Sterilni jezik agencijskih novic, ki so pred dobrim tednom v svet sporočale rezultate parlamentarnih volitev na Islandiji, ni puščal veliko prostora za dodatna pojasnila. Številke so povedale naslednje: konservativna Stranka neodvisnosti (Sjálfstæðisflokkurinn) je zmagala s 26,7 %, druga je bila desnosredinska Stranka napredka (Framsóknarflokkurinn) s 24,4 %, Zavezništvo socialnih demokratov (Samfylkingin) je dobilo 12,9 %, Gibanje Levica – Zeleni (Vinstrihreyfingin – grænt framboð) 10,9 %, nekaj drobtinic pa sta pobrali še novoustanovljeni Svetla prihodnost (Björt framtíð) z 8,2 % in islandska Piratska stranka s 5,1 % glasov.
»Tragično«, »Mazohistično«, »Kako neumno!«,»Hočemo nove volitve!«, »Čas je za pravo revolucijo,« so bili na Facebooku bolj neposredni bralci islandskega časopisa (ki izhaja v angleščini)The Reykjavík Grapevine. Na prvih parlamentarnih volitvah po letu 2009, po t. i. revoluciji loncev in ponev, po štirih letih vladavine prve večinsko leve vlade v zgodovini države, se je na oblast torej vrnila desnosredinska opozicija. Natančneje, prav tisti dve stranki, ki z vzpostavitvijo prepletenega sistema korupcije in klientelizma nosita največjo politično odgovornost za deregulacijo bančnega sektorja in sporno privatizacijo največjih državnih komercialnih bank na začetku tisočletja, ki so potem zrasle prek vseh meja in državo leta 2008 pahnile na rob finančnega zloma. Obe, Stranka neodvisnosti predsednika Bjarnija Benediktssona (1970), ki je zaradi frakcijskih delitev v stranki med samo volilno kampanjo celo na kratko razmišljal odstopu s položaja, in drugouvrščena desnosredinska, ruralna Stranka napredka Sigmundurja Davíða Gunnlaugssona (1975), ki je že dobil mandat za sestavo vlade, bosta imeli v 63-članskem parlamentu 19 sedežev.
Za strankama je dolga zgodovina skupnega vladanja in zelo verjetno bosta, čeprav to v času pisanja tega članka še ni jasno, sestavljali tudi naslednjo vladno koalicijo. Njuna zdajšnja predsednika pripadata mlajši generaciji islandske politike, oba pa prihajata iz znanih, premožnih družin islandske političnoekonomske elite. Na oblast sta se tokrat povzpela s preprostimi populističnimi frazami o zagonu gospodarstva, izboljšanju življenjskega standarda in prizadevanju za odpis določenega dela dolga islandskih gospodinjstev. Stranka neodvisnosti, ki je nazadnje vlado vodila med leti 2006 in 2009, še vedno ne priznava (delne) odgovornosti za nastanek islandske finančne in bančne krize, temveč trdi, da je šlo za posledice globalno zaostrenih razmer, ki naj se jim ne bi bilo mogoče izogniti.
Neverjetno, kako lahko nekaj odstotkov volilnih glasov pokvari dobro zgodbo! V soboto 27. aprila pozno zvečer se je zdelo, da se je Islandcem omračil um. Stvari so obrnili na glavo. Toliko zapeljivih legend je od začetka krize leta 2008, ko se je Islandija iz turističnih katalogov prebila v središče pozornosti svetovnih medijev, nastalo o majhni deželici na severu Evrope. Potem ko jo je doletel hud bančni zlom, kar je pripeljalo do prošnje za posojilo Mednarodnega denarnega sklada in do prisilne nacionalizacije bank Glitnir, Kaupthing (pod drugima imenoma sta danes obe spet v zasebni lasti) in Landsbanki, je s serijo množičnih protestov vrgla z oblasti konservativno vlado Geira Haardeja. Zamenjala naj bi svojo pokvarjeno, kompromitirano politično elito, zaprla vse pohlepne bankirje in kaznovala odgovorne za krizo, aktivni državljani pa so s pomočjo družabnih medijev napisali novo ustavo (prejšnja iz leta 1944 je bila namreč v veliki meri še zapuščina danske nadvlade), na dveh referendumih zavrnili davkoplačevalsko poplačilo obveznosti bank, ki so jih te naredile v tujini (gre za znani primer Icesave), ter začeli znova. Islandija je postala navdih, globalno pomemben zgled pozitivnih družbenih sprememb. Tudi na jesensko-zimskih vseslovenskih vstajah je bilo mogoče opaziti islandske zastave, hkrati pa se je že računalo, koliko časa so morali Islandci v burni zimi 2008/2009 protestirati, da je padla njihova vlada. Zdaj vse skupaj zveni manj navdušujoče. Po drugi strani pa se o Islandiji lahko končno začnemo normalno pogovarjati. Nekaj stvari je namreč treba razjasniti.
