Torek, 10. junij 2008
Literarni, glasbeni in video večer Društva za sodobne umetnosti Aggressive Theatre, torek, 3. junij 2008, Grand Hotel Union, Ljubljana
V torek, 3. junija 2008, je v kavarni Grand Hotela Union nastopilo Društvo za sodobne umetnosti Aggressive Theatre. Literarno-multimedijski večer bi morala po programu pospremiti otvoritev razstave Izgubljena ozemlja sodobnega umetnika Saša Sedlačka, ki pa se je – skladno z imenom – žal »izgubila«.

Društvo Aggressive Theatre so konec leta 2007 ustanovili ljubitelji umetnosti, ki so se prej srečevali na literarnih večerih in podobnih kulturnih prireditvah ter ugotovili, da je napočil čas za kritičen pretres slovenske sodobne umetniške scene. Aggressive Theatre je bil ustanovljen z namenom »motivirati ljudi, da bi se v vsakdanjem življenju intenzivneje posvečali razvoju svoje senzibilnosti oz. svojega odnosa do umetnosti«.

Člani društva so zbrani z vseh študijskih vetrov, predstavniki »generacije 80.«, ki so »družbeno in socialno občutljivi« in želijo s svojim ustvarjanjem »močneje vplivati na kulturno okolje doma in v tujini«; slednje jim kot kaže že uspeva, saj se je Aggressive Theatre že razširil v Francijo, na Dansko, v Veliko Britanijo, Bosno, Švico. Z »neobičajnimi praksami s področja umetnosti« (instalacijami, performansi, literarnimi večeri – vse v povezavi z različnimi izraznimi mediji, kot so videoprojekcije, glasba, slika gib, ...) hočejo vzpostaviti drugačen pristop do same umetnosti in »ponuditi kakovostna umetniška dela na neinstitucionalnih prostorih«, na primer na ulicah ali v dvigalih. Tradicionalnih praks ne zavračajo, temveč jih nadgrajujejo tako, da jih med seboj sopostavljajo in vpenjajo v medsebojni dialog.

Samo ime se navezuje na latinski izvor besede »agresija«, namreč aggredior, ki pomeni »približevati se, pristopiti, začeti, lotiti se, napasti«, pri čemer gre za »agresijo v smislu aktivnega pristopa, ki je usmerjen v spreminjanje situacije, s katero nismo zadovoljni«; pozitivna agresija deluje po homeopatskem principu, da se agresija zbija z agresijo – ne v fizičnem, temveč vsebinskem smislu.

Aggressive Theatre ima trenutno na zalogi 17 projektov, od katerih so bili realizirani štirje: »videopoezija« Pesnik v Parizu, razstavi Equivalentis in How to destroy a gallery ter trije interdisciplinarni večeri Poezija v kavarni (odvijali so se v kavarni Grand Hotela Union); sledili bosta predstavi Komu zvoni? in 17 trenutkov pomladi, ki si ju bomo ogledali v okviru pouličnega gledališkega festivala Ana Desetnica. Ob dolgoročnih in skrbno načrtovanih projektih pa se člani društva radi prepuščajo trenutnim navdihom: »Želimo si spontanosti, najboljše ideje se pojavijo nepričakovano,« pravi Glorjana Veber, ena od ustanoviteljev društva.

Torkov večer je bil zadnji v ciklu Poezija v kavarni; svojo poezijo so prebirali Tanja Ahlin, Ivana Komel, Jelena Lasan, Jure Vuga in Petra Zupančič, za uvod in kratek intermezzo pa je poskrbel violinist Domen Lorenz, »k. g.«.

Kljub večsmerni umetniški naravnanosti, udarnemu napovedniku in zvenečemu imenu, se je pred gledalci odvil bolj ali manj konvencionalen literarni večer, ki sta ga izmenično popestrila dva videoprojekta (interaktivna poezija Jelene Lasan in videorefleksija Jureta Vuge, z naslovom Drevo – Lubje – Simbol − Telo) ter dva glasbena vložka Domna Lorenza. Dialog med posameznimi praksami je razbijal njihov napovednik in kratka eksplikacija, oboje pa je posamezne elemente večera nanizalo v tri bolj ali manj samostojno predstavljene enote: glasba, poezija, video. V tem primeru bi lahko umetnostno divergenco brali kot razbijanje horizonta pričakovanja, ki ga kratka predstavitev društva vzbudi potencialnemu občinstvu. Konec koncev se obljubljenemu vendarle niso izneverili – vsaj vsebinsko: videopoezija Jelene Lasan je bila na vseh ravneh dogodek večera in tudi »tradicionalno-formalno« prebrana poezija preostalih štirih pesnikov je dosegla obljubljeni kakovostni nivo.

Nekaj pa je kljub vsemu umanjkalo: razen videoprojekta Drevo – Lubje – Simbol − Telo, ki je bil pravzaprav edini trenutek, ko je društvo nastopilo v obljubljeni družbeno kritični poziciji, so nastopajoči predstavljali po večini intimistično poezijo, zazrto v notranji svet lirskega subjekta. »Napredovati želimo postopoma,« je rekla Glorjana, ko sem jo zbodla z opazko. »Ne želimo že na samem začetku nastopiti v skrajni poziciji, saj to pri večini vzbuja odpor«. Družbena kritika Aggressive Theatra je torej zaenkrat še v deklarativni fazi – kar pa naj bi se sčasoma le spremenilo, saj so si člani zastavili cilj ozaveščanja gledalca, vendar ne z aktivističnimi akcijami: umetnost naj udari po Ahilovi peti naše družbe in prebudi njeno otopelo senzibilnost. Končni efekt naj ne bi bil instant- ali avtoreferencialni šok, temveč nekakšno »zmerno šokiranje«, učinek presenečenja. »Naš namen je gledalca ujeti nepripravljenega, znajti se tam, kjer bi človek najmanj pričakoval, na način, ki ga ne bi pričakoval.«