Seznam člankov

Hana Stupica
Foto: osebni arhiv
Hana Stupica Foto: osebni arhiv

Domača knjižnica: Hana Stupica

Ajda Vodlan v Panorama

Hana Stupica je ena najvidnejših predstavnic mlade generacije slovenskih ilustratorjev. Za diplomsko nalogo na Akademiji za likovno umetnost, smer vizualne komunikacije, je zasnovala ilustracije za svojo prvo slikanico Rokavička, za katero je kot najmlajša dobitnica prejela prestižno nagrado Hinka Smrekarja. Sledila so nova dela, nove nagrade, tudi na področju oglaševanja, in danes razstavlja tako doma kot tudi v tujini. Navdušujejo nas njene upodobitve živalskih likov, ki združujejo tako zgodovino kot tudi moderen pristop. V domači knjižnici ima Hana Stupica bogato dediščino knjig svoje babice Marlenke Stupica, ene izmed prvih in zagotovo najbolj prepoznavnih ilustratork pri nas, in mame Marije Lucija, tudi izjemno uspešne in nagrajene ilustratorke – vendar pa tako ateljeju kot domu svoj pečat daje Hana.

Marie NDiaye
Fotografija: Wikipedija
Marie NDiaye Fotografija: Wikipedija

Čigavo je maščevanje?

Gabriela Babnik v Kritika

V zvezi s francosko pisateljic Marie NDiaye se ves čas vije nekakšen misterij. Pisateljski kolegi in kolegice z afriške celine o njej trdijo, da je snobovska, čeprav jo zaradi njenega sloga menda cenijo, v Franciji obstaja težnja, da bi jo videli kot glasnico marginalnih skupin, kot glas zatiranih, predvsem pa, da bi njeno pisanje obarvali v »črno«. Sama je lastno pisanje izvzela iz vseh postkolonialnih diskurzov ali kot je izjavila v nekem intervjuju: »Ne pišem kot ženska, ne pišem kot črnka. Ne opredeljujem se kot črnka, rojena v Franciji leta 1967. To so dejstvene opredelitve, ki so brez pomena, ko gre za moje pisanje. Pišem kot človeško bitje.«

Fotografija: Shutterstock
Fotografija: Shutterstock

Sam da se diha

Adriana Vučković v Panorama

Objavljamo kratko zgodbo, ki je zmagala na letošnjem AirBeletrininem natečaju. Izbrala jo je žirija v sestavi Urban Vovk, Irena Svetek in Davorin Lenko.

Jožica Avbelj

Fotografija: arhiv Beletrine
Jožica Avbelj Fotografija: arhiv Beletrine

Ko je 452 strani skoraj premalo

Maja Čakarić Klara Škrinjar v Podkast

»Ko je Petra rekla, da bi o meni napisala knjigo, se je meni to najprej zdelo hecno, no, potem pa sem rekla: ‘Ja, no, pa dejva!’ Potem pa je bilo tako, da sva se malo dobivale v moji garderobi, malo v njeni, snemala je vse, kar sem govorila, potem pa je morala malo spucati ta moj govor, ker preveč tujih besed uporabljam, preveč nekih vzklikov. Treba je bilo malo ‘smanjit doživljaj’, kakor se temu reče,« je nastajanje svojega biografskega romana Jožiopisalaigralka in dolgoletna profesorica na akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Jožica Avbelj.

Aleš Šteger
Fotografija: Mankica Kranjec
Aleš Šteger Fotografija: Mankica Kranjec

»Živ sem tedaj, ko je živ jezik v meni«

Gabriela Babnik v Vprašanja

Tako kot njegovo knjigo Bogovi se nam smejijo (Beletrina 2022) je tudi ta pogovor treba brati počasi. Z globokimi vdihi. Kot potapljanje pod zemeljsko površino. Dve, tri minute, in potem se je smiselno ponovno vrniti na gladino, ker je groza, ki je tam ugledana, neznosna, ker je zbirka novel na meji izrekljivega. Ob spoznanjih, kot je tisto o jeziku ali pa o tem, da je »literatura, ali bolje rečeno, kar se prezentira kot literatura, vse pogosteje predvidljivo sredstvo določenih družbenih skupin, s tem pa pribočnica ideologije, ne pa teritorij avtonomnega mišljenja in ustvarjanja,« me je ne toliko zabolelo ali mi zbudilo občutke nelagodja, kot me je spomnilo, zakaj smo tu, in zakaj je literatura eno redkih, če ne zadnjih polj odprtosti in kompleksnosti, ki se lahko in mora zoperstaviti enoznačnosti. Predvsem pa ta nenadkriljiv občutek, da – med branjem – prisostvujemo nečemu skrivnostnemu. Aleš bi rekel, da razširjenemu realizmu.