1.
Islandija ni “zamenjala” svoje politične elite (karkoli že to pomeni), kot pravi ena izmed legend: na parlamentarnih volitvah aprila leta 2009, ki so sledile izbruhu ljudskega nezadovoljstva z vladajočim političnim razredom, splošnim stanjem v državi in pogoltnimi bančniki, so se najbolje odrezale (sicer kadrovsko nekoliko spremenjene) prav največje štiri stranke, ki (pod različnimi imeni in strujami) že leta krojijo moderno islandsko politiko. Zavezništvo socialnih demokratov je osvojilo največ parlamentarnih sedežev (20), in z gibanjem Levica – Zeleni (14 sedežev) oblikovalo koalicijo. Razvpita Stranka neodvisnosti je z dobljenimi šestnajstimi sedeži resda dosegla najslabši rezultat v zgodovini, a bila v parlamentu še vedno druga najmočnejša politična sila. Delu protestniškega gibanja se je v »hram demokracije« uspelo prebiti prek majhne skupine t. i. Ljudskega gibanja (Borgarahreyfingin), ki je osvojilo štiri parlamentarne sedeže. Gibanje ni imelo formalnega vodstva in naj bi svoje odločitve sprejemalo na kolektivni ravni, ena od njegovih poslank pa je bila tudi aktivistka in umetnica Birgitta Jónsdottir, znana posodelovanju z Julianom Assangeem in njegovo organizacijo Wikileaks. Kmalu po volitvah je skupina razpadla na dve frakciji (!) in danes v svoji prvotni obliki ne ostaja več. Sedemindvajset poslank in poslancev se je spomladi leta 2009 sicer res prvič usedlo v poslanske klopi, toda za zdaj že nekdanjo predsednico vlade, znano Jóhanno Sigurðardóttir, bi težko rekli, da je bila nov obraz. Poslanka je znana figura na islandski politični sceni že od leta 1978, bila je ministrica v dveh velikih koalicijah, letos pa se bo iz politike dokončno umaknila.
In kaj za romantično zgodbo o “zamenjavi islandske politične elite”pomeni primer zloglasnega Davíða Oddssona? Nekdanji župan Reykjavíka, dolgoletni predsednik vlade, pod katerim je prišlo do sporne privatizacije bank, nekdanji zunanji minister in guverner islandske centralne banke, simbol vsega, proti čemur so protestirali Islandci, je od septembra 2009 eden od dveh glavnih urednikovMorgunblaðiða, pomembnega ustvarjalca javnega mnenja, največjega časopisa v državi, ki je tradicionalno blizu konservativcem.
