V spletu besed
Ostani danes zvečer, zunaj dežuje, veliki in temni zastori so nad mestom. Bral ti bom novo pesem, tisto, ki sploh še ni dokončana. Zunaj dežuje in mrak je. In ničesar pomembnega se tam nocoj ne bo zgodilo. Ob pol polnoči se bo začel film, o katerem sva govorila. Juliette Binoche lepša kot kdajkoli prej, še ena nepričakovana zgodba.
Hilary Mantel je značilno neznačilna velika pisateljica. Pozornost nekoga, ki prvič sliši zanjo, pritegne morebiti najprej kot ena izmed doslej samo štirih, ki so dvakrat prejeli znamenitega (man) bookerja, takoj zatem pa s svojo življenjsko usodo in z njo povezano telesno pojavnostjo. Korpulentna in nabuhla in z redkimi lasmi je čisto nasprotje stereotipni predstavi o bradatem suhcu, ki piše. Izkaže se, da je njena podoba posledica redke neozdravljive bolezni in ustrezne terapije s steroidi. In da je endometrioza najbrž vsaj nekoliko povezana z grozovitostjo, ki tako ali drugače preveva njeno delo; najbrž pa tudi z njeno hkratno neverjetno življenjsko in pisateljsko klenostjo.
kolegica prevajalka pravi: jeziku ne pripisuj prevelikega pomena, to je samo orodje znanka pravi: zakaj vidva po vseh teh letih še vedno govorita angleško otrok pravi: nikoli več nočem govoriti slovensko, ker sem se na igrišču skregala v slovenščini neznanec na ulici pravi: kašen jezik pa vi govorite? aha, slišim, da znate tudi nizozemsko, k sreči niste kot večina velika babica pravi: tega tvojega jezika jaz nič ne razumem neka naključna mama pravi: večjezični otroci spregovorijo pozno in vse življenje mešajo jezike med seboj moja babica pravi: znanje tujih jezikov je zlata vredno nizozemci pravijo: kaj takega! tujka, ki govori čisto po flamsko!
Škripanje slabo namazanih zavor. Tramvaj se je počasi ustavil. Zelen in bel, v barvah mesta. S hiše onstran ceste je z okna v drugem nadstropju izzivalno visela ostro rdeča zastava s črnim kljukastim križem na belem polju. ZELO VAŽNO JE PRITI NA GRIČ. V tistem žolto sijočem, ne vročem soncu oktobra 1943. V razliti luči, ki je začarala predmestje v prozornost akvarijev. Tudi vse gibanje ljudi, vozil in konj (vpreženih v težak parizar) je bilo plavajoče, brez sunkov. Kakor da je vsak nagel gib sumljiv. Umerjeni šumi so obzirno segali v sladko tihoto popoldneva. Tudi tuje, temno zelene uniforme so hodile počasi po pločniku. Obraz nemškega častnika pod gizdalinsko vzvalovljeno kapo z bleščečim črnim ščitnikom. Nekaj je v tej sestavi zelenega, črnega in srebrnega. Pogledal je Marjano, ki je ob meni stopala v
Ni je do otroštva krivičnejše trditve, kot je ta, da gre za brezskrbno obdobje. Otroštvo, pa četudi položeno v kar najbolj skladno družinsko okolje, je dobesedno prepojeno s skrbmi in nelagodjem. Vsak šolar ve, da se lahko kadar koli in brez pravega razloga karte v razredu premešajo in postane iz danes na jutri glavna tarča posmeha, izobčenec, največji luzer. Otroštva ne gre jemati zlahka. O tem razmišljam letošnjo pomlad, ko me je raziskava za doktorsko nalogo pihnila v odročno islandsko vas, kjer pomagam v lokalni osnovni šoli. Neumorno tekanje teh malih ljudi se morda v očeh večjih zdi »brezskrbna igra«, a če gledamo dovolj dolgo, bomo v dvajsetih minutah glavnega odmora uzrli točno toliko krutosti, preračunljivosti, nasilja in osamljenosti kot v svetu velikih. Morda, si mislim, so