Seznam člankov

Vrnitev v Derry

Vrnitev v Derry

Nejc Furlan v Montaža

Mestece Derry. Otroci skrivnostno izginjajo, spet druge, sedem jih je, straši kameleonski klovn. Oblasti ne ukrenejo nič, policija je brez moči, prebivalci zgolj pasivno spremljajo dogajanje, čeprav vedo, da to prekletstvo kroži v mestu vsakih 27 let. Zveni znano? Spet je tu »tisto«! »Tisto« v nas, ki se v otroštvu manifestira v obliki oprijemljivih strahov in v psihi, primerni Freudove obravnave, obtiči kot nerazčiščeno. Ne pozabimo, da so za sedmerico protagonistov romana oziroma filma njihovi strahovi otroški tabuji, pa tudi kasneje, ko so že odrasli in uspešni, niso pripravljeni na vrnitev zla. Strahove so takrat raje potlačili, zdaj pa so nazaj. Še vedno jih imenujejo zgolj s »tisto«. Bolečine, žalitve, izgube, zlorabe in pomanjkanje zdrave ljubezni bližnjih nasploh se prevesijo iz njihovih otroških (1957–1958) v njihova odrasla leta (1984–1985). Mestece Derry pa vse to še naprej nemo opazuje …

Rasizem, večji od njune ljubezni

Rasizem, večji od njune ljubezni

Gabriela Babnik v Kritika

Knjiga Jackie Kay Rdeča prašna cesta upoveduje toliko kot neupovedljivo, hkrati pa kaže na to, da se določeni odtenki diskriminacije, in znotraj le-te posebej rasizma, pojavljajo v malodane vseh družbah, in da nikoli ne morejo biti lastnost le ene družbene konstelacije. Primeri rasizma, posebej iz škotskega okolja, so namreč tako bližnji slovenski izkušnji, da mora bralec zajeti zrak in knjigo, kljub humorju ter ljubezni, ki je zajeta v njej, na trenutke odlagati. Pisateljica se na primer nekje sredi knjige sreča s svojimi te

Foto: Osebni arhiv avtorja
Foto: Osebni arhiv avtorja

Zakaj se je moškim okrog 50+ tako lepo pogovarjati o vojski?

Andrej E. Skubic v Kolumna

V zadnji epizodi svojih bildgunskolumen sem zlovešče napovedal, da me je po (za moj ego končno samouresničenem) obdobju radikalne thrashmetalske scene čakalo še služenje vojske. Za nazaj gledano, to služenje sploh ni bilo tako grozno. Bilo je grozno iti tja; ko sem prvič v življenju letel z letalom, brez staršev, in pod sabo gledal mračne skale Črne gore, sem ugotavljal, da me sploh ni strah; vseeno je, če avion strmoglavi, ker si konca celega leta v vukojebini brez žuranja itak sploh nisem znal predstavljati. Ampak nazadnje se je izkazalo za čisto zabavno.

Rumena Bužarovska: »Humor je znak emancipiranosti«

Rumena Bužarovska: »Humor je znak emancipiranosti«

Lara Paukovič v Panorama

Rumena Bužarovska, ena najvidnejših makedonskih avtoric mlajše generacije (rojena je leta 1981), se je pred kratkim kot gostja literarnega festivala Vilenica mudila v Sloveniji. Malo pred avtoričinim obiskom je v slovenščini pri založbi Modrijan izšla tudi njena tretja kratkoprozna zbirka Moj mož, zgodbe enajstih žensk v večinoma neizpolnjenih zakonih, v katerih pa vztrajajo, ker je v tradicionalni, patriarhalni družbi šele zakon tisto, kar osmisli življenje ženske. A Bužarovska ne moralizira in sistema ne kritizira neposredno – namesto tega situacije, v katerih se znajdejo ženske, prikazuje z dobršno mero humorja in ironije, njen oster uv

Mitologija, spiritualnost ali magični realizem?

Mitologija, spiritualnost ali magični realizem?

Aleksandra Gačič v Kritika

Ko so Chinuo Achebeja vprašali, kdo je najboljši predstavnik nove generacije afriških pisateljev, je ta brez pomislekov odgovoril, da je to nedvomno Ben Okri. Po dobrem desetletju zamude lahko Cesto sestradanih, znameniti roman tega nigerijsko-britanskega pisatelja, ki je bil leta 1991 nagrajen z bookerjem, sedaj končno beremo tudi v slovenskem prevodu Urbana Beline. Kar je pomembno tudi zato, ker je Cesta sestradanih eno izmed tistih literarnih del, ki vedno, ko pridejo med nove bralce, porodijo številne vsebinske polemike, med literarnimi teoretiki in kritiki pa dileme glede njegove žanrske umestitve.