Tudi poenostavljeni zaključki o tem, kako so na Islandiji pohlepni bankirji in pokvarjeni politiki dobili, kar jim gre, so torej pomanjkljivi iz več razlogov. Bilančna vsota islandskega bančnega sektora je bila na vrhuncu moči približno desetkrat večja od celotnega bruto domačega proizvoda, banke pa so se s svojimi varčevalnimi mrežami, skladi, podružnicami in drugimi naložbami razširile v tujino. To pomeni, da je šlo za izjemno kompleksen, sofisticiran, globalno prepleten sistem, kjer je ugotavljanje kazenske odgovornosti dolgotrajno in zapleteno početje. Vladavina prava potrebuje čas. Zato je napačno trditi, da so islandski zapori polni domačih bančnikov, številne preiskave v resnici še potekajo, napovedovati njihov razplet je nehvaležno, določeni primeri (z njimi se v prvi vrsti ukvarja posebna tožilska skupina) pa so šele dobro prišli na sodišče. To denimo velja za zloglasno zadevo Al Thani, izjemno zapleten primer spornega veriženja nezavarovanih posojil, s katerimi naj bi šejk Al Thani, brat katarskega emirja, septembra leta 2008 kupil 5,1-odstotni delež v največji islandski banki Kaupthing. Pozneje pa se je izkazalo, da so sredstva za posojila po različnih kanalih prišla kar iz banke same, s čimer so odgovorni želeli pokazati, da gre še vedno za zaupanja vredno ustanovo, ne pa za nasedel projekt, ki bo (kot se je izkazalo pozneje) potreboval državno pomoč.
Po drugi strani nas bržkone najbolj znana obsodba v zvezi z dogodki na otoku v zadnjem desetletju lahko pusti nekoliko hladne. Geir Haarde, predsednik vlade med letoma 2006 in 2009 ter nekdanji predsednik Stranke neodvisnosti, je bil lani na posebnem sodišču, ki je ugotavljalo njegov delež odgovornosti pri finančnem zlomu, spoznan za krivega malomarnosti in slabega vodenja, toda dobil ni nobene kazni in še sodne stroške so mu povrnili. Je takšna simbolična obsodba dovolj? Je dobil, kar si je zaslužil? Kakšna kazen bi ga morala doleteti, če vemo, da Geir sam sicer ni bil neposredno udeležen pri “podvigih” islandskega bančnega sektorja, pripadal pa je političnemu razredu, ki je bil z omenjenim sistemom tesno povezan?
Je pomembno, kaj se je na koncu zgodilo s krasno novo islandsko ustavo? Ena od legend pravi, da so jo zasnovali prek Facebooka in drugih družabnih omrežij po principu crowdsourcinga, toda dejansko se je z njo največ ukvarjala skupina petindvajsetih posameznikov in posameznic, ki so bili leta 2010 izvoljeni na posebnih volitvah in po kopici proceduralnih zapletov imenovani v t. i. ustavno skupščino. Pri svojem delu so bili sicer odprti za sugestije sodržavljanov, ki so jih zbirali na posebni internetni strani, toda pri končnih odločitvah so ostali samostojni. Dokument, ki so ga v obravnavo predložili na koncu, vsebuje bolj splošne smernice za ravnanje z naravnimi viri, podaja osnovna načela o varstvu in zaščiti okolja, ki temeljijo na spoštovanju javnega interesa in konceptu trajnostnega razvoja, omejiti želi število poslanskih in predsedniških mandatov ter podobno. Žal izvedba ni sledila vsekakor izjemno zanimivi in sveži ideji; predlog ustavnih sprememb je, čeprav so ga potrdili tudi na (sicer slabo obiskanem) referendumu, zaradi političnih razprtij za zdaj obtičal v parlamentu. Stranki, ki sta na nedavnih volitvah osvojili največ glasov, pa spremembam ustave načeloma nista naklonjeni.
2.
Medtem ko nas kriza čedalje bolj stiska, brezposelnost in revščina naraščata in so obeti za prihodnost vedno bolj črni, smo se, razumljivo, oprijeli precej poenostavljene, idealistične razlage dogodkov na Islandiji. Medtem ko smo v romantičnih, enoznačnih (medijsko) površnih zgodbah o islandski “revoluciji”, neposredni demokraciji, odstranjeni eliti pokvarjenih politikov in bančnikov iskali navdih, smo pozabili na visoko zadolženost tamkajšnjih gospodinjstev, na draga hipotekarna posojila, splošen padec standarda v državi, varčevalne ukrepe, beg možganov … S tem seveda ne želimo cinično odpraviti pomena dejanskih družbenih sprememb, ki so se zgodile na otoku, zanikati potenciala protestniškega vrenja ali Islandce na slepo obtožiti pomanjkanja samorefleksije.
