S pisateljem se je pogovarjala in soočila Tina Kozin, letošnja Stritarjeva nagrajenka, a zdelo se je, da bi se Mazzini najraje pogovarjal kar z občinstvom, saj se je nanj neprestano obračal in ga izzival. In zakaj ne? Najbrž ne bi pretiravali, če bi rekli, da bi avtorja dvanajstih objavljenih knjig, scenarista dveh nagrajenih celovečernih filmov, režiserja dveh kratkih filmov in računalniškega strokovnjaka moralo krotiti več spraševalcev, saj so njegovi odgovori brzeli na vse strani intelektualnega zemljevida. Sever, jug, zahod in vzhod biologije, računalništva, filmske zgodovine in psihoanalize so se prepletali v odgovorih, ki so sicer nekajkrat izgubili kompas, a so ponujali vpogled v pisateljev svet. Zaustavil se je pri vprašanju slovenske literarne zgodovine in hrepenenja in nam v svojem tipičnem slogu esejev Dostave na dom predstavil Cankarja, ki ga je poimenoval 'mazohistični parazit', kar so menda vsi pisatelji. In Slovenci, Slovenci so vezani na svojo biološko shemo in zgodovinsko izkušnjo malega naroda. Tudi njegovi junaki, kot je zapisala v spremni besedi k zbirki Tina Kozin, spoznavajo, da pravzaprav ne živijo svojega življenja, temveč življenja svojih staršev oziroma verige svojih prednikov. Mazzini je to potrdil in še enkrat zaprosil publiko, naj se znebi biološke sheme Slovenca, ki se boji izpostavljati in zastavljati vprašanja. Svojo zbirko zgodb, ki je kot pravi »končana, ko se smejem in jočem obenem« pa je označil za moško knjigo, ki se bere kot glasbeni album.

»Pišem to, kar bi jaz rad bral«, je še dodal Mazzini. Trenutek spoznanja, ki smo ga doživeli po tem večeru pa je že zapisal sam v predavanju o največjem slovenskem pisatelju vseh časov: »Veliki avtorji se ne širokoustijo, veliki avtorji dovolijo pazljivim bralcem, da jih v njihovi veličini zasačijo.«

Hana Stijepić