Andrej Blatnik, Spremeni me, Litera 2008

    Moniki se je zdelo, da je za vrtec nekoliko pozna. Se zapira ob šestih ali ob pol sedmih? To je Borutovo področje. Kako naj bi si zapomnila? Oboroženemu stražarju, ki je nadziral igrišče, prek katerega je bil dostop do vrtca, je morala pokazati prepustnico, saj je ni poznal. Straženje je zahtevalo posebno doplačilo, ki pa so ga starši izglasovali soglasno: dobro naložen denar, otroci so bili na varnem, zunanji pa niso mogli na igrišče.

Odleglo ji je, ko je videla, da starši še zmeraj tlačijo otroke v avtomobile, vendar je bila vzgojiteljica vseeno zelo hladna, ko jo je zagledala.

»Malo ste pozni,« je rekla.

»Se opravičujem. Nisem – «

Nisem mogla prej nisem našla kartice stanovanja nisem našla kartice od avta nisem vedela da je taka gneča nisem našla parkirnega mesta –

» – nisem vajena – «

Vzgojiteljica je prikimala.

»Vem. Saj zato sem pa vesela, da ste končno enkrat prišli. Otroka sicer vozi iz vrtca vaš – «

Čakala je, dokler Monika ni spoznala, da je na vrsti ona.

»Mož,« je rekla.

»Hvala. Veste, varstvo osebnih podatkov. Z vpisnico dobimo vaše slike in kontakte, ne pa vaših medosebnih razmerij. Torej – «

Spet je premolknila. Se je z otrokoma kaj zgodilo?

»Oprostite, je vse v redu s fantoma?«

»Vse je v redu, seveda, imamo podvojen nadzor, in še snemamo vse dogajanje v učilnici, saj ste podpisali.«

Podpisala?

            »Oziroma vaš – mož. To je rutinska procedura. Brez dovoljenja ne moremo kontrolno snemati. In brez kontrolnega snemanja ne morete dati otroka v vrtec. Seveda, ostane vam zasebno varstvo. Ampak varstvo brez snemanja, veste, če bi jaz imela otroke, že ne bi – Oh, oprostite. Malo sem zašla. Torej: vesela sem, da ste se oglasili. Saj razumem, danes ima veliko žensk take službe, da ne morejo biti kaj dosti z otroki. In očetje, seveda, imajo pri odraščanju določeno vlogo. Ki jo dobro opravljajo. Večinoma. Ampak – «

            Monika se je spomnila trenutka, preden je sunila z glavo v vrata.

            Omojbogomojbogomojbog. Da ni Borut –

            »Oprostite, ali je Borut kaj naredil?«

            Vzgojiteljica jo je nerazumevajoče pogledala.

            »Borut? Aha. Vaš mož najbrž. Naredil?«

            »Mislim, glede otrok. Narobe.«

        Monika je čutila, kako od vzgojiteljice proti njej nenadoma puhti razumevanje. Saj sem vam rekla, da se na očete ni zanesti, je sporočala njena nabreknjena naklonjenost.

»Razumem. Ne, seveda ne. To bi takoj javili, veste. Organom. Pa tudi vam, seveda. Veste, smo že imeli primere – Ne, hočem reči, da so pač reči, ki jih moški nekako ne morejo, kako naj rečem, ustrezno – Nekaj je le biološka zveza, saj me razumete, devet mesecev v istem telesu, to ni majhna stvar. Znanstveno je dokazano – No, v glavnem, zdi se mi prav, da ste prišli. Ker – «

            Monika je čakala in končno spoznala, da vzgojiteljica pričakuje spodbudo.