Kako potem govoriti o islandski izkušnji? Se da zanesti na statistiko? V državi je lani gospodarska rast znašala 1,6 % (2,9 % leta 2011), brezposelnost pa marca letos 6,8 %. V primerjavi z nekaterimi drugimi obubožanimi evropskimi gospodarstvi in družbami gre nedvomno za spodbudne številke, toda ali je to dovolj? Novinarka Sigrún Davíðsdóttir opozarja na pomembnost psihološkega momenta, ki ga uradne statistike težje zajamejo. V času krize se razpoloženje bolj kot s številkami dejansko spremeni takrat, ko se običajni državljani “prepričajo”, da se lahko znova ustalijo doma, da njim in njihovim bližnjim ni treba več s trebuhom za kruhom v tujino, ko spoznajo, da lahko ob koncu meseca prihranijo nekaj denarja …
In na katere ekonomiste se gre v poplavi različnih informacij zanesti? Nobelovec Paul Krugman govori o Islandiji kot o pozitivnem primeru devalvacije lastne valute v času krize, izpostavlja pravilnost začasne omejitve t. i. kapitalskih tokov in pozdravlja skrb za učinkovito socialno politiko. Pronicljivi marksistični ekonomist Michael Roberts po drugi strani problematizira ravno omenjeni keynesianski koncept devalvacije valute in opozarja na padec profitne stopnje, upad investicij, na občutno poslabšanje standarda v državi, saj se je povprečni domači bruto dohodek, merjen v islandskih kronah, od začetka krize znižal za 18,3 %, v dolarjih pa celo za 42,7 %, medtem ko se približno 80 % islandskih gospodinjstev ubada z dragimi hipotekarnimi posojili. Domači insajder, ekonomist Olafur Margeirsson, pa na svojem blogu piše o trhlih temeljih domnevnega islandskega ekonomskega okrevanja in za bližnjo prihodnost napoveduje nove velike težave.
Kako pa naj definiramo ljudsko nezadovoljstvo? Ko sem se sam jeseni leta 2010, približno leto in pol po burnih dogodkih, potikal po otoku, so me nekega večera presenetile množične demonstracije pred parlamentom v Reykjavíku. Naivno prepričan, da je v državi spet vse v redu in da je kriza le še oddaljen spomin, si nisem bil čisto na jasnem, kaj naj si mislim. Proti čemu protestirajo ti ljudje? Bilo jih je približno toliko kot protestnikov na prvih dveh vseslovenskih vstajah, a je bilo razpoloženje neprimerljivo bolj tesnobno. Nobenega kulturnega programa ni bilo, skupina protestnikov je v nemajhen ogenj prevračala klopi iz bližnjega parka, v stavbo parlamenta pa je ob jeznih vzklikih in žvižgih, jasno izraženem nezadovoljstvu z novo vlado, ki naj bi pozabila na navadne državljane, letelo vse živo.
3.
Rezultate islandskih parlamentarnih volitev bi bilo napačno interpretirati kot povsem nerazumljiv politični preobrat. Islandska desnica je nenazadnje že od druge svetovne vojne tradicionalno najmočnejša politična sila v državi, zato bi lahko obdobje leve vlade prej imeli za nekakšen odklon od ustaljene prakse. Toda Islandci so glasovali pragmatično, ne meneč se za romantično percepcijo države v tujini. Slab piar leve koalicije, ki državljanom ni znala “prodati” svojih dosežkov (npr. odstotka ali dveh gospodarske rasti ali razbremenitve gospodinjstev s črtanjem manjšega dela njihovih dolgov), in hrepenenje po “zlatih časih”(dragih avtomobilih, poceni kreditih), ko sta se cedila med in mleko ter sta vladali zmagovalni stranki, sta dve najpogostejši pojasnili volilnih izidov. Toda stvari šele postanejo zanimive: na eni strani 81,4-odstotna volilna udeležba, najnižja na parlamentarnih volitvah v zgodovini samostojne države, na drugi strani parekordnih petnajst strank, med katerimi so volivci lahko izbirali. Nekatere med njimi ustanovljene šele pred kratkim, druge s kolektivnim vodstvom, tretje brez kakršnihkoli možnosti za preboj v parlament – stališče o vstopu države v EU in glede morebitne uvedbe evra pa za vse bolj pomembno politično vprašanje.
