Seznam člankov

Apalaška pot
Apalaška pot

Krepek sprehod

Jakob J. Kenda v Kolumna

Na prvi pogled je osupljivo, koliko dolgih pešpoti gre prek celin: poti, namenjenih mesecem hoje, poti, dolgih nekaj tisoč ali celo več kot deset tisoč kilometrov, poti z bajnimi seštevki kilometrov čistega vzpona. Poti, ki so tako dolge, da je kar malo težko že prebirati njihove številčne predstave, kaj šele si te številčne predstave dejansko predstavljati. Mednje niti ne spada Slovenska transverzala, saj je dolga 'borih' 600 kilometrov, ima 45 kilometrov skupnega vzpona in se jo prehodi v 30 dneh. Mednje od tistih, ki gredo prek Slovenije, spadajo bolj eksotična imena: E7 s 4.300 kilometri od Portugalske do Madžarske. E6 s 6.300 kilometri od Finske do Turčije. Najdaljša v sklopu poti Via Alpina, rdeča, od Monaka do Trsta po grebenu Alp: dolga je 2.400 kilometrov in ima 139 kilometrov čistega vzpona, 166 etap. Tudi Jakobova pot je lahko nezmernih dolžin: lahko jo začneš s svojega dvorišča in jo končaš na španskem vogalu ob Atlantiku. Nekoliko naprej od domačega praga pa gre prek kontinentov še cela množica dolgih

Prizor iz filma Prihod (r. Denis Villeneuve, 2016)
Prizor iz filma Prihod (r. Denis Villeneuve, 2016)

Fantazija: Canuianriko 1

Andrej E. Skubic v Kolumna

Ko sem pred kakšnimi dvajsetimi leti prvič spet srečal Nikolaja, blokovskega soseda iz otroštva, mi je omenil, kako sem se mu takrat, v začetku sedemdesetih, zdel odštekan otrok. (Nikolaj je kakšnih pet let starejši.) Hodil sem okrog bloka z malim črtastim zvezkom in se hvalil, da bom napisal knjigo. Hvala bogu, takrat te zaradi česa takega še niso tepli, vsaj ne okrog tistih blokov na Jamovi. (Fužin še niti ni bilo.)

Protinaravni človek in zlo civilizacije – Rousseaujeva znanost o človeku

Protinaravni človek in zlo civilizacije – Rousseaujeva znanost o človeku

Rok Plavčak v Kritika

Stari miti so učili, da je človeštvo nekoč živelo v zlati dobi, nato pa je z vsako naslednjo dobo nazadovalo. V zlati dobi so ljudje živeli v miru, izobilju in nenehni sreči, »zdaj« pa živimo v železni dobi, piše Heziod. To je čas hudega trpljenja, številnih nadlog, bridkosti, revščine, duhovne bede, zla, človeške pokvarjenosti in velike moralne degradacije človeštva. Podobna »perspektiva dekadence« je v krščanski doktrini Padca povsem obvladovala srednjeveško Evropo nekje do sredine znanstvene revolucije (1543–1687), ko je Francis Bacon v delu Nova Atlantida (1627) začrtal idejo, da znanost in civilizacijski razvoj prispevata k napredku človeštva.

Ljubezensko pismo prijateljicam

Ljubezensko pismo prijateljicam

Nadina Štefančič v Refleksija

Ko so moški vstopili v sobe deklic in opazili, kako zavzeto se ukvarjajo s svojimi punčkami in njihovimi, so vedeli, da je to nekaj, česar se morajo lotiti tudi sami. Profesionalno, se razume, kot režiserji, ki po odru ali platnu premikajo figure in jim bolj ali manj uspešno skušajo vdahniti življenje. Deklice so bile tako zatopljene v svoje delo, da niso opazile, kako si je nekdo prisvojil njihovo igro. Jill Silloway, ameriška televizijska režiserka, je, ko je to opazila, pobesnela: »Kako hudiča je mogoče, da se moramo ženske boriti, da postanemo režiserke? Kako je prišlo do tega? Saj gre vendar za punčke in čustva.«