Sobota, 3. maj 2008
Ameriška pisateljica in esejistka Cynthia Ozick, ki je letos aprila dopolnila osemdeset let, je prejela kar dve nagradi za življenjsko delo:  Malamudovo za kratko zgodbo in Nabokovo za izvirno umetniško ustvarjanje. Žirija PEN/Nabokove nagrade je zapisala, da pisanje Ozrickove združuje »genialno domišljijo, neizprosen intelekt in neskončno željo po raziskovanju in iskanju resnice«. Po mnenju kritika Ilana Stavansa pa je avtorica »neke vrste George Steiner s feministično deformacijo«.

Ozickova se je rodila v New Yorku kot drugi otrok v židovski družini, ki je iz Rusije emigrirala v Ameriko. Težave so se za mlado Ozickovo začele, ko so jo vpisali v židovsko šolo, t. i. heber, ki je slovela po tradicionalni in trdi religiozni vzgoji. Rabin naj bi jo že ob prihodu odslovil, češ, da dekleta ne potrebujejo učenja, ker pa je njena babica vztrajala, so jo sprejeli, za kar ji je bila v poznejših letih zelo hvaležna in je ta čas označila za rojstvo svojega feminizma.

Diplomirala je na državni univerzi v Ohiu z nalogo Parable in the Later Novels of Henry James (Parabola v poznih romanih Henryja Jamesa). Nazori o umetnosti in literaturi Henryja Jamesa so jo fascinirali, posebej pa ločevanje med življenjem in čisto umetnostjo, kjer James izbere umetnost. Njen prvi daljši roman z naslovom Trust (Zaupanje) je izšel leta 1966 in ima avtobiografsko ozadje ter opisuje študijska leta mlade protagonistke. Delo je napisala pod velikim vplivom Jamesovega romana Ambasadorji.

Konec osemdesetih pa je v New Yorkerju izdala pretresljivo in razvpito kratko zgodbo Šal, ki opisuje grozo in gnus holokavsta. Ker je v njej na individualni usodi tako prepričljivo upodobila to črno plat zgodovine, kot da bi bila sama v njo vpletena, se je javnosti vsiljevalo vprašanje po odnosu med fikcijo in realnim doživetjem. »Ne strinjam se z načelom 'piši o tistem kar poznaš'. Človek mora pisati tudi o tem, česar še ne pozna in ne ve, kajti imaginacija literarnega dela je mnogo bolj kompleksna od nas samih. Zgodovina pa je temelj, ki skupaj s fikcijo lahko tvori pisanje,« je svojo pozicijo zagovarjala pisateljica.

Sledili so romani The Cannibal Galaxy (Kanibalska galaksija, 1983), The Messiah of Stockholm  (Mesija iz Stockholma, 1987), nastal v času med esejema Art and Ardor (Umetnost in strast, 1983) in Metafora in spomin (1989), in roman Puttermesser Papers (Dokumenti Puttermesserjevih,1997). V poznem ustvarjalnem obdobju je začela sodelovati z gledališčem in uspešno dramatizirala Šal v režiji Sidneya Lumeta.

Ob izdaji romana Heir to the Glimmering World (Dedič blestečega sveta, 2004) je povedala, da je bila nedvomno fikcija tista, ki jo je vedno bolj privlačila od pisanja esejev: »Fikcija je polna tveganja, raziskovanja, zaupanja - celo diskretnosti. Pri pisanju eseja morate obvladati neko snov, predstaviti svoje izhodišče in ga razviti v avtoritativne trditve. Pri fikciji z besedo diskretnost ne mislim le na dolgo, dolgo zatopljenost v osamo in na klicanje prikazni iz te atmosfere, temveč tudi na tista brezoblična skrivališča in razkritja jezika, ki prežijo v nekaterih zavojih dialoga ali vrtljajih očesa, roke ali peclja neba.«

Ozickova zna s svojimi literarnimi liki bralca pripeljati onkraj meja jeze in sočutja. Za njen slog je značilna skopa, a skrbno izbrana uporaba besed. V splošnem jo privlačijo paradoks, moralna vprašanja v zvezi z odnosi med bogastvom in revščino, duhom in telesom, zgodovino in fikcijo ter povezava pisanja z judovskim poreklom. Loteva se tudi problematike narave ter namena in možnosti umetnosti. Tako velja Ozickova s svojo nekompromisno umetniškostjo za eno največjih še živečih ameriških literarnih ustvarjalk.

Slovenska javnost je z avtoričinimi deli seznanjena le parcialno, saj so bili poleg tragične kratke zgodbe Šal v slovenščino za revijo Sodobnost prevedeni predvsem njeni eseji: Književnost in politika spola, ki se posveča psihologiji spolov in feminizmu v literaturi, Inovacija in odrešitev: o pomenu literature, literarnoteoretski esej Metafora in spomin in refleksija, ki osvetljuje problematiko žanrov z naslovom O eseju kot toplem telesu.
Ivana Kočevar

POVEZAVA:
Cynthia Ozick - intervju v The Atlantic Online