Sreda, 23. april 2008

V nadaljevanju objavljamo v slovenščino preveden tekst Andreja Nikolaidisa Dželatov šegrt (Rabljev vajenec), o katerem je nedavno v svoji kolumni pisal Goran Vojnović in zaradi katerega je črnogorsko prizivno sodišče Nikolaidisu naložila 6.000 ameriških dolarjev kazni zaradi razžalitve in duševnih bolečin, ki jih je utrpel Emir Kusturica po objavi spornega besedila.

--

Andrej Nikolaidis

Bil je, kot se temu danes reče, čas vojne in sankcij. V okoliških državah so gorele hiše, tukaj je na grmadi patriotizma gorel zdrav razum. Zgolj patriotizem ni bil dovolj, da bi lahko upravičili vojno v Bosni in na Hrvaškem. Potrebno je bilo veliko več kot to. Splačalo se je, če si se odpovedal razumu. Če si zapustil razum, ker šele potem si se lahko pretvarjal, da nam morale ne primanjkuje.

Propagandni stroj tega časa je bil zasnovan tako na nemorali kot na neumnosti. Časopisi in televizija niso bili samo ogabni, ampak so iz njih delali bebce. Splačalo se je, če si bil neobčutljiv na človeško trpljenje, slep za lastno krivdo, končno tudi dovolj neumen, da bi verjel v lastno nezmotljivost. Grdi, neumni in pokvarjeni – takšni so bili izdelki propagande Miloševićeve države.

Kakšni norci so takrat korakali skozi televizijske studie! Kakšne norosti so tiskali časopisi! Skoraj vsak, ki je imel povedati kaj neumnega, pa vendar patriotskega, je dobil priložnost, da to stori na državni televiziji, v časopisih Politika ali Pobjeda. Ena največjih medijskih zvezd tega časa je bil Emir Kusturica.

Poskusite se spomniti: njegova zvezda je vrhunec dosegla v času največjih zločinov nad njegovimi sonarodnjaki, bledeti pa je začela ob koncu vojne v rodni Bosni. Ko je bilo vojne konec, ko so s TV-zaslonov pregnali samooklicane vojne analitike, vrače in politike, ki so premočno verjeli, da sta »Krajina in Bosna naši«, je iz medijev izginil tudi Emir Kusturica. Glede na to, da je bil po prvem filmu, Sidranovem Se spominjaš Dolly Bell?, vsak naslednji izdelek slabši od prejšnjega, in glede na to, da nihče ni več potreboval Bošnjaka, ki trdi, da imajo Srbi pravico, da zatirajo islam v Bosni, je bil Kusturica manj privlačen za medije.

Novi srbski nacionalizem, pravzaprav njegova renesansa, ga je pred kratkim znova angažiral kot močno sredstvo za dviganje narodovega ponosa. In Kusturica je v Srbiji zopet to, kar je tudi bil – nekakšna patriotska viagra. Posnel je film Življenje je čudež, ki govori o dobroti in plemenitosti Srbov med vojno v Bosni, ter se z njim odpravil v Cannes, da bi bratom v Beogradu prinesel zlato palmo. Željko Joksimović se je odpravil v Turčijo, da bi na izboru za pesem evrovizije s posnetkom arabske pesmi zastopal celotno srbstvo. Divac in Stojaković sta igrala še eno končnico košarke NBA – narod je čakal na prvi srbski naziv prvak v profesionalni košarki. Vsi so končali kot na Kosovu – junaško so bili poraženi. »Srbija znova osvaja Evropo«, se je glasil naslov v časopisu Blic, ko so pospremili Kusturico in Joksimovića ter za njima zlili vodo. Ko je bila bitka končana, je isti časopis na naslovnici napovedal pogovor z Ukrajinko, ki je zmagala v Turčiji. Željka, ki se je namenil osvojiti Evropo v Turčiji, je povabila na obisk v – Ukrajino.

Novi propagandni film Kusturice so pošteno popljuvali in poslali domov. Brez nagrade, seveda. Vojna v Bosni več ne zanima zapete evropske smetane. Zdaj jo skrbi Irak. Ima tudi novega ljubljenca – Michaela Moora, ki tako sladko pljuva po Ameriki, ki jo vsi tako imenitno prezirajo.

