Torek, 15. april 2008
Zadnja pesniška zbirka Uroša Zupana z naslovom Jesensko listje (LUD Literatura, 2006) je v Sloveniji izšla pred dvema letoma. Takrat se je v Literaturi o Zupanovi poeziji razpisala Lucija Stepančič, ki je razpravljala o vlogi avtobiografskih elementov v avtorjevem pesništvu: „Da si je z resničnostjo dober, smo že ugotovili, navsezadnje je prav tu verjetno prostor za ego izrednih razsežnosti, ki že vsako najbolj vsakdanje dejanje arhipoeta po možnosti servira kot poezijo. Dovolj je preleteti že naslove: Danes jem fruchte vollkorn musli in poslušam EST ter Poslušam Franka Sinatro in likam plenice in Poslušava Burta Bacharacha in drsiva po parketu." Vendar pa Lucija Stepančič Zupanu ne odreka literarne vrednosti, prav nasprotno, prevzame jo zapeljivi, nekoliko počasni, nadvse čutni ritem njegovih verzov in odtenki resničnosti, ki jih Stepančičeva primerja s platni starih mojstrov.

Prostorske reprezentacije v Jesenskem listju zaznamuje hitro in ritmično, bodisi ostro bodisi skoraj neopazno menjavanje oziroma prelivanje interierjev in eksterierjev, meni Jelka Kernev Štrajn v Delu. Hkrati pa ne spregleda goste mreže asociacij podprte z bogatimi referencami na ameriško jazz produkcijo iz petdesetih let, ki jih Zupan vpleta v svoje pesmi. Pesnik sam v pogovoru s Katro Hribar na spletnem portalu erevir številnih avtobiografskih referenc, ki dajejo zagon njegovi ustvarjalnosti, ne zanika, vendar pa velja, da so avtobiografski drobci v Zupanovi poeziji le površina zrcala, na katerem se lomijo vse kvalitete dobrega pesnika. To trditev potrjujejo natančni in dobro argumentirani kritiški odzivi na njegovo delo tudi onkraj dometa slovenske literarne scene, za katere deluje Zupan predvsem kot »pesnik iz daljave« brez vpogleda skozi kukalo domačih vrat.

Ob izidu nemškega prevoda njegove pesniške zbirke pri založbi Hanser izpod peresa prevajalca, pesnika in esejista Fabjana Hafnerja, ki nosi naslov Immer bleibt das Andere (Zmeraj ostane tisto drugo), se je literarni kritičarki enega najuglednejših nemških dnevnikov, Frankfurter Allgemeine Zeitung, nedavno zapisalo: „Redko se zgodi, da kakšen pesnik v svojih pesmih zaobjame svet tako, da ustvari vtis sveta, ki se skozi pesnika opisuje sam, kot da je svet sam zasnoval pesem čez noč, pesniku pa pustil le pridno zapisovati, doživeti njegovo živost." Marica Bodrožić v omenjenem zapisu opozori na otipljivost pojmov in besed v Zupanovi poeziji, hkrati pa poudari pesnikovo sposobnost očarljivo lahkotnega arhiviranja minljivih trenutkov v življenju in svetu. Po mnenju Bodrožićeve Zupanove poezije ne zaznamuje slovanska melanholija, temveč valovje tišine, ki koraka skozi vse negibno in težko. Nad vsem tem pa prevlada tankočutna prepustnost.

Zupana se torej lahko preverjeno in z nič manj navdušenja bere povsod - ne glede na državljanstvo, glasbeni okus in tudi brez izkušnje očetovstva.

Andreja Stajnko