            »Ker?«

            » – ker so pač reči, v katerih nam moški ne morejo biti tekmeci. Nekega dne, ne rečem. Se bo zgodilo, ne rečem, da ne, je mogoče. Nimam nič proti napredku, znanosti in takim rečem. Ampak zdaj, govorim o zdaj. In zdaj je seveda glavna mama, pa naj si moški misli, kar hoče. In si mislijo, saj veste. Ja, si mislijo. Mislim, saj čez njega, vašega, res ne morem nič reči. Točen, prijazen, otroka stalno govorita o njem. Pozitivna identifikacija, za sinove dobro, bolj radikalni bi rekli – nujno. No, dobro. Zdaj je sicer nehal hoditi na sestanke protiodvisnostne terapije, ampak tako pač je, svobodna izbira.«

            »Protiodvisnostne terapije?«

            »Preventiva, seveda. Ampak, kako naj vam rečem – nikoli ni prezgodaj. Lahko bi vam pokazala statistike. Lahko bi vam tudi kaj povedala, če seveda ne bi imeli, tu pri nas, zaveze molčečnosti. Pri nas je, v zasebnem varstvu pa, bogve. Vse mogoče se sliši. Ni lahko, to vam že lahko rečem, ni lahko, to delo.«

            Monika je spet čakala. Nobene prave iztočnice ni bilo.

            »Razumem,« je končno rekla.

            »Me veseli,« je rekla vzgojiteljica. »Ker, veste, to ni prav pogosto. Razumeti je treba, ampak ni pogosto. Očetje, na primer. Oni plačajo in potem mislijo, da bo pač opravljeno brez težav. Ker so pač plačali. Medtem pa me ženske – «

            »Poznamo težave?« je ugibala Monika.

            »Tako. Zato me veseli, da ste prišli. Ker verjamem, da bova lahko našli skupen jezik. Zelo skupen.«

            Prijela je Moniko za roko in jo povlekla k sebi.

            Mojbog, kaj se dogaja? Borut, če si kaj naredil otrokoma, te bom našla na koncu sveta. Obstajajo plačani morilci, tvoj šef, tvoj bivši šef, jih gotovo pozna, zmenila se bom, uredili bomo, otroka ne bosta nič videla, nič vedela –

            »Ker na te moške, veste, se res ne moreva zanesti,« ji je zašepetala vzgojiteljica na uho.

            Moniki so v oči pritekle solze. Takrat je izza vogala pridrvel njen mlajši.

            »Mami,« je rekel in se začudeno ustavil. »Kje pa je očka?«

»Ne vem,« je rekla Monika brez premišljanja in vzgojiteljica ji je razumevajoče prikimala. Njeno roko je spustila in pomignila malemu.

            »Pojdi še po bratca. Domov gresta.«

            »Ja,« je rekel mali. »Saj ni nobenega več.« In je stekel nazaj za vogal,

»Saj sta pridna fanta, ni kaj,« je rekla vzgojiteljica. »Imata pa, kako naj rečem, svoje obsesije. Mali je danes cel dan risal Angele maščevanja. Cel dan! Ne vem, kaj ste počeli včeraj – «

»Nič posebnega,« je rekla Monika v naraščajočo tišino in se zgrozila. Nič posebnega?

»No, ampak potem sem mu pa rekla: Bi lahko narisal še kaj drugega kot Angela maščevanja? In je pa le narisal še nekaj. Se da, veste.«

Molk je narekoval vprašanje: »Kaj pa?«

Vzgojiteljica je zmagoslavno pokazala risbo, na kateri je bila nerazločna pošast z velikimi preplašenimi očmi.

»Kaj pa je to?« je vprašala Monika.

»Godzila dojenček vendar,« je rekla vzgojiteljica začudeno in strmo pogledala Moniko: »Vi ne preživljate prav dosti časa z otrokoma, kaj?«

»No – « je rekla Monika in olajšana opazila, da sta se fanta medtem že obula. Sama. Nisem vedela, da znata.

»Sva že, mami!« sta ponosno kričala eden čez drugega.

»Sta že,« je Monika sporočila vzgojiteljici. Ta je nejevoljno pokimala, češ škoda, pa ravno zdaj, ko sva se tako lepo pogovarjali!

»Hvala za vaš trud,« je še dodala. Kaj bi ji morala reči, da bi se ji zdelo v redu?

»Ni kaj, to je služba. Moram. Ampak zamudili ste pa res.«

            »Se še enkrat opravičujem. Lahko kaj doplačam?«

            Vzgojiteljica je odmahnila.