Kusturica je medtem dal intervju za časopis Le Figaro, v katerem je razgrnil svoj pogled na svet. Intervju je ganljiv, ker razkriva človeka, ki zagovarja stališča, v katera niti Slobodan Milošević ne verjame več, če je sploh kdaj verjel.

»Sem pravoslavni kristjan,« pravi Emir. Ne pove natančno, kaj je njegovo krstno ime – Panta, Miloje, Dobrilo … Trdi, da je njegova družina izvorno pravoslavna. Kar pomeni, da so njegovi predniki, medtem ko so molili k Alahu, molili kot pravoslavci. »Moj oče je rojen kot musliman, vendar je bil predvsem Srb,« pravi Emir. Toda Emir noče biti musliman. Ker je bila nekje daleč v preteklosti njegova družina pravoslavna. Če bi kopal še dlje, bi odkril, da je bil še pred tem pogan. Na dnu izkopanin porekla bi odkril, tako je trdil Darwin, opico.

Glede na to, da je pokojnega očeta razglasil za Srba, ki je molil na preprogi, sebe, Emirja, pa za »pravoslavnega kristjana«, ni težko izbral »svojih« v vojni v Bosni. Prepoznal jih je v Karadžiću in Mladiću. Ni bil naokrog, ko so izstreljevali topovske salve na Crni vrh, Bjelave in Baščaršijo, je pa s svojimi umetniškimi in medijskimi podvigi, ko je le lahko, ponujal alibi za vsakega ubitega muslimana, ki ni hotel priznati, da je po poreklu »pravoslavni kristjan«.

Zdaj je posnel film o vojni v Bosni. Zakaj? »Da bi ovrgel predsodek, da se Srbi in muslimani sovražijo,« pojasnjuje. Kaj je še hotel? Po njegovih besedah: »Ograditi se od ideje, da je treba določiti narod, ki ima prav, in narod, ki nima prav, napadalca in napadenega.« Film je, pravi Emir, revizionističen. Kar pomeni, da relativizira krivdo in zločine. Emirju delitev na tiste, ki so napadali in ubijali, in tiste, ki so se branili in so umirali, ni všeč. »V našem času je morala relativna stvar,« pribije. Če tako razumeš moralo, je mogoče vse, tudi to, da zagovarjaš ljudi, ki so bombardirali mesto, v katerem si se rodil, da stopiš na stran rabljev v Srebrenici. Ker po Emirju tistih, ki bi imeli prav, ni. Ni pravičnih ljudi – to je najstarejši zagovor tistih, ki so se hudo pregrešili.

Emir si vojno v Bosni razlaga s pesniško svobodo. Ker zase trdi, da je »pesnik, upornik«. Potemtakem upornik v fraku in s kubansko cigareto v ustih pravi, da ima to tudi svojo ceno: »Vse bolj sem razočaran nad človeštvom.« In vendar trdi, da je dovolj nor, da hoče ostati idealist. Za idealista je še kar premožen. Druži se z idealisti z vrha črnogorske oblasti, tako da je v Črni gori pridobil tudi nekaj idealnih nepremičnin.

Rad ima živali, še posebej osle. Zanj je osel »angel varuh«. Ve, da so za veliko tega, kar je pridobil, zaslužni ravno osli. V angele ne verjame – »ve, da obstajajo«. Zdi se mu, da potrebujemo utopijo, zato je proti svetu velikih korporacij. Zgodba o protiglobalizaciji in protiamerikanizmu je nekaj, česar Emir v intervjuju za francoski časopis noče preskočiti. Včasih ni tako razmišljal. Odšel je v Hollywood, matico korporacijskega sveta, iščoč uspeh. Posnel je grozen film. Propadel je. Potem je dojel, da je protiglobalist. Kot vsak pravi antiglobalist in borec proti velikim korporacijam kadi drage kubanske cigare, ki jih izdelujejo otroci, katerih plača znaša manj, kot stane nekaj kapljic brivske vode, s katero si Emir zjutraj umije obraz.

Emir Kusturica se dosledno ravna po Andréju Gidu, ki je trdil, da je naša dolžnost stopiti na stran rablja, in ne žrtve. Če to drži, vas imajo rablji za enega svojih, žrtve pa za rablja. Prislužiti si spoštovanje rablja in prezir žrtve – to je definicija tistega, česar si v življenju ne bi smel dovoliti noben pravoslavni kristjan.

--