Blogerstvo je v Slovenijo zašlo pred nekaj leti in do danes je blog postal kredibilen medij skozi katerega se lahko izrazi vsak, ki želi biti bran in opažen. Vendar pa tudi medijsko že prepoznavne osebe, med katerimi so tudi literarni ustvarjalci, niso imune pred tehnologijo. Večina se jih odloči za pisanje bloga na povabilo večjih internetnih portalov, v Sloveniji sta to siolov portal in portal RTV Slovenija, in se umesti med t. i. gostujoče avtorje blogov. Pripada jim mesto med ostalimi znanimi Slovenci, ki v svojih zapisih ne presegajo svoje javne podobe. Internet je vendarle postal tudi javni prostor s to prednostjo, da avtor bloga kot medijska oseba lažje nadzoruje svoje »izjave«.

Blog je za literata izredno privlačen medij v smislu avtorjevega stika z bralstvom in objavo besedil. Blog Branka Gradišnika je naslovljen kot njegova pred kratkim izdana trilogija Roka voda kamen, na katerem avtor bralcem med drugim s citiranjem samega sebe najprej izreče dobrodošlico: "A še veš, ko sem ti rekel, da ti ne bom nič prikrival?" (RVK, Drugo leto, str. 420) in nove obiskovalce razbremeni z napotki za brskanje po strani. Celoten blog je bogato zapolnjen z vsebino in deluje kot uspešen primer samopromocije; ne uide mu niti opozorilo o korektnem citiranju in avtorstvu objavljenih prevodov. Gradišnik svojo vsestranskost dokazuje s številčnostjo in raznolikostjo kategorij, pod katerimi objavlja zapise. Če koga zanima kaj si Gradišnik misli o Slavoju Žižku naj pogleda pod kategorijo Politika, če ne veste, kakšno je njegovo intimno življenje, kliknite na Moja žena. Vsega skupaj devetindvajset kategorij na blogu Branka Gradišnika jasno razkriva avtorjeva stališča.  

Podobno je svoj blog Zidanica uporabil tudi Nejc Gazvoda, ki se je od oktobra do decembra lani razgovoril o marsičem. Najbolj zanimiva, in bralcu v prid, je bila njegova zadnja objava, ko je decembra »pod smrekco« postavil elektronsko različico svoje prve zbirke kratkih zgodb Vevericam nič ne uide, a z jasno obrazložitvijo, da gre za »brezsramno samopromocijo« nove zbirke kratkih zgodb Fasunga. Zatem se je Gazvoda odločil, da se od blogerske scene poslovi; sicer že v uvodnem zapisu tudi razloži, da mu blogi nikoli niso prirasli k srcu in da se je za pisanje bloga odločil tudi na podlagi povabila urednika siolovega Blogosa Marka Crnkoviča.  

Čast med gostujočimi blogerji ženskam rešuje Janja Vidmar na straneh RTV Slovenija. Blog je kar najbolj preprosto kronološko oblikovan in se ne ukvarja s kategorijami. Avtorica preprosto piše o aktualnih dogajanjih kot so: protikadilski zakon, volitve, prazniki. Njeni zapisi so kolumnistično obarvani in obsegajo odzive na današnje (njeno) življenje.  

Bloger je tudi Vinko Möderndorfer: ob ogledu njegovega bloga je opaziti, da blogi RTV Slovenija vendarle imajo kategorije, a so skupne vsem avtorjem in jih očitno ni mogoče spreminjati ali dodajati. Möderndorfer komentira obiske gledališča, kina, tudi volitve, vmes se znajde kakšna pesem in zgodba. Pravzaprav skupaj z Janjo Vidmar kot avtorja blogov delujeta precej podobno kot ostali »neznani« blogerji. Sledita toku dogajanja in ga sproti komentirata. Bloger si ali nisi, z danes na jutri.  

Esad Babačič je kot gostujoči avtor na svojem blogu objavil le pesem Nihilistična izpoved in doslej ni dodajal novih zapisov. Tudi Feri Lainšček je svoj Delov blog izkoristil le za objavo pesmi Ciganska žalostnika, ki je posvečena Strojanovim otrokom. 

Zapažen je Miha Mazzini, ki je na mini seznam literarnih blogerjev zašel čisto naključno, po zaslugi Branka Gradišnika, ki ima na blogu med povezavami tudi njegovo domačo stran. Ne gre sicer za blog, vendar stran vsebuje vse pomembne podatke o pisatelju, celotno bibliografijo in ostala dela; objavljeni so odlomki njegovih del, intervju in korespondenca.

Še ena domača spletna stran pa pripada pisatelju Andreju Blatniku, ki prav tako kot Mazzini bralcem namenja svojo bibliografijo, izbrane intervjuje in branja. Doda tudi kategorijo Poslastice, v kateri so objave iz tiskanega časopisja, nekaj prevodov zgodb v angleščino in portugalščino, slike z zabave ob nagradi Prešernovega sklada, dnevnik in spremne besede. Pod kategorijo Stik pa bralcu namenja možnost komentarja preko elektronske pošte.

Slovenski pisatelji in pesniki torej še niso čisto osvojili interneta in zapolnili njegovih kapacitet, vendar bomo v upanju, da se to zgodi, še naprej poskušali priklikati do najbolj zanimivih blogov.  

Maša Pfeifer