Sreča je resnična samo, če jo deliš.
Christopher McCandless, zapiski ob robu Pasternakovega Dr. Živaga
Čez dan večinoma hodimo vsak zase, razen kakšne vljudne besede ob občasnih srečanjih smo tiho. Hodimo. Prekladamo misli, gledamo, včasih vidimo tudi stvari, ki jih ni. Hodimo. Pozno popoldne pa se namenimo proti prenočišču. Po nekaj tednih je to morda osamljen prostor za taborjenje, ki je namenjen bolj izborni družbi, lahko si tudi poiščemo vsaj nekaj civilizacijskega udobja v redko posejanih pohodniških hostlih. A na začetku poti se vsi zbiramo prav ob bivakih.
Bivak je sam po sebi zgolj brunarica s tremi stenami, streho in lesenim podestom, ki je skupinska spalnica. Kadar se nad hribovjem razbesni ujma, je bivak resda dobrodošel, toda prenočevati v njem nikdar ni prijetno: vedno se najde kakšen epski smrčač, po dnevih potenja pač vsi zaudarjamo, marsikoga dajejo vetrovi in marsikdo mora sredi noči odtočiti, pa ti stopi na glavo. Neprijeten je tudi občutek, da si zaradi zgolj treh sten in natlačenosti ko kaka sardina v odprti konzervi, nastavljeni medvedom in drugi zverjadi. In miši so prav neumorne. Spoznale so, kje je najboljši vir hrane in mnogo je zgodb o herojskih bitkah neprevidnih pohodnikov, ki niso dovolj varno pospravili jedače: oboroženi s pipcem in plastenko vode so se celo noč tolkli z valovi zobatih sovragov, do jutra so bili že do kolen v razmesarjenih kožuščkih, a so jim tatinske nakaze vseeno ukradle živež. In iz osebnih izkušenj lahko potrdim, da so res nesramne: ker do moje hrane niso mogle, so se spravile na oblačila. A ne kar povprek, o ne! Sintetiko so si lepo umaknile s poti, da so si nabrale merino volne iz meni tako ljubega, vendar zdaj do neuporabnosti luknjastega perila.
Toda vsemu temu navkljub se zbiramo prav okoli bivakov. Gotovo tudi zaradi občutka varnosti, ki sploh v prvih dneh pride prav. Ob bivakih je nadalje zmeraj kakšna lesena miza, tam je stranišče, ognjišče ali celo kamin. Tam je gotovo tudi najosnovnejše: voda. In še pomembnejše od najosnovnejšega: po celodnevnem molku je zvečer čas za pogovor. Kajti večinoma se vsi vsaj nagonsko zavedamo uvodoma citirane modrosti: čez dan nabrana sreča postane resnična, šele ko si jo zvečer deliš. In po nizu takšnih večerov sogovornik morda postane celo prijatelj.
Teme pogovora so sprva površne in previdne; najbolj pogosto se led prebija s temo opreme, kar niti ni čudno. Govoriti o opremi je afirmacija našega marsikomu tujega početja, načeti pogovor s to temo je, kot bi rekel: “No, jaz sem eden od nas.” Obenem je oprema v zgodnjih dneh pohoda tudi razlog za zaskrbljenost: če imaš veliko odvečne ali če ti manjka en sam kos nujne, so zaman vsi meseci ali celo leta priprav; slej ko prej bo tvojega pohoda konec. In sploh: večina pohodnikov do svoje pohodniške opreme goji približno tak odnos kot zbiralci znamk do svojih najredkejših primerkov.
Potem seveda pride trenutek, ko je takšne osnove treba preseči: prisotne za mizo recimo pobaraš, ali so opazili, kakšna barvita imena imajo naša oprema in njeni proizvajalci? Večina nahrbtnikov prihaja iz delavnice Ribjega orla, ki je očitno tudi izvrstno lingvistično podkovan. Ime tistega njegovega izdelka tamle v treh jezikih pomeni tri različne, a vse nam ljube stvari: Izhod, Vadba in Zunanje. Ali pa moj šotor, nekdo drug priskoči na pomoč, ki je proizvod Krepke Agnes: morda ni ravno čeden, ampak če je vsaj malo po svoji stvariteljici, ga lahko biča dež in klofuta veter, pa je vseeno zadnja reč, ki še stoji. In, pri moji veri, ta konkretni izdelek gospe Agnes se imenuje Bakrena ostroga! In tako dalje. Spalna vreča spet tretjega izmed zbranih je delo – resno! – Razsvetljene opreme. In – resno resno! – spalki je ime Razodetje. No, še doda, če bi šel na Apalaško pot v paru, bi vsekakor hotel imeti model … Ne, ni Spočetje, za to so Razsvetljenci preveč bistri. Imenuje se Sokrivec in s še enim Sokrivcem se lepo spne skupaj.
Prijazen smeh, še kdo doda kakšno okroglo na to ali povezano temo, pogovor se pomakne od skrbi k manj površnim, nekoliko bolj osebnim temam. Morda najbolj značilna so t. i. ‘trailnames’, pohodniška imena; vsak od pohodnikov v ZDA, sploh od tistih na poteh ‘trojne krone’, mora imeti tudi posebno pohodniško ime. Moje sta zastavila že otroka: poimenovala sta me po plišasti morski kravi, ki da je moja anima, gospodu Šuligoju (za prijatelje Šulo). Ko sem se tako predstavil tu, pa so se spričo čudno tujega imena, zapletenega za ameriška usta in sploh zaradi plišaste, prav nič možate zgodbe za njim, privzdignile obrvi; zadevo so dodelali in zdaj sem Shoolo the Beast.
