Seznam člankov

Nikola Šanta in njegova hčerka Irina, v rokah drži svojo knjigo.
Fotografija: Nikodem Szczygłowski
Nikola Šanta in njegova hčerka Irina, v rokah drži svojo knjigo. Fotografija: Nikodem Szczygłowski

»Priznati svojo krivdo je prvi znak domoljubja«

Nikodem Szczygłowski v Vprašanja

Nikola Šanta (rojen 1959) je rusinski pisatelj, publicist, dolgoletni urednik revije Ruske Slovo, intelektualec, avtor več zbirk esejev in romanov. Njegov roman, objavljen v srbščini, z naslovom Panonska pošast (Panonska neman) pripoveduje zgodbo o vojvodinskih Rusinih od propada Avstro-Ogrske do razpada Jugoslavije. Roman opisuje resnične dogodke, povezane z zločini okupatorskega madžarskega režima v Đurđevu leta 1942 in obleganjem Vukovarja od avgusta do novembra 1991, gledane skozi oči glavnega junaka, Rusina, ki mu ne zaupajo niti Hrvati niti Srbi. Nikola Šanta piše v rusinskem in srbskem jeziku in živi v vasi Kucura, nedaleč od Novega Sada.

Slavoj Žižek in Janis Varufakis v Cukrarni na zaključku festivala Indigo.
Fotografija: Andrej Peunik/MGML
Slavoj Žižek in Janis Varufakis v Cukrarni na zaključku festivala Indigo. Fotografija: Andrej Peunik/MGML

Kapitalizem je propadel. Prišlo je nekaj hujšega

Martin Justin v Panorama

»Bodi pogumen, poslužuj se svojega lastnega razuma!« je v svojem slavnem eseju »Odgovor na vprašanje: kaj je razsvetljenstvo?« zapisal Immanuel Kant. Ljudem je očital predvsem lenobo in strahopetnost, zaradi katerih so si lahko »drugi prisvojili varuštvo nad njimi. Če imam knjigo, ki ima zame razum, dušebrižnika, ki ima zame vest, zdravnika, ki zame presoja dieto itn.: potem se mi vendar ni treba samemu truditi.« Ta pogled, ki je lahko izražen z različnimi stopnjami moraliziranja, že dolgo predstavlja nekakšno obče mesto nastopov ljudi, ki jim pravimo javni intelektualci_ke. Zato sem malo zdolgočaseno začel brskati po telefonu, ko je Slavoj Žižek v uvodu svojega pogovora z Yanisom Varoufakisom, ki se je kot zaključni dogodek letošnjega festivala Indigo odvil 21. 10. zvečer v novoprenovljeni Cukrarni in bil hkrati streaman prek platforme Entrio, začel govoriti o Kantu in javni rabi uma.

Glavni lik romana To noč sem jo videl je oblikovan po resnični osebi, Kseniji Hribar.
Glavni lik romana To noč sem jo videl je oblikovan po resnični osebi, Kseniji Hribar.

Pri tej knjigi se ne sprašujemo, zakaj jo beremo

Silvija Žnidar v Panorama

Jančarjev roman To noč sem jo videl je prvič izšel leta 2010, od takrat pa je doživel številne ponatise, bil preveden v različne jezike. Delo je prejelo razne nominacije in nagrade, med drugim dva kresnika (poleg kresnika za najboljši roman leta še kresnika desetletja), v Franciji pa so ga leta 2014 proslavili s francosko nagrado za najboljšo tujo knjigo. Pri To noč sem jo videl gre tudi za enega najbolj branih romanov na slovenskih tleh, večina kritik se je nanj odzvala pozitivno, bil je tudi predmet raznih strokovnih člankov in diplomskih nalog.

Mitja Čander
Fotografija: Mankica Kranjec
Mitja Čander Fotografija: Mankica Kranjec

»Morda je bila skrivnost preživetja predvsem v tem, da se nismo intelektualno zabarikadirali na lastnem otoku.«

Valentina Plahuta Simčič v Vprašanja

Založba Beletrina, ki je svojo zgodbo začela kot Študentska založba, te dni slavi četrt stoletja obstoja. V tem času so samo v zbirki Beletrina izdali 529 knjig, ki so odmevale v javnosti, organizirali številne dogodke in festivale ter previharili mnoge viharje v razgibanih vodah slovenskega založništva. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali z odgovornim urednikom in direktorjem založbe Beletrina Mitjo Čandrom.

Jože Snoj
Fotografija: arhiv Beletrine
Jože Snoj Fotografija: arhiv Beletrine

Spominu pisatelja Jožeta Snoja

Milček Komelj v Panorama

Pisatelj, pesnik, esejist in drag človek Jože Snoj je sprva blestel kot kultiviran novinar na Delu in se osvobajal ideoloških nadzorov kot knjižni urednik na Državni založbi Slovenije, svoj idealni duhovni in družabni prostor pa je našel v okrožju Nove revije in njenega kluba. Enako domače se je počutil še v prijateljskem krogu trnovskega župnika Janeza Pogačnika, kjer je svetoval pri umetniški obnovi cerkve in načrtovanju neuresničene Bernikove spominske arhitekture v Kočevskem Rogu, o katerega tragiki je prizadeto razpravljal. Predvsem pa je tam po cele ure nedogmatično, včasih polemično razčiščeval teze o Bogu, prevzet prav toliko kot s človeškimi tudi z eshatološkimi vprašanji.