Seznam člankov

Goran Vojnović
Fotografija: Mankica Kranjec
Goran Vojnović Fotografija: Mankica Kranjec

»Bo že Damjan [Stepančič] to narisal!«

Maja Čakarić Klara Škrinjar v Podkast

Mogoče ste tudi vi med nami, ki se romana Pod svobodnim soncem, s podnaslovom: povest davnih dedov spominjate kot … neskončnega. V šolski knjižnici je bil med debelejšimi knjigami in prav zaradi tega se je marsikdo obotavljal, preden ga je vzel v roke. Ampak ta neskončnost je ob branju dobila drugo dimenzijo. V širine panonskega prostora se je dalo strniti ogromno življenja … in bojevanja … pa tudi idejo o svobodi. Prav ta roman, ki ga je pred več kot 100 leti mojstrsko napisal Fran Saleški Finžgar, je bil podlaga za strip z enakim naslovom, ki je izšel lani pri založbi Škratelj, in je delo pisatelja, scenarista in filmskega ter televizijskega režiserja Gorana Vojnovića in slikarja in ilustratorja Damijana Stepančiča.

Descartesove strasti

Descartesove strasti

Martin Justin v Panorama

Zdi se, da smo pogosto soočeni s protislovjem med tem, kako razumemo in kako občutimo svet. Spomnim se prvih mesecev pandemije, ko je bilo v celi Sloveniji okoli 500 aktivnih primerov okužb s koronavirusom in striktna karantena. Starša sta delala od doma, s sestro sva imela šolo in faks prek Zooma, edine stike z drugimi pa smo imeli v trgovini. A kljub zavedanju, da je zaradi relativno majhne količine virusa in ukrepov, ki smo se jih držali, verjetnost, da bi se okužil, precej majhna, je vsako praskanje v grlu, večerno utrujenost ali smrkanje spremljal skoraj paničen strah pred okužbo. Popolnoma jasno sem razumel, da sem z upoštevanjem ukrepov in spremembo svojega obnašanja temeljito zmanjšal možnost okužbe, a sem se vseeno počutil, kot da bi vsak dan nekaj ur brez zaščitne opreme preživel na covid oddelku. Ta situacija je bila sicer za večino izmed nas izjemna, a se zdi, da je protislovje, ki jo je spremljalo, univerzalno. Vsi razumemo, kaj pomeni, da nekdo nosi rožnata očala; verjetno vsi tudi dobro vemo, kako drugačen lahko izgleda svet, ko smo otožni.

Čopova ulica
Fotografija: Petar Milošević/ Wikimedia Commons
Čopova ulica Fotografija: Petar Milošević/ Wikimedia Commons

Geografija rokenrola: Čopova ulica (Don Mentony Band: Dobra mrha)

Krištof Urbančič v Panorama

Ko želi Slovenec ali vsaj Ljubljančan sogovorniku opisati vlogo ali položaj beograjske Knez Mihajlove, dunajske Kärtner Strasse ali istanbulske Istiklal Caddesi, ponavadi reče: »To je približno tako kot naša Čopova.« Potem je jasno vse. Ni avenija, ni bulevar, tudi ni nujno najbolj glamurozna v mestu, se ji je pa težko izogniti. Z vrha ljubljanske Čopove se navzgor vidi do tivolskega gradu, navzdol pa do Tromostovja, Frančiškanov in Prešernovega trga, na tej poziciji predstavlja del dober kilometer pretežno peš cone v središču mesta. Umeščena med poslopje poslovalnice pošte, ki velja za glavno, čeprav je glavna pošta v resnici od nekdaj čisto drugje, in Prešernov trg je Čopova ena prvih ulic, po katerih se mladina zapodi, ko sme sama v mesto. Nekoč sta po njej potekala celo avtomobilski in tramvajski promet, danes je rezervirana za pešce, čeprav jim ne povsem legalno družbo delajo tudi številni kolesarji.