Obe politični skupini (ustanovljeni šele lani), ki pa jima je uspelo prestopiti parlamentarni prag, sta otroka svojega časa: Svetla prihodnost, sestrska stranka stranke frajerskega župana Reykjavíka, znanega islandskega igralca, komika Jóna Gnarra, in islandska Piratska stranka (kjer po novem deluje že omenjena Birgitta Jónsdottir) o politiki razmišljata skozi vrsto različnih aktivnosti, ki poskušajo združevati sodobno tehnologijo, neposredno demokracijo in prizadevanje za boljšo družbo. Pomembna iniciativa (digitalnega) samoorganiziranja in samoodločanja je na primer platforma Citizens Foundation, reykjavíška neprofitna organizacija, ki ureja več projektov, spletnih strani, forumov, namenjenih kvalitetni javni razpravi, kjer se lahko npr. prebivalci glavnega mesta v dialogu s someščani s svojimi idejami in predlogi aktivno vključujejo v mestno politiko, se neposredno opredeljujejo do vladne politike, novih zakonskih sprememb in podobno. Najbolj znan primer islandske “direktne demokracije” pa je bržkone koncept t. i. nacionalnega foruma, ki ga je sestavljalo več kot tisoč iz registra prebivalstva bolj ali manj naključno izbranih državljank in državljanov (starih od 18 do 89 let), ki so na dveh velikih srečanjih leta 2009 in 2010 debatirali o tem, v kakšni družbi si želijo živeti, definirali pa so tudi glavne prioritete, ki naj bi jih pozneje poizkušali nasloviti z novo državno ustavo. Zaradi vsega naštetega ni mogoče reči, da se na Islandiji ni nič spremenilo. Verjetna nova desna vlada bo vladala drugačni državi, kot jo je poznala iz prejšnjih mandatov.
Ni tudi težko razumeti, zakaj so omenjene ideje in iniciative doživele tolikšen odmev pri mednarodni javnosti, aktivistih, intelektualcih itd., ki so, ko se praksa ni popolnoma skladala s teorijo, resnico malo prikrojili. Ni težko videti, zakaj je bilo na protestih na evropski periferiji videti islandske zastave in zakaj so najbolj izpostavljeni aktivisti z otoka na severu Evrope postali zaželeno blago.
Toda z idealizmom si ne moremo več pomagati. Čas je, da zrušimo mit o Islandiji! Dovolj je polresnic, netočnosti, naivnosti, pomanjkljivih zaključkov, romantičnih podob. Treba je brati med vrsticami, pozorno poslušati, kritično pretresati vire in gledati vsak primer posebej. Čas je, da Islandijo vzamemo resno, ne pa da nanjo projiciramo lastne želje in hotenja. Dovolj je populističnih neumnosti o pohlepnih bankirjih, ki da že kar vsi po vrsti ždijo pod ključem, kot da je kvaliteta določene družbe v tem, kako hitro njena sodišča zadovoljijo javno mnenje. Pogovarjajmo se rajši o islandski kulturni politiki (»Islandskem kulturnem čudežu«, kot so nedavno pompozno zapisali v španskem El Paísu), ustvarjalni energiji, o vlaganjih v umetnost, film, glasbo … Pogovarjajmo se bolj trezno. Zmaga desnice na zadnjo aprilsko soboto ni toliko »poraz islandskega modela« kot poraz našega površnega, črno-belega razumevanja sveta. Pomanjkljive zgodbe o bančni krizi, revoluciji loncev in ponev ter življenju po njej povedo največ o nas samih, še najmanj pa o Islandiji. Zanimivo bo opazovati, v kakšno smer bo v novih razmerah krenila država, toda v vsakem primeru jo bo treba misliti na novo. Stari mit ne zadostuje več.
