V spletu besed
Nekateri čutijo dež. Nekateri čutijo, kako se zdrzne tisto, kjer je hroščev duh, ko zdrsne lubje. Nekateri čutijo mošus. Speči s hrbtom drug proti drugemu v viskijasti temi, komaj sploh tu. Ko razpade, nekateri čutijo, kako mesečevo temni zrak spušča svoje drobce na z zaplatami posejana pobočja snega. Majcene pomežike ledu s hrasta,
Vprašanje živali je zadnje od vprašanj zatiranih, ki se šele počasi začenja umeščati v širši družbeni prostor, ki pa se že – po zgledu praks v primerih drugih osvobodilnih gibanj – odziva z apropriacijami (predvsem veganstva, a tudi gibanj za globoko ekologijo), ki se odvijajo kot ena od oblik negacij in odporov proti tovrstnim gibanjem, saj lahko učinkovita apropriacija spodmakne temelje osvobodilnega gibanja in podtakne družbeno ustreznejše. Problem je toliko zagatnejši, ker so dikcije, prevzete od osvobodilnih gibanj in/ali teor
Ob dogajanjih v zvezi z dogodki na Poljskem, povezanimi z ukinitvijo sindikata Solidarnošć, sem prejel pismo s pečatom NIE CENZUROWANO. Kaj naj bi te besede pomenile? Menda naj bi sporočile, da v državi, iz katere pismo prihaja, cenzure ni. Toda to lahko tudi pomeni, da so šla vsa pisma, ki nimajo te oznake, skozi cenzuro, kar bi govorilo o selektivnosti uradnih organov, ki nekim državljanom zaupajo, drugim pa tega zaupanja ne izkazujejo. Obenem bi iz tega seveda lahko razbrali, da je šlo prav pismo
Taras ima prav, ko piše Zjutraj nas ne bi smele metati pokonci budilke. Tudi brez tega je zjutraj zmeda, splošna žalost, najhujše, kar se lahko zgodi. Nujnost, da nekako preživiš prihajajoči dan, te zadrži na postelji. Priigraj si še pol ure. Premisli o videnem.
17. julija 2017 sem dobila sporočilo, v katerem me je mama v dveh preprostih stavkih obvestila, da je umrl dedek in me vprašala, če obstaja verjetnost, da odložim, karkoli pomembnega že počnem v 1200 kilometrov oddaljenem Hamburgu, in pridem domov na pogreb. Ni mi dišalo.