Seznam člankov

Ars poetica

Ars poetica

Vlada Urošević v Refleksija

Moj ideal v poeziji je ustvariti pesem, ki se je ne bi dalo razložiti: čvrsto, zaprto, nepropustno, samo sebi zadostno, kot okrogel kamen, ki ga je morje zgladilo in pustilo na peščenem bregu. Ne pravim, da mi je takšno pesem do sedaj uspelo napisati, niti nisem prepričan, da mi jo kdaj bo.

Ilustracija: Ana Baraga
Ilustracija: Ana Baraga

Charles Simic: Veseli pesimist

Staša Pavlović v Panorama

Charles Simic, eden najbolj branih in najbolj prevajanih ameriških pesnikov, ki ga imamo prebivalci bivših jugoslovanskih republik zaradi srbskih korenin še raje od drugih čezoceanskih pesnikov, se po štirih letih vrača med slovenske bralce. Za vas sem, da boste lažje zdržali do težko pričakovanih Dnevov poezije in vina, v senci mestne kavarne ponovno prebrala antologijo Razgaljanje tišine, ki jo je pred leti za Beletrino uredil in prevedel Tomaž Šalamun, in ki bo ob tej priložnosti ponatisnjena v praktični žepni izdaji.

Dnevi poezije in vina 2016

Dnevi poezije in vina 2016

v Panorama

V sredo, 24. avgusta, se na Ptuju začnejo dvajseti, jubilejni Dnevi poezije in vina. Ne bomo se trudili hliniti nepristranskosti: to je naš najljubši literarni festival, naš vsakoletni maturantski izlet. Ker verjamemo, da vas to ne prepriča povsem, vam priporočamo tudi, da si ogledate letošnji program: že dolgo ni bil tako dober. Obiskali nas bodo trije izjemni častni gostje:

Čepica za sokola ali kako užiti dan

Čepica za sokola ali kako užiti dan

Maja Žvokelj v Kritika

»Zakaj potujete v take dežele, so vam všeč?« je Agato Tomažič vprašal uslužbenec izraelskega varnostnega organa, ker je imela potni list poln žigov iz Izraelu sovražnih držav. In res, nabor destinacij, ki so pristale v njeni zbirki potopisnih reportaž Zakaj potujete v take dežele?, bi podobno vprašanje najbrž izvabil iz ust večine povprečnih prebivalcev katerekoli zahodne države, ne samo paranoidnih izraelskih aparatčikov. Z besedili bivše novinarke in urednice namreč bralec obišče številne eksotične države, kamor je odpotovala službeno ali zasebno; na primer v Sirijo, Libijo, Iran, Etiopijo, Malavi, Armenijo – no, pa tudi bolj domačne postojanke, denimo Trst, hrvaški Krk ali celo Kočevje. Pri tem je Agati Tomažič uspelo dodobra razbiti aksiom, češ da gre branje o Drugih kulturah, ki jih nismo izkusili na lastni koži in ki jih poznamo zgolj iz medijskih podob nasilnih spopadov in pomanjkanja, vedno slajše v tek. Reportaža o Gotenici ali tržaškem taborišču Rižarna je interesantna v isti meri kot besedilo o Turčiji ali Izraelu, hkrati pa te še pocuka za rokav in spomni na to, kako pomembno je hoditi razprtih vek tudi po še tako bližnji okolici, saj nikoli ne veš, za katerim vogalom te čaka pomenljiva zgodba ali nenadejani dražljaj.

I solemnly swear that I am up to no good!*

I solemnly swear that I am up to no good!*

Eva Mahkovic v Kritika

Ne premorem modrosti, ki pravi, da je treba odnehati na vrhuncu. Nadaljevanja, spin-offe, prirejanja literature in drugih umetniških form v filme, gledališke uprizoritve, serije (ali obratno) imam rada, saj tako razširjena dramaturgija spremljanja neke zgodbe z minevanjem realnega časa preseže fiktivno. Slabe adaptacije mi še nikoli niso pokvarile dobre prve bralske izkušnje. Pravzaprav je (poleg Harryja) še ena mojih najljubših knjig iz otroštva literarna serija: Anne of Green Gables Lucy Maud Montgomery, kanadske pisateljice s preloma stoletja, vsebuje devet knjig o življenju naslovne junakinje, od njenih enajstih (v to predpubertetno obdobje je postavljenih veliko otroških junakov, tudi Harry)