Airbeletrina

Seznam člankov

Rasizem, večji od njune ljubezni

Gabriela Babnik — 19. 9. 2017 v Kritika

Knjiga Jackie Kay Rdeča prašna cesta upoveduje toliko kot neupovedljivo, hkrati pa kaže na to, da se določeni odtenki diskriminacije, in znotraj le-te posebej rasizma, pojavljajo v malodane vseh družbah, in da nikoli ne morejo biti lastnost le ene družbene konstelacije. Primeri rasizma, posebej iz škotskega okolja, so namreč tako bližnji slovenski izkušnji, da mora bralec zajeti zrak in knjigo, kljub humorju ter ljubezni, ki je zajeta v njej, na trenutke odlagati. Pisateljica se na primer nekje sredi knjige sreča s svojimi te

Zakaj se je moškim okrog 50+ tako lepo pogovarjati o vojski?

Andrej E. Skubic — 18. 9. 2017 v Kolumna

V zadnji epizodi svojih bildgunskolumen sem zlovešče napovedal, da me je po (za moj ego končno samouresničenem) obdobju radikalne thrashmetalske scene čakalo še služenje vojske. Za nazaj gledano, to služenje sploh ni bilo tako grozno. Bilo je grozno iti tja; ko sem prvič v življenju letel z letalom, brez staršev, in pod sabo gledal mračne skale Črne gore, sem ugotavljal, da me sploh ni strah; vseeno je, če avion strmoglavi, ker si konca celega leta v vukojebini brez žuranja itak sploh nisem znal predstavljati. Ampak nazadnje se je izkazalo za čisto zabavno.

Rumena Bužarovska: »Humor je znak emancipiranosti«

Lara Paukovič — 14. 9. 2017 v Panorama

Rumena Bužarovska, ena najvidnejših makedonskih avtoric mlajše generacije (rojena je leta 1981), se je pred kratkim kot gostja literarnega festivala Vilenica mudila v Sloveniji. Malo pred avtoričinim obiskom je v slovenščini pri založbi Modrijan izšla tudi njena tretja kratkoprozna zbirka Moj mož, zgodbe enajstih žensk v večinoma neizpolnjenih zakonih, v katerih pa vztrajajo, ker je v tradicionalni, patriarhalni družbi šele zakon tisto, kar osmisli življenje ženske. A Bužarovska ne moralizira in sistema ne kritizira neposredno – namesto tega situacije, v katerih se znajdejo ženske, prikazuje z dobršno mero humorja in ironije, njen oster uv

Mitologija, spiritualnost ali magični realizem?

Aleksandra Gačič — 12. 9. 2017 v Kritika

Ko so Chinuo Achebeja vprašali, kdo je najboljši predstavnik nove generacije afriških pisateljev, je ta brez pomislekov odgovoril, da je to nedvomno Ben Okri. Po dobrem desetletju zamude lahko Cesto sestradanih, znameniti roman tega nigerijsko-britanskega pisatelja, ki je bil leta 1991 nagrajen z bookerjem, sedaj končno beremo tudi v slovenskem prevodu Urbana Beline. Kar je pomembno tudi zato, ker je Cesta sestradanih eno izmed tistih literarnih del, ki vedno, ko pridejo med nove bralce, porodijo številne vsebinske polemike, med literarnimi teoretiki in kritiki pa dileme glede njegove žanrske umestitve.

Rock mora umreti ...*

Sergej Harlamov — 11. 9. 2017 v Montaža

Rock je mrtev. Zato ga nekateri skušajo dokončno spremeniti v (t)isto relikvijo, za kakršno je veljal, ko je bilo njegovo truplo še živo, brcajoče telo. Obujajo ga v življenje kot kakšen Frankensteinov stvor, a z vsakim novim prihodom je njegova inkarnacija bolj klavrna, bolj izžeta vsakršne življenjske moči in s tem ... hja, predvidljiva. Že na začetku tega stoletja je, vsaj po prevladujočem mnenju nekaterih medijev, mainstream rocku igrala pogrebna godba – distorziranih kitar željno ljudstvo je vpilo po rešiteljih. In dobili so jih – a od svete trojice The White Stripes, The Strokes in Queens of the Stone Age (če naštejem samo prgišče bolj markantnih imen) je pregovorne tegobe staranja dočakala v dobri formi bolj ali manj samo zadnja izmed naštetih skupin. Prvi, pardon, prva dva sta se razšla, drugi so postali talci lastnega prvenca, zadnji pa so trenutno eni izmed zastavonoš glasbenega stila, ki si svoje poimenovanje dolguje trdni snovi, iz katere je sestavljena zemeljska skorja. Človek bi se ob tem morebiti lahko vprašal: čemu ravno oni?