Rodil se je 2. februarja 1882 (kasneje se je trudil, da bi tako Ulikses kot Finneganovo bdenje zagledala luč sveta na ta datum), v tedaj značilno irsko mešanico revščine in alkoholizma, v družino, ki je na koncu vsega skupaj štela deset otrok.

Ne glede na to, kaj je imel Joyce proti jezuitom nasploh, je svoje šolanje pri njih smatral za svojo (neuničljivo in unovčljivo) prednost. Bil je odličen učenec, na šolskih tekmovanjih je blestel in denar, ki si ga je prislužil kot nagrado, porabljal za obdarovanje svoje družine in prijateljev. Kot ljubljenček svojih staršev je v ocenjevalnih obdobjih užival poseben položaj, ki je pomenil, da ga ostali družinski člani ne smejo motiti pri delu. Po drugi strani pa so ga verbalno in včasih tudi fizično napadali njegovi vrstniki.

Ko se je moral v okviru šolske naloge nekoč razpisati na temo svojega najljubšega junaka, je izbral Odiseja (roman Ulikses govori seveda o odisejadi modernega človeka, Bloom je ponovno rojeni Odisej). Tudi Joyce sam je kmalu, ko je odpotoval iz Irske, stopil na pot begunca, izgnanca. Mimogrede, Bloom in Stephen, njegova literarna produkta, tako kot je veljalo za Joycea samega, sovražita in prezirata nasilje. Ta Odisej in Telemah iz Uliksesa uspevata zgolj zaradi svoje inteligence in dobrosrčnosti – ti značajski potezi pa lahko odkrivamo tudi v Joyceovi osebnosti.

V Dublinu, takrat polnem različnih združenj, krožkov in krogov, se je mladi Joyce na nekoliko vzvišen način držal zase. Kadar je naletel na uredniški odpor pri objavljanju svojih člankov, je poskrbel, da so bili vseeno objavljeni, pa čeprav jih je objavil sam. V enem takih zapisov se je recimo spravil nad irsko gledališče, ki se mu je zdelo premalo evropsko orientirano, kar kaže, da je Joyce cenil evropsko kulturo v celoti. S tem, da je užalil (oziroma kar žalil) skoraj vsakega sonarodnjaka-sodobnika, vključno z Yeatsom, je Joyce jasno sporočal, besno in z užitkom, da se zaveda, kako je sam drugačen, in sicer nedvomno sposobnejši in več vreden od ostalih.

Mladi Joyce je bil strasten knjižni molj. Eno njegovih najpomembnejših zgodnjih odkritij je bil Ibsen. Objavi njegove kritike Ibsenove drame v angleškem časopisu Fortnightly Review je sledil občutek zmagoslavja, ki ga je navdal s ponosom, kajti Joyceovi navdušeni kritiki je sledil kompliment s strani samega Ibsna. Ta se je osemnajstletnemu Joyceu zahvalil s posredovanjem svojega angleškega prevajalca. Joyce je Ibsenu odgovoril, da bo njegove besede ohranil v svojem srcu vse življenje. Ibsen, ki ga je Joyce tako občudoval, je postal tudi njegov literarni vpliv – če ne z drugim, z Joyceovim spoznanjem, da umetnost ne rabi biti moralno poučna in da je življenje »navadnih« ljudi povsem primeren motiv za umetniško upodabljanje. Joyce je po lastnih besedah hotel svojim bralcem na prvem mestu posredovati svojo idejo o pomembnosti in pomenljivosti vsakdanjih reči. 

Kot mladenič je postal redna stranka prostitutk, kar je imelo nanj dvojni učinek - po eni strani je čutil, da to izkušnjo potrebuje, pač zavoljo izkušenosti same, po drugi pa je občutil (verjetno katoliško privzgojeni) gnus.

