Seznam člankov

Prizor iz filma Tisto (r. Andy Muschietti, 2017)
Prizor iz filma Tisto (r. Andy Muschietti, 2017)

Tisto se prebuja. Vedno znova

Damjan Zorc v Kritika

V Derryju je danes mirno. Pravzaprav je spokojno že vrsto let. Predolgo, da bi bili spomini živi. Ljudje hodijo po vnaprej začrtanih opravkih, kot da včeraj ne obstaja, lažejo, ljubijo, svetohlinijo, praznujejo in pri tem nevede pomagajo, da mreža grozljivih dogodkov, vraščena v derryjevska tla, ostane nedotaknjena. S tem se hrani mesto. Pri tem se napaja tisto, ki izkorišča najšibkejše, da bi postalo še močnejše. Nelagodj

Misli na druge

Misli na druge

Mahmud Darviš v Panorama

Ko si pripravljaš zajtrk, misli na druge – ne pozabi nahraniti golobov. Ko vodiš svoje vojne, misli na druge – ne pozabi na tiste, ki si želijo miru. Ko plačuješ račun za vodo, misli na druge – tiste, ki jih napajajo oblaki. Ko se vračaš domov, v svoj dom, misli na druge – ne pozabi na ljudi v šotorih. Ko greš spat in šteješ zvezde, misli na druge – nekateri nimajo kje spati.

Foto: Zlatko Križan
Foto: Zlatko Križan

Robert Perišić: »Dobra knjiga vedno nastane iz zelo osebnega vzgiba«

Sergej Harlamov v Panorama

Roberta Perišića sem spoznal kot nekoliko odmaknjeno, a v oči bijočo prezenco lani v Piranu, na konferenci Poetry at the Croassroads, ki se je odvila v organizaciji Paraliterarne organizacije I.D.I.O.T. in Babelsprech International. Prizemljen, umirjen in priljuden – izredno kul model, sem si rekel. A še večji vtis je name napravil na literarnem večeru v okviru te iste konference, kjer je slovenski publiki krstno predstavil nekaj izbranih odlomkov iz Območja brez signala – in na njem hkrati potrdil, da si statusa enega najbolj priljubljenih in prevajanih hrvaških avtorjev nikakor ni pridobil po spletu srečnih naključij. Pesnik, prozaist, scenarist, kolumnist, urednik, literarni kritik, dramatik, organizator in še kaj bi se našlo – vse to v eni osebi –, to je Robert Perišić.

David Hockney: Portret umetnika, 1972
David Hockney: Portret umetnika, 1972

Sanjska knjiga XVII.

Uroš Zupan v Panorama

Danes sem sanjal, da so bolečine izginile. Bilo je kot nekakšna epifanija. Bil sem odrasel in bil sem v telesu, ki je bilo novo in nedotaknjeno telo, ki sem ga imel kot otrok. Bil sem odrasel in bil sem v glavi, ki je bila nedotaknjena in čista, kakor glava, ki sem jo imel kot otrok. Steklo, ki me je ločevalo od prihodnosti, se je stalilo. Strah je izginil. Premikal sem se skozi ure, kot sem se premikal, ko sem še lahko ležal v zraku in z mislimi

foto: Lubomir Rosenstein, Wikimedia Commons
foto: Lubomir Rosenstein, Wikimedia Commons

O edinstvenosti smrti v zgodovini

Rok Plavčak v Refleksija

Ameriški pesnik Karl Shapiro v pesmi AutoWreck (1941) razbija enakost človeških smrti, ko piše, da »… smrt v vojni je od roke; / samomor ima vzrok in mrtvorojstvo logiko; / in rak, preprost kot roža, cvete.« Toda smrt v prometni nesreči »povabi okultni um, / razveljavi našo fiziko s posmehom / in razprši vse, kar vedeli smo o razpletu / čez prikladno, zlobno kamnje.«