Nihče ne ve, zakaj natančno se je začela tradicija pohodniških imen in razlagajo jo z vsem mogočim: na poti se zgodi marsikaj in takšne reči ti težje sledijo v življenje po njenem koncu, če ljudje ne poznajo tvojega pravega imena; predvsem mlajši se radi počutijo kot banditi, plemeniti Indijanci ali gorjani nekdanjih dni; mnogi želijo odložiti svojo siceršnjo identiteto, ker dvomijo vanjo ali iščejo novo; itd. Vsaj po mojem pa je glavni razlog, da se je zadeva prijela, tale: pohodniška imena razločujejo pohodnike glede na neko posebno lastnost vsakega izmed njih, obenem pa jih tudi vse izenačujejo – s pohodniškim imenom šele postaneš eden izmed nas, ki smo si enakovredni ne glede na naš družbeni položaj, narodnost, polt, starost, vero in vse druge običajne razločevalce.
Kajti ko se preide splošne teme, ko se predstavimo z dodeljenim pohodniškim imenom in povemo zgodbo za njim, ko se pogovor iz enega za skupno mizo razdeli v več intimnejših – ob tabornem ognju, na podlogi pred šotorom, na stopnici pred bivakom – opaziš, kako neverjetne so gruče, ki si delijo veselje. MacGyverjeva, ki si je vso opremo, vključno s šotorom in gorilnikom, naredila sama, razlaga izdelavo slednjega osuplima Croodie in Frankenfartu, katerih veseljskotehnološka nahrbtnika sta gotovo stala več, kot MacGyverjeva zasluži v vsem letu. Skupaj sedijo rimokatolik Bullet, amiš White Horse, evangeličan Kevlar in Marnie; slednja jim pripoveduje o svojem otroštvu v izrecno vernem okolju Zahodne Virginije in o tem, kako je na katoliškem kolidžu ugotovila, da je ateistka. Skupaj sedita veganka Radiance in Ranger, za katerega obrok brez mesa, niti zajtrk, sploh ni obrok; Radiance jé rezine avokada, ki ga je Ranger tri dni nosil v nahrbtniku, preden jo je presenetil z njim. Zraven na široko nasmejana pripoveduje zgodbo o tem, kako je njena partnerka, prav tako veganka, na Poti pacifiškega grebena dobila ime Bacon Tears: ko je obtičala daleč od vsega brez hrane, so jo drugi pohodniki rešili tako, da so jo prisilili, da je jedla slanino.
Vse seveda ni ko v rajskem vrtu. Marsikdo ima težave – s starši, službo, z življenjem nasploh, s samim sabo; deliti veselje s takšnimi, je kot bi skakljal čez minsko polje. Nekateri preprosto niso sposobni pogovora z drugimi, naj se še tako trudijo. Kdo se tudi vedno drži zase, kot na primer Supertramp, ki ga še nisem videl govoriti z drugim kot z mano. Spet tretji se preprosto ne morejo: videl sem, kako je bilo, ko sta se srečala Whatsupdoc (specialist splošne medicine) in Medicine Man (ki naj bi zdravil s pomočjo svojih poldragih kamnov); nazadnje smo ju komaj ločili. In menda se zgodi, da kakšen pohodnik pozabi vzeti tablete, ki so mu jih predpisali na psihiatriji, pa je ponoči cel hudič.
A v splošnem smo pohodniki na Apalaški poti mirni, nenavadno odprti, naklonjeni drug drugemu in pripravljeni pomagati. Gotovo smo tudi daleč nadpovprečno bistri ter razgledani, vsaj glede bolj praktičnih in tehnični reči. Malokdaj sem moral na primer pojasnjevati, kje je Slovenija ali kaj je zakon ohranjevanja energije. Res pa je, da večina dobi precej prazen pogled, če napelješ besedo na kaj bolj intelektualnega; že o transcendentalistih, ki bi morali biti vsem ameriškim pohodnikom pisani na kožo, sem do zdaj lahko kakšno rekel samo z omenjenima Supertrampom in Marnie.
A vsekakor smo vsi pohodniki uvidevni ter se držimo nenapisanih pohodniških pravil: ob sončnem zahodu se mogoče kakšna manjša skupina še vedno tiho pomenkuje ob tabornem ognju, večinoma pa smo vsi že v spalnih vrečah, z najpomembnejšim kosom opreme v rokah. Nekateri si na njem prebirajo vodnik po Apalaški poti, da bi videli, kakšne razdalje jih v prihodnjih dneh ločijo od enega do drugega bivaka in kako strmi vzponi jih čakajo. Drugi zaženejo aplikacijo z zemljevidom poti, ki ves čas sledi njihovemu položaju, ali pa preverijo, kakšno bo v prihodnjih dneh vreme. Tretji ga pred spanjem spremenijo v bralnik. Ali vanj vtaknejo slušalke in poslušajo glasbo. Odgovarjajo na elektronsko pošto. Pišejo nanj dnevnik in tako dalje.
In vedno pred deseto eden za drugim ugasnejo tudi ti zasloni. Samo še eden gori, prsti po njem tapkajo članek za Airbeletrino v pričakovanju novega veselja naslednjega dne. Nazadnje ugasne tudi ta.
Jakob J. Kenda se bo s svojimi zapisi redno javljal z Apalaške poti. Spremljate ga lahko s klikom na značko “Apalaška pot” na desni.
