Airbeletrina

Seznam člankov

Sociološka imaginacija za razumevanje sveta

Rok Plavčak — 4. 3. 2019 v Refleksija

Petdeseta leta 20. stoletja, izgradnja sveta na ruševinah druge svetovne vojne. Premagani ideologiji fašizma in nacizma sta v siju razkritij grozodejstev njunih iztrebljevalnih politik odvrženi na smetišče zgodovine. Otoplitev, ki nastopi po Stalinovi smrti (1953), prinaša na vidno temačne konture stalinistične Sovjetske zveze. Tačas sta Orwell z Živalsko farmo (1945) in distopijo 1984 (1949) ter Hannah Arendt z Izvori totalitarizma (1951) v mentaliteto zahodnega bloka usidrala pojmovanje totalitarizma, težeče k izenačevanju komunizma in nacizma. Na Zahodu berejo popularno esejistično študijo The Captive Mind (1953), s katero je Czesław Miłosz razgalil mehanizme ideološke (samo)cenzure disidentskih intelektualcev v poljski satelitski državi, v angleškem jeziku pa izide analiza jugoslovanskega socializma Novi razred (1957) Milovana Đilasa, ki dokazuje, da je nastanek »absolutne vladavine novega razreda: komunistične oligarhije« neizbežna poteza vsakega enopartijskega socialističnega sistema. S zatrtjem madžarske revolucije leta 1956 prenovljena in destalinizirana Sovjetska zveza spet pokaže svoj stari pravi obraz. Zahodna hemisfera z Združenimi državami Amerike na čelu je prešla v »zlato dobo kapitalizma«; čas največjega povojnega gos

Ciril in Jaša Zlobec (foto: arhiv založbe)

Kako ga pogrešam, Jašo Zlobca

Milan Kleč — 26. 2. 2019 v Kolumna

Pred meseci sem šel na pogreb. Točen datum sploh ni pomemben, ker se smrt pač vedno drugače predstavlja. Dobesedno, kar se gotovo dogaja zaradi preprostega razloga, ker je vedno bližje. Govorim o sebi, umrl je pa Ciril Zlobec. Srčno dober človek in zvest prijatelj mu bom rekel, ker me je enkrat sam tako predstavil, ko mi je pisal določeno priporočilo. O tem sem razmišljal, ko sem šel na Žale. Veliko mojih prijateljev se je že poslovilo, zato je takšna samotna pot na pokopališče še toliko bolj žalostna. Koliko priporočil mi je napisal šele Jaša Zlobec. Saj to je bilo neverjetno, mislim tako stkano prijateljstvo. Kako ga pogrešam. Nisem si mogel pomagati, a spomini na Jašo so privreli. Nobenega človeka nisem poznal niti prej niti kasneje, ki bi me tako razumel. Nobenih dolgih pogovorov ni bilo treba. Nobenih prepričevanj. Zaupal sem mu, kaj me tare, in uredil je. Vzel si je par minutk in opravil. Z nekim instiktivnim občutkom je prevzel nase tisto, česar sam nisem mogel opraviti. Seveda je imel podoben občutek do vsega naokoli, kar sem neizmerno spoštoval in se mu vedno znova klanjal. To so bila tista najbolj osnovna druženja, ki si jih sploh ne morem več zamisliti. Kot da so šli podobni odnosi po zlu. Spomnil sem se, kako sem bil zadovoljen, ko je postal urednik leposlovja na Cankarjevi založbi, in ko sva si rekla vse v redu in prav, toda pri tej založbi naj zaradi najinega prijateljstva ne bi več tiskal svojih knjig. Spomnil sem se, da je bil moja poročna priča, izletov v Bruselj, spomnil sem se, da sva skupaj izdala knjigo,

Skoraj doma: Berlin

Danaja Vegelj — 26. 2. 2019 v Dom in svet

Berlinsko poletje – štirje tedni med koncem julija in sredino avgusta s povprečno temperaturo šestintridesetih stopinj – je kazen za vse napake preteklega leta ali pa elegantno maščevanje narave nad vsemi, ki se od novembra do aprila pritožujejo nad vzhodnoevropsko zimo. Stanovanje zapustim vsak večer ob desetih in trideset minut, ko je dovolj hladno, da po dvajsetih metrih ne zapadem v eksistencialno krizo, ki se začne s smislom obstoja in konča z zelo nerealističnim načrtom o selitvi na Aljasko. Minevajo trije tedni, odkar se je sesula klimatska naprava in smo zaprili pisarno. Trije tedni home ofisa.

Samouresničujoča se prerokba grške tragedije

Boštjan Videmšek — 25. 2. 2019 v Refleksija

Makis Citas je svoje najbolj uspešno delo Bog mi je priča, ki je bilo leta 2014 nagrajeno z nagrado Evropske unije za literaturo, pisal v času, ko je Grčija živela zadnja leta velike iluzije. Čutil, videl, slutil, razmišljal in razumel je, da se bo ta iluzija, preplet politične naivnosti, pohlepa in manipulacij mednarodnih finančnih elit in tedanjega grškega političnega vrha, prej ali slej konč

Ilustracija z naslovnice: Jerner Stritar

Dnevni red (odlomek)

Eric Vuillard — 20. 2. 2019 v Panorama

Nenadoma zaškripajo vrata, zaječijo parketne deščice v podu; v predsobi je slišati klepet. Štiriindvajset kuščarjev se povzpne na zadnje noge in se togo vzravna. Hjalmar Schacht požre slino, Gustav si popravi monokel. Za vratnimi krili se zaslišijo pridušeni glasovi, nato šelest. Slednjič v sobo stopi nasmejani predsednik Reichstaga: Hermann Göring. Kar nas ne sme presenetiti, gre v bistvu za povsem vsakdanji, rutinski dogodek. V poslovnem svetu so strankarske razprtije mačji kašelj. Politiki in industrialci se radi srečujejo.