Airbeletrina

Seznam člankov

Pogovoriti se morava o Maji

Veronika Šoster — 24. 5. 2019 v Kritika

Lahko bi rekli, da so šolska streljanja predvsem fenomen današnje Amerike, in če mislite, da se je po grozovitem pokolu na koloradski gimnaziji Columbine kaj zagotovo moralo spremeniti, se sicer ne motite – a žal se trend ni zasukal v pozitivno smer. Če je bil Columbine edini pokol v štirinajstih letih, v katerem je bilo ubitih več kot deset ljudi, so danes taki predahi popolnoma nepredstavljivi. Ta ameriška kriza je seveda ena izmed večnih tem, ki jih politika izrablja za svoje debate, medtem pa so nedolžni ljudje na najbolj banalne in krute načine oropani svoje prihodnosti, zato ni nič čudnega, da se s tem spoprijemajo tudi mnoga literarna dela. Med najbolj znanimi in kontroverznimi je zagotovo Rage (1977) Stephena Kinga, ki jo avtor zaradi domnevnega vpliva zavrača in celo obžaluje, od novejših pa izstopa kar nekaj del, med njimi Pogovoriti se morava o Kevinu Lionel Shriver, psihološko do potankosti razdelana mojstrovina, pa kompilacija Violent Ends, v kateri je sedemnajst avtorjev

Na kraju zapisano 8: Bautzen, Nemčija

Aleš Šteger — 23. 5. 2019 v Panorama

Evropska unija je poskus mehčanja razlik in meja. Ena od teh meja, ki je v evropski zgodovini zmeraj znova igrala veliko vlogo, je meja med Germani in Slovani. Bližina drugega je bila zmeraj priložnost za védenje in trgovino, obenem pa je bil oni drugi za mejo zmeraj dobro gorivo za manipulacije, podpihovanje strahu, pripraven krivdni kozel za vznik političnih ekstremizmov in totalitarnih sistemov. Ime mesteca Bautzen ima v spominu tistih vzhodnih Nemcev, ki še pomnijo čase Nemške demokratične republike, izrazito negativne konotacije, saj se je tukaj nahajal zloglasni zapor nemške tajne službe Stasi, nedaleč stran pa je nasploh eden največjih zaporov v tem delu Evrope, imenovan Rumena beda. Bautzen v polminulih časih ni bilo le ime za kraj marveč sinonim zaprtega, politi

Francesco del Cossa: Sveta Lucija, detajl (1472-73)

Opazovalka

Pia Prezelj — 22. 5. 2019 v Panorama

S težavo se spominjam svojih moških, pa četudi njihova imena izgovarjam v eni sapi in čeprav bi komajda zasedli vse stole za jedilno mizo. Spominjam se podrobnosti, jih kopičim in sortiram in skladiščim kakor sadje, kot dragoceno ozimnico. M. je oboževal Siddharto in pil marelični sok, razredčen z vodo. Verjel je v avre, čakre, Anastazijo in sibirsko cedro, me na klopi na Ljubljanskem gradu naučil bajati z nihalom. Nenadoma me je zapustil in v ihti najstniške solzavosti sem prebirala osladne pesmi – I couldn’t get the boy to kill me, but I wore his jacket for the longest time.

Immanuel Kant (1724–1804)

Gorazd Kocijančič — 21. 5. 2019 v Panorama

Nekega januarskega jutra leta 1802 mi je Kant povedal, da je Lampe, najsi bo takšna izpoved še tako ponižujoča, z njim pravkar ravnal na tak način, da ga je samega sram o tem pripovedovati. Thomas de Quincey, Zadnji dnevi Immanuela Kanta, 1827

Besedo mladim!

Martin Justin — 20. 5. 2019 v Kritika

Besedo imajo mladi. Dialog z generacijo dejavnega nihilizma je precej neobičajno filozofsko besedilo. Vsebuje namreč pisma, ki jih je Galimberti prejel od bralcev modne priloge tednika La Repubblica in njegove odgovore. Nenavadno je verjetno že to, da mednarodno uveljavljen filozof prevzame vlogo nekakšne »tetke Justi« ali »svetovalca« iz rubrike zaupnost ali kakšne druge s podobno neizvirnim imenom. Hkrati pa ni nezanimivo: predstavlja namreč način vstopa filozofije – običajno zavrnjene kot sanjaške, neživljenjske in distancirane od »resničnih« problemov – v vsakdanje življenje ljudi, ki se sicer z njo morda niti ne bi srečali; vstop filozofije v javni prostor, ki ji sicer le redko preda besedo in ga večinoma obvladujejo najrazličnejši komentatorji, podjetniki, psihologi in »mnenjski voditelji«. In res se knjiga začne precej obetavno, sicer z nekakšnim avtorjevim uvodom, kjer povzema problematike, s katerimi se je srečeval v pismih svojih predvsem mladih bralcev, starih med 15 in 30 let, ter predstavi svoja izhodišča, pogled na sodobnost in vlogo mladih v njej. V temelju Galimbertijevega prizadevanja leži prepričanje, ki ga utemelji že v Grozljivem gostu in se mi zdi v večji meri prepričljivo, namreč da bi morali porast anksioznosti, depre