Nezanemarljivi del Joyceovega življenja je predstavljala Nora, njegova žena, na kar kaže tudi dejstvo, da je datum njunega prvega zmenka, ki se je odvil leta 1904, 16. junij, počastil s tem, da ga je postavil v svoj roman Ulikses kot dogajalni čas ter ga s tem obsodil na to, da je postal znan kot Bloom's Day. Dekle, ki si ga je izbral za življenjsko sopotnico, ni bilo nič bolj konformistično kot Joyce sam. Ko jo je ustavil na ulici, je Nora delala kot sobarica. Dejstvo je, da jo je občudoval, pa čeprav mu po izobraženosti ni segala do kolen. Res ni najbolje razumela njegove literature, je pa zato z njim delila veselje do glasbe in imela živahen, razgiban in k šaljivosti nagnjen značaj. Bila sta si izjemno blizu in to bližino je, kot je razvidno iz njegovih pisem, Joyce doživljal ne samo na poduhovljen, ampak tudi na zelo telesen način. Zdi se, da je Joyce iz zveze z Noro črpal občutek stabilnega zavetja v življenju, ki mu je omogočal razmah drznih vizij v literaturi. Skozi dolga leta srečnega skupnega življenja je njuna zveza vse bolj temeljila na prijateljstvu. Poročila sta se komaj sedemindvajset let po tem, ko sta se spoznala (tik pred poroko njunega sina in verjetno zato, ker se sinova nevesta ni želela poročiti z nezakonskim otrokom), tako da očitno nista verjela v formalne spone zakona. Obstaja možnost, da je Joyce varal svojo ženo, saj se je zaljubljal v svoje učenke (poučeval je angleščino na domu), nekajkrat pa je celo sam spodbudil Noro, naj se zbliža s kakšnim moškim.

Seveda je Joyceovo osebnost in duh, ki ga diha njegova eksplozivna, meje podirajoča literatura, nemogoče zajeti v nekaj besed. Kljub temu lahko njegov odnos tako do književnosti kot življenja grobo povzamemo v oznako nekonvencionalnost, ki pa je, kljub temu, da sloni na neupogljivi skeptični drži do sveta in kritičnem odnosu do obstoječega, presvetljena z življenju pritrjujočo energijo. Joycea lahko opišemo kot duhovitega upornika (nenazadnje je njegov Ulikses znan po smislu za humor, pa čeprav nekoliko zašifriranem in težko dostopnem), intelektualca, ki je z dvomom precejal vse okoli sebe, kot suverenega, odločno samosvojega in predanega umetnika, ki je umetnosti dajal daljnosežen pomen in ki ga je vodila občudovanja vredna vera v lastno ustvarjalno moč. Ni torej verjel samo v umetnost, predvsem je verjel v lastno umetnost. Glavno funkcijo literature pa je definiral kot afirmacijo življenja. Tako nas tudi ne čudi njegov komentar na Ulikses – komentar, ki pravi, da če ta knjiga ni primerna za branje, potem življenje ni primerno za to, da bi bilo živeto.

V Joyceovi literaturi so na delu Eros, entuziazem, potrditev bivanja, zanos in lahkotnost domišljije. Joyce je užival življenje; tudi ko je pisal, se je neznansko zabaval. Ohranjene so besede njegove žene, ki nam pred oči prikličejo prav nenavadno podobo: »Jim ravno piše, jaz pa grem spat in ta človek sedi v sosednji sobi in se smeji in se smeji. Potem potrkam na vrata in rečem: "Jim, nehaj pisati ali pa se nehaj smejati."«  K tej sliki lahko pristavimo Joyceovo izjavo, da je življenje samo po sebi tako tragično, z rojstvom, ločitvami, slovesi, boleznimi in smrtjo, da nam je dovoljeno, da se kdaj zamotimo in pozabimo na vse skupaj.                                               
Znana je njegova zavestna odločitev, da bo dvoumen na tako popoln način, da bodo kritiki in interpreti njegovo delo primorani še dolgo obdržati pri življenju: »V svoje delo sem položil toliko ugank, da bodo profesorje zaposlovale še stoletja in prepirali se bodo o tem, kaj sem mislil. To je edini način, s katerim si lahko zagotoviš nesmrtnost.« Vsako njegovo delo je postavilo mejnik, mejnik nove faze raziskave jezika, vsako je postalo odmevno. Kljub temu pa se je moral Joyce znova in znova boriti za objave, zaradi vedno znova načetega vprašanja o cenzuri in zaradi nezaslišanosti inovacij in besednih akrobacij, ki jih je ponujal.

