Seznam člankov

Sokrat, njegovi dve ženi in Arčibald. Slika je delo Reyerja van Blommendaela, nastala je okoli leta 1660. Na njej je bigamist Sokrat tako ujet v svoje misli, da ne opazi niti Mirtinega erotičnega zapeljevanja niti tega, da ga Ksantipa poliva z mrzlo vodo. Samo mladi Alkibijad, ki prihaja z leve, bo zbudil filozofa, ki se naslanja na kamen z napisom Spoznaj samega sebe, iz zamaknjenosti.
Sokrat, njegovi dve ženi in Arčibald. Slika je delo Reyerja van Blommendaela, nastala je okoli leta 1660. Na njej je bigamist Sokrat tako ujet v svoje misli, da ne opazi niti Mirtinega erotičnega zapeljevanja niti tega, da ga Ksantipa poliva z mrzlo vodo. Samo mladi Alkibijad, ki prihaja z leve, bo zbudil filozofa, ki se naslanja na kamen z napisom Spoznaj samega sebe, iz zamaknjenosti.

Najslavnejši antični filozofski par v 21. stoletju

Katarina Majerhold v Refleksija

Spomnim se dogodka, ko sem bila kot študentka vodja projekta Kriza univerze na Študentski organizaciji univerze v Ljubljani. Projekt Kriza univerze je raziskoval avtonomijo univerze in vlogo študentov, rezultati raziskave pa so objavljeni v knjigi Ali univerza pleše avtonomno? A da smo prišli do tega, sem se morala boriti za projekt kot levinja. Namreč, potem ko je bil projekt že odobren, ga je resorni študentski minister odpovedal. Slednjega sem nato komaj prepričala, da sva se srečala in na sestanku sem ga z argumenti in svojo strastno zavzetostjo za tematiko le prepričala za projekt. Nato mi je sošolec, ki je poznal dotičnega študentskega ministra dejal, da sem bila do ministra agresivna in zoprna. Začudila sem se, da mi to govori študent filozofije, saj sva se z ministrom pogovarjala v duhu argumentirane razprave, hkrati pa sem se spraševala, če bi to mislil tudi, če bi bila moški. Tako me je dogodek pripeljal do razmišljanja o Ksantipi, Sokratovi ženi, ki je prav tako veljala za zoprno, čeprav jo je Sokrat izbral prav z namenom poglobljenega razpravljanja. Od kod takšna dvojna merila do žensk-intelektualk, ki se borijo za pravico do argumentirane razprave in raziskovanja, čeprav je denimo že Platon oziroma Sokrat veliko govoril o enakosti med spoloma? V šesti knjige Države najdemo vojščake in med njimi so tudi ženske. Iz vrst vojščakov je Platon izbiral bodoče filozofe-kralje, ki so se poleg telesnih vaj izobraževali v dialektiki, geometriji, glasbi, govorništvu in številnih drugih vedah, katerih cilj je bilo spoznavanje človeka. Med učenci Akademije so bile tudi ženske, učenke, ki so bile po telesnih in umskih sposobnostih enakovredne moškim, saj, kakor beremo v sedmi knjigi Zakonov, morajo biti ženske na področju izobraževanja, kakor tudi v vsem ostalem, enakopravne moškim. Tako je znano, da sta bili v Platonovi Akademiji tudi učenki Lastenija iz Mantineje in Aksiotija iz Fliunteja v Arkadiji, ki je pričela poslušati Platona, potem ko je prebrala odlomek iz Države. Ideal, za katerega si je torej prizadevala Akademija, je bila vladavina uma in vrline tako v življenju posameznika kot tudi v življenju države. A kolikor je bil Platon kot Sokratov učenec napreden na področju političnih in socialnih pravic žensk, je bil precej konservativen kar zadeva spolnost, in si je žensko lahko zamislil le kot tisto, ki služi za reprodukcijo človeške vrste. Užitek, želja, spolna usmerjenost in identiteta ženske ga niso zanimale.

Fotografija: Daniel Novaković/STA
https://servis.sta.si/fotoservis/1164556
Fotografija: Daniel Novaković/STA https://servis.sta.si/fotoservis/1164556

Prijatelji smo. Carji smo.

