Veliko se danes govori o »zlati dobi televizije« in sodobne televizijske serije, ki jih obsedeni požiramo, kot so v prejšnjih stoletjih požirali romane v nadaljevanjih, so ji vsekakor zaslužile to oznako. Toda po drugi strani se o tem fenomenu rado govori, kakor da je nastal iz niča, pri čemer so skoraj pozabljeni naslovi iz preteklosti, brez katerih današnjega buma sploh ne bi bilo. Med njimi je gotovo ena mojih najljubših serij vseh časov; serija, ki je širšim množicam predvsem najstnikov približala postmodernistično ironijo, citatnost in parodijo, ne da bi za te pojme ti kadarkoli slišali, ki je odpirala feministične, gejevske in druge teme, z vsem tem pa postregla skozi žanrsko inovativno in inteligentno zabavo. Če se še vam ni posvetilo – ali ste mislili, da je oprema članka pač neka interna šala –, govorim o Buffy The Vampire Slayer, ki se je na domačih kanalih vrtela pod skrajno bedastim prevodom Buffy – izganjalka vampirjev, kakor da bi šlo za spin-off Ghostbustersov. Na današnji dan pred dvajsetimi leti je bila namreč na danes že pokojni televizijski mreži WB predvajana prva epizoda z naslovom Welcome to the Hellmouth.
Čeprav namreč pri nas ni pustila posebnega vtisa – vsaj tako sklepam iz pomilovalnih pogledov večine prijateljev in znancev, ko jim jo priporočim ali omenim, da sem njen oboževalec –, je to kultna serija, ki velja za eno najbolje raziskanih del pop kulture; posvečenih ji je namreč več kot 200 akademskih člankov, esejev in knjig. Njen vpliv danes se pozna na vseh ravneh delanja televizijskih serij: od scenarija, motivov in tem do režije, zgodbe in likov. Kar se mene tiče, je Joss Whedon, avtor Buffy, naj se to sliši še tako bogokletno, pri razvoju likov in osrednjem zgodbenem loku letvico dvignil tako visoko, da je nedosegljiva tudi marsikateremu današnjemu izdelku, zlata doba televizije gor ali dol.
Liki, s katerimi rasteš
Osrednja zgodba je preprosta in ne odstopa veliko od arhetipske, polmitološke pripovedi o superjunaku. Buffy (Sarah Michelle Gellar), je navidez normalna srednješolka, v resnici pa Izbranka, ki ji je namenjeno, da svet varuje pred vampirji in ostalo demonsko zalego. Pri tem ima tudi svoj Metropolis ali Gotham, zaspano kalifornijsko mestece Sunnydale, ki je locirano nad t. i. Ustjem pekla (Hellmouth), portalom med različnimi dimenzijami, ki mistično privlači zlo, zaradi česar Buffy nikoli ne zmanjka dela; pa tudi svoje »sidekicke«; ki se ironično okličejo za »Scooby Gang« po znani risanki najstniških raziskovalcev paranormalnega. Serija skozi svojih sedem sezon ter pet sezon kasnejše spin-off serije Angel razvije tudi impresivno lastno vesolje, ki večkrat sicer ne deluje ravno najbolj konsistentno, kar pa je tudi ena od stranskih posledic izredno duhovitega in prebrisanega poigravanja z mitologemi in žanri, zato niti ne zmoti preveč. Predvsem pa kakšne logične napake povsem zbledijo ob naravnost osupljivem dramaturškem loku, ki ga serija doseže. Whedon je mojster zgodbe in stopnjevanja napetosti; način, na katerega je gradil osrednjo zgodbo posamezne sezone in potem z vsako sezono stopil še stopničko višje, daje gledalcu ves čas občutek, da se celotna serija odvija po jasnem in premišljenem načrtu, da organsko raste, kakor da je že ob prvem delu vedel, kam nas bo peljal in kako se bo stvar končala.