Nigerijska pisateljica Chimamanda Ngozi Adichie na festivalu Fabula 29. aprila 2022.
Fotografija: Nina Pernat
Nigerijska pisateljica Chimamanda Ngozi Adichie na festivalu Fabula 29. aprila 2022. Fotografija: Nina Pernat

Chimamanda Ngozi Adichie: »Potrebovala sem čas. Hotela sem zbistriti misli.«

Gabriela Babnik v Panorama

Po dogodku v Cankarjevem domu, kjer je Igor E. Bergant precej nespretno izpraševal dolgo pričakovano nigerijsko pisateljico Chimamando Ngozi Adichie, pri čemer je od gostje festivala Fabula prejel kar nekaj klofut, od katerih je bila morda najhujša tista, da Evropejci tako zelo radi pojasnjujejo svoje države tujcem (ali pa je bil morda komentar, da na novo naplavljeni diskurz o biafrski vojni, ki poteka v Nigeriji, ni bolj kompleksen od slovenske politike?), sta me deklici na poti domov vztrajno spraševali, ali mislim, da je Chimamanda dobra pisateljica. Potem ko sem v slovenščino prevedla tri pisateljičine romane in spisala magisterij o nigerijskem romanu, bi verjetno morala vedeti. Ali pa tudi ne. Ajda, mlajša od obeh deklic, je bila nad Chimamando navdušena. Po koncu pogovora se je prebila v prve vrste, da bi jo slikala. In čeprav je posnetek precej slab, so vendarle vidna pisateljičina bleščeča oblačila, umetelno spletene kitke in urejena stopala. Sinonim negovane afriške ženske. Sinja, starejša deklica, na katero se med prevajanjem zadnjega romana Woleja Soyinke – Chronicles from the Land of the Happiest People on Earth – obračam glede določenih izrazov, ali pa jo večkrat prosim za nasvet, me je doma, očitno spregledujoč mojo zadrego glede »visoko kalorične« Chimamandine literature ali pa je morda samo slutila mojo žalost spričo neposrečenega moderiranja, ko se je pisateljici vsiljevalo floskule o Sloveniji in Slovencih, pri čemer sem se še enkrat zavedla, v kako rasistični in pokroviteljski družbi živim, ošvrkala, češ da sem do Chimamande pretirano kritična, ker »tako pač je med nami pisatelji«. Gojimo neke vrste zavist drug do drugega.

Pravoslavna cerkev v Vilni, kjer je bila krščena mala Nadja.
Fotografija: Nikodem Szczygłowski
Pravoslavna cerkev v Vilni, kjer je bila krščena mala Nadja. Fotografija: Nikodem Szczygłowski

Tožba za severom

Nikodem Szczygłowski v Panorama

Mnogi, ki razmišljajo o medvojni Vilni, se spominjajo zgodb, ki so jih slišali, legend, slavnih imen, dogodkov. Kakšno sliko nam torej slikata naša domišljija in podzavest? Po eni strani imamo (litovski) stereotip o ugrabljenem mestu – mestu mučenikov, mestu legendi, ki ga je treba obnoviti, predelati in čakati na trenutek, ko bo njegovo srce začelo utripati v sozvočju z njegovo domovino, od katere je ločeno. O, sladka dežela, kjer teče reka Šešupė, kjer teče reka Nemunas[1] ... Po drugi strani vidimo mesto, polno tradicij Adama Mickiewicza in Juliusza Słowackega[2] ter Konstantyja Ildefonsa Gałczyńskega[3], kamor študentje hitijo na univerzo Štefana Báthoryja[4], mladi Czesław Miłosz pa prispe na pouk v gimnazijo Sigismunda II. Avgusta in poljski orel visi nad oboki Vrat zore ali Ostre Brame, kot so jo poimenovali v poljščini, in po besedah vojvode (guvernerja) Bociańskega, mesto zaznamuje le duh »prave poljske polnosti in enotnosti«, brez kakršnih koli narodnih manjšin in dvomov.