Njegov pogled na lastno delo je bil vselej samozavesten, kar pa ne pomeni, da se tudi njemu niso včasih porajali dvomi. Ti so ga denimo zasačili nepripravljenega ob dolgoletnem pisanju njegovega najradikalnejšega besedila Finneganovo bdenje. Takrat se je Joyce obrnil na najožje prijatelje z vprašanjem, ali mislijo, da je morda ubral napačno pot, in potožil, da je naloga, ki si jo je zadal, strašljivo težka, a da verjame, da se jo da uspešno pripeljati do konca. Hkrati se je retorično spraševal, kakšne grehe si je naložil v prejšnjem življenju, da se je zdaj znašel v tej ječi, in tarnal, da ne vidi pred seboj nič drugega kot temni zid, prepad, in sicer fizično, moralno, materialno. Torej mu pisanje ni bilo samo v zabavo; včasih celo leto ni napisal ničesar in po takšni prekinitvi so besede, kot je rekel, prišle kot kaplje krvi.

Obilo znamenj kaže, da Joyceu samozavesti ter prepričanosti v lasten literarni prav ni primanjkovalo. Ko se je denimo pokazalo, da se Joyce in Yeats ne razumeta najbolje, naj bi se mladi Joyce od sedemintridesetletnega pesnika poslovil z ugotovitvijo, da je slednji prestar, da bi mu Joyce še lahko pomagal. Trdil je torej, da ga je Yeats prepozno spoznal.

Igro A Brilliant Career, edino delo, ki ga je komu posvetil, je posvetil sebi ( »svoji duši«, če smo natančni). Ko se je odpravljal v Pariz (študirat medicino; študij je kasneje prekinil), je svojemu bratu Stanislausu pred odhodom slovesno naročil, naj v primeru, da ne bi preživel potovanja, pošlje izvode Joyceovih pesmi in epifanij vsem večjim knjižnicam po svetu, vključno z vatikansko.

Ko je leta 1904 slišal, da neka na novo ustanovljena revija zbira prispevke, je uredništvu hitro poslal avtobiografsko skico, naslovljeno »Umetnikov portret«. Črtica je bila zavrnjena z besedami: »Ne morem objaviti ničesar, česar ne razumem.« Joyce se je na zavrnitev odzval tako, da se je v mislih v trenutku maščeval z odločitvijo, da bo svoje besedilo razširil v roman (tisti, ki ga danes poznamo kot Umetnikov mladostni portret). Njegov zagon je bil neustavljiv.

Od nekod si je prisvojil predstavo, da so bili njegovi predniki plemiškega rodu. Eliot je, potem ko je spoznal Joycea, priznal, da se mu zdi ta skrajno aroganten, pri čemer pa ni hotel podcenjevati vrednosti Joyceove literature. Joyceovi ženi pa je šlo na živce, da je njen mož s prijatelji stalno govoril o svojem delu in da so se vsi pogovori vrteli okoli njega ali kake njegove knjige. (Ob tem je Joyce zavrnil številne intervjuje in povabila na predavateljsko turnejo po ZDA.)

Vse življenje so ga pestile finančne težave, glavni razlog zanje pa je tičal v tem, da je z denarjem ravnal skrajno lahkomiselno. Vedno je živel nekoliko prek svojih zmožnosti; tako v literaturi kot tudi na finančnem področju očitno ni pristajal na nikakršne omejitve in jih je mirno spregledal v imenu svobode izražanja lastne osebnosti. Znaten del denarne pomoči, ki jo je prejemal od občudovalcev, je porabil v najboljših pariških restavracijah, med drugim za velikodušne napitnine. Kot pravi Irec je tudi rad popival. Svojega opiranja na mecene ni nikoli razumel kot nekaj nečastnega. Nasprotno, zdelo se mu je, da si pokroviteljstvo zasluži. Finančno zaščito pri prijateljih ter znancih je tudi sam iskal, v pismih, ki jih je ob takih priložnostih naslavljal nanje, pa je znal močno pretiravati (recimo napihniti stroške sodišča) in se postaviti v vlogo absolutne žrtve, da bi jih prepričal o nujnosti njihovega posredovanja. Lahko bi rekli, da je bil odisejsko iznajdljiv človek. Ko je v Parizu od očeta dobil telegram z novico o bližajoči se materini smrti, je bil, kot vedno, brez ficka, zato je potem, ko je prečkal Rokavski preliv, na pomolu govoril polomljeno angleščino in se tako spretno izognil napitnini, ki bi jo sicer moral odšteti nosaču svoje prtljage.