Pri tem so seveda nepogrešljivi ravno liki s svojo večplastnostjo in rastjo. Buffy je tako v prvih sezonah kljub svoji supermoči in odgovornosti nekoliko praznoglava punčara, ki bi se, kot vsi njeni vrstniki, želela predvsem zabavati, hoditi v šoping, imeti fanta in prijatelje ter se izogniti vsakršnemu delu; kasneje pa pod vplivom številnih mračnih in težkih (pre)izkušenj (med drugim neštetokrat prepreči konec sveta, pri tem dvakrat umre, pošlje svojega ljubljenega v pekel, je prevarana, izdana, premagana itd. itd.) in pred našimi očmi ter z nami počasi odraste v odraslo osebo s službo za minimalno plačo in nato v pravo superjunakinjo, ki pomirjena sprejema svojo usodo. Pri čemer še vedno ohrani tudi svoje prepoznavne karakterne lastnosti – je sicer bolj izkušena, toda še vedno nekoliko počasne pameti, bolj nagnjena k akciji kot razmisleku (no, nikoli pa ji seveda ne zmanjka medbesedilnih in drugih dovtipov). Podobno se razvijejo tudi vsi drugi liki, med katerimi najbolj izstopa njena najboljša prijateljica Willow Rosenberg (Alyson Hannigan), ki se iz piflarke počasi razvije v čarovnico, pa iz čarovnice v odvisnico od magije, dokler se proti koncu serije skoraj ne izgubi v črni magiji in prestopi na stran zla. Pri tem je resnično težko razložiti, s kakšnim mojstrstvom je ta razvoj izpeljan, če serije nikoli niste gledali – kako nekje menda v tretji sezoni Rupert Giles (Anthony Stewart Head), Buffyjin učitelj, nadzornik, tudi nadomestni oče, Willow svetuje naj pazi, saj je magija izredno nevarna reč; kako ji potem nekje v četrti njena punca omeni, da morda vendarle preveč čara; vse to pa svoje končne posledice razvije šele v peti sezoni. Taka premišljenost, daljnovidnost je tudi v današnjih serijah prej izjema kot pravilo; zato se pogosto zdi, da se liki teh serij uklanjajo potrebam razvoja zgodbe in ne obratno. V Buffy pa liki samostojno živijo in se razvijajo, kakor da bi šlo za resnične osebe.
Enak razvoj doleti tudi Buffyjine nasprotnike. Vsako sezono poleg posameznih epizod, v katerih se spopada z naključno pošastjo, sestavlja tudi osrednja zgodba, ki sezono povezuje v celoto in je navadno vezana na enega težavnejšega nasprotnika ali, kot to metafikcijsko imenuje Buffy, Velikega Zlobca (Big Bad) – in tudi ti so iz sezone v sezono trdovratnejši, dokler se v zadnji sezoni ne spopade s Prvotnim Zlom, ki ga je – seveda – enkrat že mimogrede srečala in čigar prihod je bil že ves čas nekako v ozadju. A kljub logični črno-belosti, ki jo zahteva boj dobrega proti zlu, serija ves čas dopušča tudi ogromno sivine, ki se v zgodbe naloži mimogrede; po začetni dispoziciji Buffy vs. zlo se sčasoma vendarle izkaže, da niso vsi demoni nevarni za človeka ali zli in da vse metode boja proti njim tudi niso enakovredne in brez rasističnih konotacij. Toda osebno so mi najljubši zlikovci kar človeški Trio, ki so najprej pravzaprav skupina piflarjev, ki se kot v nekakšni akcijski komediji odločijo, da si bodo podjarmili svet in so v prvih nekaj epizodah pravzaprav nadvse simpatični. Toda kmalu zagrešijo umor in njihova zgodba nenadoma preskoči iz komičnega v dramatično, celo grozljivo – ustvarjalci serije gledalcu tako celo vzbudijo slabo vest, ker se jim je v začetku smejal, češ zločin pač ni nič komičnega. Ko je Buffy odraščala, je serija logično pridobivala tudi na mračnosti in kompleksnosti.
