V spletu besed
Na vrtec imam slabe spomine. Vzgojiteljice so mi ves čas govorile, da sem poredna in da se ne znam obnašati. Očitki glede mojega vedênja so kot kakšno prekletstvo viseli nad mano vso osnovno šolo, počutila sem se precej tesnobno, v gimnaziji pa sem se končno lahko delala, da mi je za to vseeno. Danes se mi zdi, da se (je) marsikdo počuti(l) tako. In da je to pravzaprav popolnoma naravno.
Daljši roman naj bi odražal svoj čas. Od Vojne in miru ali ciklusa Človeške komedije ne pričakujemo le tega, da nam bosta povedala neko zgodbo; od njiju si obetamo tudi celovit portret navad, družabnosti in razmerij, značilnih za Rusijo ali Francijo na začetku 19. stoletja. Daljši romani, se pravi besedila nad 400 ali 500 strani – oziroma dela, ki jih z manj tehničnim izrazom imenujemo »špehi« – pa imajo tudi neko drugo razmerje s časom. Dolg roman se mora soočiti z nalogo organizacije pripovednega časa. Urediti mora to dolgo trajanje, opisano na tisoč ali več straneh.
So intervjuji, ki se zdijo bolj kot klepet, v katerem se ideje, koncepti in celo lokus pogovora gradijo sami, povsem sproščeno in naravno. Takšen občutek mi je dal tudi intervju s Simono Semenič, slovensko dramatičarko, dramaturginjo, avtorico (izdala je tudi žanrsko hibridni tekst Me slišiš?), performerko, ki je v pogovor, ki sva ga izpeljali ob izidu njene zbirke dram Tri drame (Beletrina), ves čas spretno vključevala številne različne družbene kontekste.
.jpg)
Ljudje dobijo poseben izraz na obrazu, ko jim v branje priporočiš knjigo slovenskega pisatelja. Tak previden, čaki-a-ti-to-meni-resno, pending-joke izraz. Včasih gre za plažne bralce, ki poleti radi preberejo kakšno knjigo, samo če je kot njihova sončna krema – lepo mazljiva, brez vonja, se hitro vpija in je primerna za zelo občutljivo kožo. A pogosto gre tudi za dobre bralce, ki sicer sledijo raznim bookerjem, goncourjem in novim izdajam svojih najljubših prevajalcev, toda ko jim omeniš izvirno knjigo, trikrat pljunejo čez ramo in se pokrižajo.
Zavijati z očmi nad ameriškimi pohodniki, ker jih večina ne ve kaj dosti (oziroma nič) o transcendentalistih, je po eni stani nekoliko oholo. Prvi spisi Emersona, Thoreauja in drugih transcendentalistov bodo vsak čas stari dvesto let. So neobičajna mešanica beletristike, verskega pisanja in filozofije. Velikokrat so nalašč napisani dvoumno. Z obilico ironije, ki je tako vezana na svoj čas, da jo je danes težko zaznati k