Joyce je seveda poznal tudi temnejše trenutke, sploh v zadnjem delu življenja, ko mu je vid resno pešal in so očesne operacije, skozi katere je šel, s precejšnjo hitrostjo sledile druga drugi, torej ko se je njegovo življenje dobesedno ovijalo v temo (tukaj se vsiljuje misel na Joyceovo povezanost s slepim avtorjem Odiseje). Joyceov vid ni bil nikoli brezhiben, posledice tega, da je svet okoli sebe dojemal v glavnem s čutili za vonj in sluh, pa se iztekajo tudi v njegovo literaturo (njegova dela večinoma ne spregovorijo skozi jezik vidnih zaznav). Na svoje zdravstvene težave, ki so povzročale dolga obdobja, ko ni mogel pisati, pa se Joyce ni odzval črnogledo, ampak jih je premagoval s svojo voljo do življenja. Tako je nekoč hudomušno pisal svojemu prijatelju: »V svojem pismu si omenil nekaj, kar se imenuje sončna svetloba. Kaj je to? Zasledil sem aluzije na to stvar v delih velikih piscev.«

Še en izdaten vir skrbi je Joyceu predstavljala hčerka Lucia, ki je duševno zbolela. Ko so se znaki njene bolezni že tako namnožili, da jih je bilo nemogoče spregledati, je Joyce še dolgo vztrajal pri svojem, preden jo je prepustil zavodu, in trdil, da Lucijino nerazumno vedenje in nerazumljivo pisanje izhajata iz božanske iskre ustvarjalnosti, ki jo je podedovala po njem, in da je ljudje ne razumejo, ker je pred svojim časom, tako kot se je dogajalo že njemu.

In s čim bi se Joyce poklicno ukvarjal, če ne bi pisal? Vsaj hipotetično bi lahko alternativnega Joycea videli kot pevca ali igralca, kajti v obeh vlogah se je v svojem življenju z veseljem poskušal. Za nadarjenega pevca je veljal že od nekdaj, nekaj časa pa je svoj glas tudi šolal. Na Irskem se je denimo nekoč udeležil nekega pevskega tekmovanja in si z enaindvajsetčlansko konkurenco ob strani prislužil tretje mesto oziroma »bronasto stopničko«, kasneje pa sta mu tako oče kot žena večkrat namignila, da bi bilo zanj bolje, če bi bil pevec in ne pisatelj.

Čeprav na tem mestu podatkov, ki so nam na voljo, ne bomo pretvorili v psihološko analizo Joycea, nam lahko podobo o njem dopolnijo še njegove fobije. Pred čem banalnim je trepetal James Joyce?

Vse življenje se je bal neviht, zanimivo pa je, da je, ko so ga vprašali, zakaj se jih boji, ko pa se jih njegovi otroci ne, odgovoril, da v njegovih otrocih pač ni nič religioznega občutja. Svoje strahove je jemal kot neodtujljivi del svoje osebne identitete in tako sploh ni čutil želje, da bi se jih znebil in se jim tako odrekel. Bal se je tudi psov. Ko sta se z ženo ob začetku druge svetovne vojne nastanila v vasici blizu Vichyja, so vaščani lahko opazovali Joycea, kako se sprehaja naokrog oborožen za morebitno srečanje s psom, s palico in žepom, polnim kamnov.

James Augustine Aloysius Joyce je bil torej v vseh pogledih povsem človeška figura - s svojo zasebno nezabeleženo zgodovino strahov in želja, s stalno izpostavljenostjo dvomu o tem, ali v življenju sprejema prave odločitve in z lastnostmi, ki so ga delale edinstvenega, kot velja za vsakega izmed nas. Nenazadnje je tudi v svoji kreaciji Odiseja, v simpatičnem Leopoldu Bloomu, proslavil junaško dimenzijo navadnega smrtnika. Hkrati je s svojo literaturo izstopil iz svojega življenja in se s premišljeno, graciozno posebnostjo svojega dela zavihtel čez svojo empirično osebo ter z mnogimi drugimi umetniki, znanstveniki, psihologi in filozofi 20. stoletja zamajal »realna tla«, na katerih smo stali, pretresel naše predstave o sebi, zasukal tečaje našega sveta in nam dal priložnost zaživeti v bolj fluidnem, pa tudi bolj fascinantnem, skrivnostnejšem svetu, iz katerega izhajamo danes.

--