Andrej E. Skubic v Kolumna

Pet let je naokrog in spet se je zgodilo, da je z vsemi slikovitimi detajli opremljena zgodba s slovenske umetniške scene pretresla medije – vse tja do tistih najbolj rumenih, ki sicer o kulturnem dogajanju navadno ne najdejo drugih besed razen sodbe, da gre za neki posebno prevratniški in nedomoljuben način zajedanja davkoplačevalskega denarja. O aferi Smodej/Uranjek si je bržkone vsak zelo hitro ustvaril tako ali drugačno mnenje, saj gre za človeško skrajno mučne dogodke, do razvozlanja stvari pa bo – prav zaradi te mučnosti – verjetno še dolga pot. Čustva so razgrevajo že ob vprašanju, v čem je sploh bistvo dogajanja v kleti Fotopuba in zasebnih stanovanjih dveh dotičnih umetnikov, se pravi, o čem bi zares morali govoriti ali bi bilo celo sploh edino legitimno govoriti. Ker gre za javni škandal, ki vznemirja vse člane skupnosti, tudi – ali mogoče celo predvsem –– tiste, ki za Romana Uranjeka (kaj šele njegovega mladega protežiranca) niso prej še nikoli slišali, bi bilo v resnici težko trditi, da bi lahko bilo karkoli edino legitimno. Legitimno je govoriti o vsem, kar ljudi razburja, v nos pa jim gre vse mogoče in filozofiranja po družabnih omrežjih in »pluraliziranih« medijih, ki se brezobzirno borijo za uporabniške klike in oglaševalce, je nemogoče utišati. Zato bi se dotaknil par stvari – res samo bežno, kajti vpletenih v zgodbo iz prve roke ne poznam.

Peter Božič
Fotografija: Wikipedija
Peter Božič Fotografija: Wikipedija

O Petru Božiču ali ko oblasti sploh ni

Jurij Hudolin v Zgodba za zgodbo

Peter Božić (1932–2009) je bil ena najbolj nenavadnih figur znotraj zgodovine slovenske književnosti. Ta temperamentni in gostobesedni možicelj, ki je leta in leta korakal po ljubljanskih ulicah, podnevi in ponoči, razsajal je, strastno debatiral, bil nazadnje precej vpliven politik in kar je v mojem oziru najbolj pomembno, veliko je napisal in prispeval k večplastnosti slovenske književnosti. Poznal je vse in vsakogar, a tudi drugi njega, tudi taki, ki dolga leta sploh niso vedeli, da je pomemben pisatelj, temveč so si ga predstavljali kot krošnjarja in ahasverja. Med 2. svetovno vojno je bil z družino deportiran v Nemčijo, kjer so mu najzgodnejša leta zaznamovala bombardiranja Dresdna. Po vojni je obiskoval gimnazijo v Mariboru in bil tam leta 1951 obsojen protidržavnega delovanja, kar je še leta kasneje drago plačeval, toda če pogledamo nazaj in vse skupaj seštejemo, je svojo kožo drago prodal. Počel je vse in nič, bil je urednik revije Mentor in dolgoletni spodbujevalec mladih avtorjev, bil je urednik revije Maska in predvsem angažiran intelektualec v vseh dimenzijah človeške miselnosti. Dolgoletni obiskovalec tekem ljubljanske Olimpije in član upravnega odbora tega znamenitega slovenskega nogometnega kluba. Vendar je največjo sled zapustil kot dramatik in pisatelj, o čemer pričajo romani Očeta Vincenca smrt, Jaz sem ubil Anito, Izven, Chubby was here, Zdaj, ko je nova oblast ter drame Človek v šipi, Križišče, Španska kraljica, Vojaka Jošta ni, Komisar Kriš, Nad nami so znamenja tri in druge.

Peter Božič, PEN, 1989. Foto: Nace Bizilj, hrani Muzej novejše
zgodovine Slovenije
Peter Božič, PEN, 1989. Foto: Nace Bizilj, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

»Frajgajst in svobodnjak v vseh pomenih te besede. To je bil Peter Božič.«

Antiša Korljan v Vprašanja

Poleti je pri Beletrini izšla knjiga z naslovom Ko oblasti sploh ni enega od klasikov slovenske sodobne literature Petra Božiča. Gre za objavo bolj kot ne po naključju najdenega rokopisa, v katerem Božič opisuje svoje dogodivščine v petdesetih in zgodnjih šestdesetih letih, ko je kot del močne intelektualno-kulturniške generacije (Jože Pučnik, Taras Kermauner, Veljko Rus, Dominik Smole, Gregor Strniša, Primož Kozak …) stopal v središče dogajanja. Vse do svoje smrti leta 2009 je bil Peter Božič znamenita pojava ljubljanskega mestnega središča, zraven je bil pri vseh prelomnih dogodkih zadnjih desetletij, kot neusmiljen, energičen in odprt polemik pa je pustil sled v družbenem in političnem življenju.

Reka pri Škofljah.
Fotografija: Wikipedija
Reka pri Škofljah. Fotografija: Wikipedija

Reka, ki ljubimka s Soncem

Primož Sturman v Kritika

Reka Reka izvira na slovensko-hrvaški meji pod Snežnikom, približno štirideset kilometrov preteče po slovenskem ozemlju (najbolj znana kraja, ki se ju »dotika«, sta poleg Ilirske Bistrice vas in grad Prem, kjer se je rodil pesnik Dragotin Kette), v Škocjanskih jamah, ki se od leta 1972 nahajajo pod Unescovo zaščito, pa izgine v kraško podzemlje. Pod Krasom teče vse do Štivana, kjer znova privre na dan v treh rekah, med katerimi je najbolj znana Timava. Poleg tega se vzdolž tržaške obale nahajajo podmorski izviri sladke vode, ki so nekakšni »stranski« kraki Reke oziroma Timave.