V spletu besed
Woher kommen Sie? me vpraša rdečelasa prodajalka srednjih let v lokalnem marketu. S svojo šolsko nemščino in z velikim nasmehom, s katerim želim nadoknaditi okornost v jeziku, kar je za tolmačko žulj posebne vrste, odgovorim aus Slowenien. Nasmehnem se, ko slišim, da s sodelavko, ki sedi za sosednjim trakom, klepeta o prihajajočem dopustu, ki ga bo preživela v Črni gori. Skoraj ž
Mestece Derry. Otroci skrivnostno izginjajo, spet druge, sedem jih je, straši kameleonski klovn. Oblasti ne ukrenejo nič, policija je brez moči, prebivalci zgolj pasivno spremljajo dogajanje, čeprav vedo, da to prekletstvo kroži v mestu vsakih 27 let. Zveni znano? Spet je tu »tisto«! »Tisto« v nas, ki se v otroštvu manifestira v obliki oprijemljivih strahov in v psihi, primerni Freudove obravnave, obtiči kot nerazčiščeno. Ne pozabimo, da so za sedmerico protagonistov romana oziroma filma njihovi strahovi otroški tabuji, pa tudi kasneje, ko so že odrasli in uspešni, niso pripravljeni na vrnitev zla. Strahove so takrat raje potlačili, zdaj pa so nazaj. Še vedno jih imenujejo zgolj s »tisto«. Bolečine, žalitve, izgube, zlorabe in pomanjkanje zdrave ljubezni bližnjih nasploh se prevesijo iz njihovih otroških (1957–1958) v njihova odrasla leta (1984–1985). Mestece Derry pa vse to še naprej nemo opazuje …
Knjiga Jackie Kay Rdeča prašna cesta upoveduje toliko kot neupovedljivo, hkrati pa kaže na to, da se določeni odtenki diskriminacije, in znotraj le-te posebej rasizma, pojavljajo v malodane vseh družbah, in da nikoli ne morejo biti lastnost le ene družbene konstelacije. Primeri rasizma, posebej iz škotskega okolja, so namreč tako bližnji slovenski izkušnji, da mora bralec zajeti zrak in knjigo, kljub humorju ter ljubezni, ki je zajeta v njej, na trenutke odlagati. Pisateljica se na primer nekje sredi knjige sreča s svojimi te
V zadnji epizodi svojih bildgunskolumen sem zlovešče napovedal, da me je po (za moj ego končno samouresničenem) obdobju radikalne thrashmetalske scene čakalo še služenje vojske. Za nazaj gledano, to služenje sploh ni bilo tako grozno. Bilo je grozno iti tja; ko sem prvič v življenju letel z letalom, brez staršev, in pod sabo gledal mračne skale Črne gore, sem ugotavljal, da me sploh ni strah; vseeno je, če avion strmoglavi, ker si konca celega leta v vukojebini brez žuranja itak sploh nisem znal predstavljati. Ampak nazadnje se je izkazalo za čisto zabavno.
Rumena Bužarovska, ena najvidnejših makedonskih avtoric mlajše generacije (rojena je leta 1981), se je pred kratkim kot gostja literarnega festivala Vilenica mudila v Sloveniji. Malo pred avtoričinim obiskom je v slovenščini pri založbi Modrijan izšla tudi njena tretja kratkoprozna zbirka Moj mož, zgodbe enajstih žensk v večinoma neizpolnjenih zakonih, v katerih pa vztrajajo, ker je v tradicionalni, patriarhalni družbi šele zakon tisto, kar osmisli življenje ženske. A Bužarovska ne moralizira in sistema ne kritizira neposredno – namesto tega situacije, v katerih se znajdejo ženske, prikazuje z dobršno mero humorja in ironije, njen oster uv