Seznam člankov

Protinaravni človek in zlo civilizacije – Rousseaujeva znanost o človeku

Protinaravni človek in zlo civilizacije – Rousseaujeva znanost o človeku

Rok Plavčak v Kritika

Stari miti so učili, da je človeštvo nekoč živelo v zlati dobi, nato pa je z vsako naslednjo dobo nazadovalo. V zlati dobi so ljudje živeli v miru, izobilju in nenehni sreči, »zdaj« pa živimo v železni dobi, piše Heziod. To je čas hudega trpljenja, številnih nadlog, bridkosti, revščine, duhovne bede, zla, človeške pokvarjenosti in velike moralne degradacije človeštva. Podobna »perspektiva dekadence« je v krščanski doktrini Padca povsem obvladovala srednjeveško Evropo nekje do sredine znanstvene revolucije (1543–1687), ko je Francis Bacon v delu Nova Atlantida (1627) začrtal idejo, da znanost in civilizacijski razvoj prispevata k napredku človeštva.

Ljubezensko pismo prijateljicam

Ljubezensko pismo prijateljicam

Nadina Štefančič v Refleksija

Ko so moški vstopili v sobe deklic in opazili, kako zavzeto se ukvarjajo s svojimi punčkami in njihovimi, so vedeli, da je to nekaj, česar se morajo lotiti tudi sami. Profesionalno, se razume, kot režiserji, ki po odru ali platnu premikajo figure in jim bolj ali manj uspešno skušajo vdahniti življenje. Deklice so bile tako zatopljene v svoje delo, da niso opazile, kako si je nekdo prisvojil njihovo igro. Jill Silloway, ameriška televizijska režiserka, je, ko je to opazila, pobesnela: »Kako hudiča je mogoče, da se moramo ženske boriti, da postanemo režiserke? Kako je prišlo do tega? Saj gre vendar za punčke in čustva.«

Prizor iz filma Pred zoro (r. Richard Linklater 1995)
Prizor iz filma Pred zoro (r. Richard Linklater 1995)

Kraj za moj grob

Dragan Jovanović Danilov v Panorama

Objavljamo četrto pesem Dragana Jovanovića Danilova v prevodu Mateje Komel Snoj.

Foto: Brock Roseberry, Wikimedia Commons
Foto: Brock Roseberry, Wikimedia Commons

Naredite Ameriko spet obvladljivo (11.): Najbolj žalostno mesto na svetu

Katja Perat v Refleksija

Skozi meglo se kovinska konstrukcija mostu Martina Lutha Kinga čez Misisipi spusti v prepovedano mesto. Na opuščene tovarne za predelavo aluminija in jekla pada dež. Razrušene soseske opečnatih hiš kot na fotografijah delavskih četrti iz devetnajstega stoletja škrbasto štrlijo izza slabo vzdrževanih pločnikov. Bencinske črpalke so odete v neprebojno steklo, vanje ujeti črpalkarji dolarje pobirajo skozi drobno režo pod blagajno. Otroci mečejo kamne v redke mimo vozeče avtomobile. »Ne hodite v vzhodni St Louis,« vam bodo prigovarjali zaskrbljeni obrazi z druge strani reke. Ne hodite v geto. Nihče pri zdravi pameti ne hodi tja. Onkraj reke visoke stavbe nekdanjega finančnega središča presahnejo v žalosti. Mesto, ne le s stališča zemljevida, razpade na pol.

Mi, oni in predsodki vmes

Mi, oni in predsodki vmes

Veronika Šoster v Kritika

Zahtevna tema, s katero se lahko avtor hitro znajde na spolzkem terenu, se v primeru Poletja v gostilni izkaže za popolno izbiro – Nastjin lik se gradi ravno skozi soočanje s stereotipi, avtorica zagrebe pod njeno fasado in jo razkrinka, pri tem pa nikoli ne zavzame moralistične drže.