»To bo že uredila uprava. Saj vendar veste, da ne morem jemati takole na roko. Kam bi pa prišli!«

Monika ni vedela. »Hvala,« je rekla še enkrat, in vzgojiteljica je še enkrat odmahnila.

»Vidim,« je rekla tiho, »da pri vas moški drži reči v rokah. Ampak povem vam, da ga lahko zamenja tudi ženska. Če boste kdaj kaj potrebovali,« je dodala še tišje, »so tukaj moji kontakti. Karkoli. In,« pomolčala je, »takrat se vam ne bo več zdelo, da je treba reči hvala, upam.«

»Razumem,« je rekla Monika in se pričela ritensko pomikati proti vratom.

Kaj za vraga je bilo to? Premalo hodim med ljudi. Nič več ne razumem.

Kasneje, v avtomobilu, sta fanta takoj vprašala, če bo za večerjo pica in pomfri. Monika je samo odkimala. Starejši je rekel: »Ampak celo očka – « in obmolknil, kot da sam sebi ne bi verjel. Živčno je prehajala z enega pasa na drugega, pa sta bila oba enako tekoča, konica je bila že mimo, in ko se je končno pokazala odrešilna rdeča luč na semaforju, se je obrnila k malemu.

»Vzgojiteljica je rekla, da si danes risal samo Angele maščevanja. Je to res?«

            Fantek je pokimal.

            »Sem, pa ji ni bilo všeč. Potem pa sem ji narisal še godzilo dojenčka, pa je bila zadovoljna.«

            »Aha. Mi je rekla. Kaj pa ti? Si bil žalosten?«

            »Tudi jaz sem bil zadovoljen. Ona ne ve, da se Angel maščevanja lahko spremeni v karkoli, tudi v godzile dojenčke, in ima vseeno uničujočo moč.« Mali se je zahihital.

Ne samo, da zna govoriti kot odrasel, ampak se zna tudi enako kot odrasli navduševati nad svojo zvitostjo. Hitro gre.

            »Aha. Dobro zanj.«

            Mali se je zamislil.

            »Ne. Pravzaprav ne.«

            »Zakaj ne?«

            Mali se je nagnil naprej, kolikor mu je dovoljeval varnostni pas, in zaupljivo zašepetal:

            »Ker bi se Angel maščevanja rad znebil svoje uničujoče moči. Pa se ne more. Močnejša je od njega.«

            »Nič ne veš,« se je vmešal starejši. »Lahko. Lahko se je znebi.«

            Mali ga je začudeno gledal.

            »Kako pa?«

            »Preprosto. Tako, da uniči vse. Tudi sebe.«

            Preprosto. Tako, da –

            Nekdo je potrkal na šipo.

            »Kaj pa je?« je vprašala Monika skozi tenko režo, ki jo je dovolila oknomatu. Namestnica ji je v redkih trenutkih, ki sta jih preživljali ob skupnem pitju kave, redno poročala o strahotah, ki so se dogajale po mestu. Napadi na počasi vozeče avtomobile med njimi nikoli niso manjkali.

            »Oprostite, gospa, saj vem, ženske za volanom pa take reči, ane. Ampak, poglejte, zelena je že mimo. Sem trobil, žmigal, pa nič. Zdaj sem pa prišel pogledat, če lahko plačam, da odpeljete. To ponavadi zaleže, ane, plačat je treba, pa se stvari zgodijo, kot je treba. Kakšna je vaša običajna tarifa?«

            »Za kaj?« je vprašala Monika zmedeno.

            »No, v osnovi sem mislil, da za to, da odpeljete, ane. Ampak če ste pa navajeni računat še za kaj, bi se pa tudi dalo zmenit z mano, z veseljem, ane. Samo da otroka zaspita, ane? Ali pa, da ne komplicirava, samo dajte no odpeljat, ko bo spet zelena, ane, saj imate doma najbrž dovolj časa za klepetat z otrokoma, ane, boste že, ane? Pa hvala za razumevanje.«

            »Hvala tudi vam,« je zamrmrala Monika, dvignila šipo in se zazrla v semafor.

            Preprosto. Tako, da uniči vse. Tudi sebe.

--