Chanel No. 5
v Kolumna
»Te moti, če se Mahler pelje z nama?« Čeprav se je čas od zadnjega srečanja meril že v letih, je bilo, kot da bi se komaj dobro poslovila. »Nikakor, vesela bom njegove družbe.« Neroden, hlasten objem čez prestavno ročico, »Oprosti, da sem pozna, sušila sem si lase,« nagrmadene besede, kako si, lepo te je videti, tako sem te vesela. Nato navzkrižno zasliševanje v kontrapunktu z oživljenimi spomini. Trkanje na tvojo učilnico, kjer vadiš. Ali obratno. Tvoje žvižgajoče melodije med hojo po stopnicah, zimski večeri, ko nas hišnik pomeče iz šole, skupen del poti proti domu. Si še zmeraj žvižgaš po akustičnih hodnikih?
