Po dogodku v Cankarjevem domu, kjer je Igor E. Bergant precej nespretno izpraševal dolgo pričakovano nigerijsko pisateljico Chimamando Ngozi Adichie, pri čemer je od gostje festivala Fabula prejel kar nekaj klofut, od katerih je bila morda najhujša tista, da Evropejci tako zelo radi pojasnjujejo svoje države tujcem (ali pa je bil morda komentar, da na novo naplavljeni diskurz o biafrski vojni, ki poteka v Nigeriji, ni bolj kompleksen od slovenske politike?), sta me deklici na poti domov vztrajno spraševali, ali mislim, da je Chimamanda dobra pisateljica. Potem ko sem v slovenščino prevedla tri pisateljičine romane in spisala magisterij o nigerijskem romanu, bi verjetno morala vedeti. Ali pa tudi ne. Ajda, mlajša od obeh deklic, je bila nad Chimamando navdušena. Po koncu pogovora se je prebila v prve vrste, da bi jo slikala. In čeprav je posnetek precej slab, so vendarle vidna pisateljičina bleščeča oblačila, umetelno spletene kitke in urejena stopala. Sinonim negovane afriške ženske. Sinja, starejša deklica, na katero se med prevajanjem zadnjega romana Woleja Soyinke – Chronicles from the Land of the Happiest People on Earth – obračam glede določenih izrazov, ali pa jo večkrat prosim za nasvet, me je doma, očitno spregledujoč mojo zadrego glede »visoko kalorične« Chimamandine literature ali pa je morda samo slutila mojo žalost spričo neposrečenega moderiranja, ko se je pisateljici vsiljevalo floskule o Sloveniji in Slovencih, pri čemer sem se še enkrat zavedla, v kako rasistični in pokroviteljski družbi živim, ošvrkala, češ da sem do Chimamande pretirano kritična, ker »tako pač je med nami pisatelji«. Gojimo neke vrste zavist drug do drugega.
