V spletu besed
majhni stroji okrog tebe hrumijo naučeni prej na klofute zdaj na potrjevanje ti veš da ni nikogar a govoriš včasih pride po cesti mimo vlačilec ali film reka nosi splete vejevja daj mi kruh pusti luč prižgano na videz, reče
Le nekaj dni zatem, ko je Zoran Predin po koncu neke nepomembne košarkarske tekme mahnil portugalskega sodnika, sem ga srečal v Dvornem baru v družbi splitskih prijateljev, Borisa Dežulovića in Predraga Lucića. K njihovi mizi sem v bistvu pristopil le zato, da bi Zoranu povedal, kar mi je ležalo na duši. Vse razumem, sem mu rekel, okradli so nas v naši dvorani in tebi je prekipelo, a ne razumem, kako si se lahko ti, tako temperamenten, čustven človek, da ne rečem Štajerc, drznil sedeti tik ob igrišču, na sedežu z neposrednim dostopom do pizduna s piščalko. Kot ljubitelj košarke in redni obiskovalec košarkarskih tekem, sem nadaljeval, si
Prišel je ravno v letu, ko se je Slovenija pridružila Evropski uniji. Odhaja v času, ko iz nje obotavljaje poskuša oditi Velika Britanija. In gre na novo delovno mesto prav v London. Ko je leta 2009 začel delati na Francoskem inštitutu v Ljubljani, sva se pogovarjala v francoščini, saj je bila njegova slovenščina še dokaj šibka. Po slabem desetletju so se stvari obrnile: slovenščino obvlada bolje, kot sem jaz kadarkoli francoščino. Intervju sva sprva nameravala opraviti v njegovi materinščini, saj si je sogovornik kot pisatelj in človek, ki prisluškuje besedam in jih skrbno tehta, želel čim jasneje izražati svojo misel. A se je izkazalo, da mu gre to enako dobro od rok tudi v slovenščini – kar je v svoji skromnosti večkrat poskušal zanikati. Mathiasa Rambauda, kulturnega atašeja Francoskega inštituta v odhajanju, bo pogrešal marsikateri slovenski kulturnik.
.jpg)
Queen’s English je jezik, v katerem katastrofe zvenijo najbolj pomirjujoče. V London sem se preselil pred slabimi tremi leti, le dva meseca po najavi Brexita. Kmalu se bom vrnil v domovino. Tri londonska leta skoraj natanko ustrezajo obdobju nestabilnosti, kakršnega Otok že dolgo ne pomni. V Sloveniji si je kljub nikoli presahli količini novic o političnih preobratih in (torijskih) zarotah verjetno težko predstavljati, kako neprenehoma se »beseda na B« vrtinči po medijih in ustih ljudi. V hiši, v kateri živim, te zjutraj najprej pozdravi pomirjujoč glas napovedovalca ali napovedovalke Četrtega programa BBC-ja, ki ga je Tadej Zupančič že pred leti označil za »utrdbo britanskega srednjega razreda.« Ob jutranji kavi (ki se mi še vedno prileže bolj kot čaj) in kuhanih ovsenih kosmičih (glede uživanja porridga sem popolnoma podlegel severnjaškim navadam) katastrofe dan za dnem odzvanjajo v stabilnem in s
Niso razumeli moje razlage. Zares niso razumeli. Kar me je malo razočaralo, saj ni bilo spet tako nemogoče. Živemu človeku se lahko vse zgodi, kot je rekla moja stara mama. Ampak policija je bila neomajna, lahko bi celo rekli trdosrčna. Zadeva je namreč bila takšna, da se v knjigo, ki jo berem (in berem veliko, tako pač je), vedno zelo vživim. Mislim in govorim na način, kot govorijo in mislijo junaki v knjigi. To pogosto počnem kot protagonist_ka v knjigi, z vsemi se ne morem poistovetiti, vsaj ne vedno. Skratka, ton knjige me spremlja skozi vsakdan, včasih, če je knjiga zelo impozantna, tudi skozi sanje, ampak to je posebno poglavje, ne bi sedaj o tem, izgubila bom rdečo nit. In navadno ne berem kriminalk, znajo biti dolgočasne, podobni zapleti, podobni dialogi, in od vseh zvrsti so tudi liki v kriminalkah še najbolj normalni. Ampak to knjigo sem v knjižnici vzela po pomoti. Ni bila videti