Airbeletrina

Seznam člankov

Josip Brodski z muco Mississipi (foto: Bengt Jangfeldt)

In Memoriam Josip Brodski

Tatjana Tolstoj — 22. 1. 2019 v Refleksija

Ko iz hiše odnesejo zadnje stvari, se v prostor naseli čuden, doneč odmev: tvoj glas se odbija od sten in se vrača k tebi. Zven osamljenosti, prepih praznine, izguba orientacije in do odvratnosti prenasičeno občutje svobode: vse je mogoče in vse je vseeno, nič in nihče se ne odziva, odzvanja le blago rimano potrkavanje tvojih lastnih korakov. Se v tem hipu ne počuti prav tako ruska literatura? Štiri leta ji manjkajo do konca stoletja, a je izgubila svojega največjega pesnika druge polovice 20. stoletja, novega pa do konca stoletja ne bo dočakala. Josip Brodski je odšel in v naši hiši je zazevala praznina. Od same Rusije se je ločil pred dvema desetletjema, poskušal je postati Američan, rad je imel Ameriko, eseje je pisal v angleščini, a Rusija je žilava dežela: ne glede na to, kako se je otepaš, te do zadnjega ne spusti iz rok.

Nerazum(lje)ni Ivanov

Matjaž Lovrečič — 21. 1. 2019 v Montaža

Kdo je Ivanov? Kaj ga je gnalo, da je mučil sebe in svoje bližnje ter si v bridkem koncu poslal kroglo v možgane? Kako razumeti ta kompleksen lik, ki v svojih dejanjih deluje tako iracionalno? Zdi se, da je režiser Aleksandar Popovski preveč resno vzel podnaslov »Komedija«, ki ga je Čehov dodelil svoji drami. Ivanov, ki bi moral izzveneti v tragičnosti, je v uprizoritvi SNG Drame Ljubljana izpadel humorno; celo na koncu, ko se protagonist ustreli, temu sledi vesela povorka, ki jo s petjem spremlja Borkin (Jurij Zrnec). V predstavi je zaznati precejšnjo mero komične melodramatičnosti, ki je v izvirnem dramskem besedilu že v zadostni (nemara celo pretirani) meri prisotna pri stranskih likih. Morda je tako po krivdi prepričljivejše igre komičnih stranskih oseb, ki zasenčijo medlega Ivanova (Uroš Fürst). Prvi prizor je dodatek k izvirnemu tekstu: luči se zatemnijo, temu sledi nep

Razbožanstvena narava in romantični uvid – o nerešenem problemu modernosti

Rok Plavčak — 18. 1. 2019 v Refleksija

Nicolas de Condorcet, eden od številnih philosophes, ki so sodelovali pri pisanju gargantovske Enciklopedije (1751–1772), se v Očrtu zgodovinske slike napredka človeškega duha (1795) ozira na dosežen razvoj znanosti v dobi razuma: Teža zraka je poznana in izmerjena; vemo, da se svetloba ne prenese v trenutku, temveč ji bila izmerjena njena hitrost; izračunano je bilo, kakšen učinke ima ta hitrost na vidne položaje nebesnih teles; sončni žarek je bil razdeljen na enostavnejše žarke različnih lomljivosti in barv. Pojav mavrice je razložen; metode, kako dodajati ali odvzemati njene posamez

Sanjska knjiga VI.

Uroš Zupan — 16. 1. 2019 v Panorama

Danes sem sanjal, da sem bil v NUK-u. Po stopnicah sem se povzpel z lahkotnim korakom. S korakom češkega lahkoatleta. Tako sem tudi vstopil v tišino in v žametni mrak velike čitalnice. S korakom češkega lahkoatleta. Notri ni bilo veliko ljudi in hostese v kratkih krilih so se kot v najslajših sanjah Milana Kleča sprehajale med mizami. Čutil sem, da je tudi Milan Kleč nekje v bližini. Čutil sem, da je ponovno na veliki preizkušnji, saj mora nekako zdržati vso to lepoto, ki se je neprestano zlivala po prostoru, kot bi hostese

Uporniški Pozejdonov sin »rešuje« svet

Anja Radaljac — 15. 1. 2019 v Kritika

Leninov park je roman, ki ponuja številne kritiške vstopne točke, a bržkone bi stežka našli kriminalni roman, ki bi ga bilo bolj zanimivo obravnavati prav skozi prizmo odnosa do žanrske konvencije. Četudi kritičarka vsekakor pripoznava, da znotraj žanra obstajajo podžanri ter da »dobra žanrska besedila« žanrske konvencije pogosto kršijo, si vendarle – čisto s strukturnega vidika – težko zadovoljivo upraviči nekatere izmed postopkov in tehnik v obravnavanem romanu.