Airbeletrina

Seznam člankov

Imeti vulvo

Anja Radaljac — 16. 11. 2018 v Refleksija

Leta 2017 sem prvič videla anatomsko točno risbo klitorisa. (Točna anatomija organa je bila odkrita šele leta 1998.) Istega leta mi je ginekologinja, na katero sem se obrnila, ker sem doživljala vmesne krvavitve, ki so trajale od desetega dneva pred menstruacijo do začetka menstruacije, tako da sem včasih krvavela po 17 dni na mesec, rekla, da »smo ene pač take«. V istem letu mi je ginekolog na nekem forumu, ki sem mu opisala ciklične, specifične, zelo hude bolečine v jajčniku napisal, da »ženske ne vemo, kaj točno nas boli«, pri čemer je namigoval, da ne poznam(o) razlike med bolečinami v črevesju in rodilih. Ko sem vprašala, ali on

Literatura je (bila) starejši gospod v sivi obleki*

Staša Pavlović — 13. 11. 2018 v Refleksija

Pred letom dni sem skoraj napisala ljubezensko pismo Chris Kraus. Začela sem na začetku in tam tudi nehala, raje sem se vrnila v njene knjige. Od takrat po svetu hodim z nenapisanim pismom v glavi. Nenapisana pisma, sestavljena iz nič ali komaj kaj besed, zavzemajo večji del misli, kot bi človek pričakoval. Tako kot neizrečena priznanja, neudejanjeni projekti, neuresničene sanje.

Trije revolverski streli

Aleksandar Gatalica — 12. 11. 2018 v Panorama

Vélika vojna se je za zdravnika Mehmeda Graha začela tedaj, ko je ni pravzaprav niti slutil, v trenutku, ko je slišal, da bodo po hudi junijski pripeki v mrtvašnico dostavili »pomembni trupli«. Toda za dr. Graha, zgrbljenega, a še čilega starca plešaste glave z izrazito visokim in ravnim temenom, pomembnih trupel v resnici ni bilo. Vsi mrliči, ki so prihajali pod njegov nož, so bili voščeno bledi, imeli so mrtvaško odprta usta, njihove oči, ki jih ni nihče utegnil zapreti oziroma tega ni smel storiti, pa so izbuljeno bolščale nekam vstran, ko so z zenicami, v katerih ni bilo več življenja, še zadnjič poskušale ujeti žarek sonca.

Rasni pregled

Miha Mazzini — 9. 11. 2018 v Kolumna

Veliko evropskih držav je tako majhnih, da lahko v enem samem dnevu vožnje prečkate več mej. Včasih je to pomenilo poslušanje radijskih obvestil o čakalnih vrstah, zalogo potrpljenja in glasbenih kaset, nakar je Evropska unija ustvarila schengenski sporazum in med državami članicami so meje izginile. Z njimi je izginilo tudi čakanje v avtih, sprehajanje ob robu ceste, otroci, ki lulajo za ograjo, in odpadki, ki jih vrtinči veter. Ostale so prazne kabine carinikov in mejne policije. Sive stavbe, ki so osramočene sklanjale strehe, saj so izgubile smisel obstoja.

Chanel No. 5

Ana Svetel — 8. 11. 2018 v Kolumna

»Te moti, če se Mahler pelje z nama?« Čeprav se je čas od zadnjega srečanja meril že v letih, je bilo, kot da bi se komaj dobro poslovila. »Nikakor, vesela bom njegove družbe.« Neroden, hlasten objem čez prestavno ročico, »Oprosti, da sem pozna, sušila sem si lase,« nagrmadene besede, kako si, lepo te je videti, tako sem te vesela. Nato navzkrižno zasliševanje v kontrapunktu z oživljenimi spomini. Trkanje na tvojo učilnico, kjer vadiš. Ali obratno. Tvoje žvižgajoče melodije med hojo po stopnicah, zimski večeri, ko nas hišnik pomeče iz šole, skupen del poti proti domu. Si še zmeraj žvižgaš po akustičnih hodnikih?