Ikona feminizma in druge štorije
Ti preskoki iz komedije v dramo, iz drame v akcijo, so osrednja značilnost serije Buffy, in kar se mene tiče, eden njenih glavnih šarmov. Združevanje različnih žanrov je ustvarjalcem serije omogočilo, da so neposredno ali skozi mitološko simboliko odpirali številne teme, ki se jih pred tem televizijske zgodbe niso lotevale. In, da ne pozabimo, to je bila vendarle serija, ki je bila v prvi vrsti namenjena najstniškemu občinstvu. Srednja šola Sunnydale High je bila tako pravzaprav prispodoba za svet konec devetdesetih. Eni najbolj kontroverznih epizod sta najbrž 13. in 14. druge sezone, Presenečenje (Surprise) in Nedolžnost (Innocence), ko Buffy na svoj 17. rojstni dan, torej mladoletna, prvič seksa s svojo romantično prvo ljubeznijo Angelom (David Boreanaz), vampirjem, ki so ga prekleli Romi in je zaradi tega dobil nazaj svojo dušo, toda prekletstvo je izničeno v trenutku, ko Angel doživi trenutek brezmejne sreče (skratka, orgazem) – tako se drugo jutro Buffy zbudi ob brezdušnem vampirju, ki se norčuje iz njenih čustev in pomanjkanja izkušenj v spolnosti. Kar je seveda povsem neposredna parabola o tem, kako starejši moški izkoristi naivno mlado punco in jo zavrže v trenutku, ko dobi svoje.
Buffy je kot močan ženski lik, ki odrašča brez očeta in se bori proti pretežno moškemu svetu, hitro postala ikona feminizma, pri čemer ni zadrževala udarcev. Njen odnos z Rileyjem (Marc Blucas), agentom skrivnega vladnega projekta boja proti magičnim silam in njeno drugo veliko ljubeznijo, razpade ravno zaradi tega, ker je močnejša od njega, ker zanjo ne more igrati junaka in ker Buffy noče prevzeti vloge dame v nevarnosti, čeprav se mu čustveno in intimno odpre, kot se Angelu nikoli ni. Ikonična je tudi ljubezen med Willow in Taro, ki je zakuhala prvi lezbični poljub na neplačljivi televiziji. In če je prepovedano razmerje med Buffy in Angelom, ko Angel po njunem prvem seksu še enkrat več pridobi nazaj svojo dušo, nekoliko idealizirano (in najbrž neposredna podlaga za Edwarda in Bello iz sage Somrak), so vsa ostala bolj življenjska, z vso zmedo in umazanijo vred – takšno je na primer tudi Buffyjino razmerje z drugim vampirjem, Spikom (James Marsters), ki ga po travmatični izkušnji smrti izkorišča zgolj za seks.
Whedon in drugi pisci pa se niso le poigravali z žanrom oziroma žanri, ampak so ustvarili tudi nekaj danes klasičnih preobratov in epizod. Ko sem recimo v svojih poznih najstniških letih prvič gledal serijo, z ogromno izpusti in preskoki, sem bil predvsem zmeden in nisem znal v popolnosti ceniti nenadne pojavitve Buffyjine mlajše sestre Dawn (Michelle Trachtenberg). Razočaran gledalec najprej pomisli, da gre za zares neumen izpust, saj zanjo do tistega dela pete sezone nikoli ni slišal, toda sčasoma ugotovi, da se drugi liki obnašajo, kakor da je bila že ves čas del zgodbe, in da je torej v ozadju nekaj drugega kot scenaristična lenoba. Podobno inovativno in prebrisano se je Buffy prepletala s svojo spin-off serijo Angel, ki se sicer zgodbeno hitro povsem osamosvoji, a nikoli ne izstopi iz skupnega fikcijskega sveta; seriji se na številne zapletene načine medsebojno prepletata, Angel nekajkrat priskoči na pomoč Buffy in obratno, pri čemer so ustvarjalci serij gledalcu prepuščali, da ju sam poveže, če ju gleda skupaj (feni so izumili številne kronologije, kako obe seriji gledati, da to najbolje pride do izraza; sam ju gledam po tej razvrstitvi); tako v eni od epizod Angela ta pokliče Buffy in slišimo samo njegovo stran telefonskega klica, Buffyjine odgovore pa izvemo šele, ko gledamo ustrezen del njene serije. Nanizanke, ki ne podcenjujejo gledalca na način, da se čutijo dolžne, da mu razlagajo vsako malenkost, so še danes redke.
Med moje najljubše epizode spadajo Once More, with Feeling, ki je pravzaprav mjuzikel, saj Xander (Nicholas Brendon) po nesreči prikliče nekega nenavadnega demona, ki prebivalce Sunnydala začara, da svoja čustva in razpoloženja izražajo s petjem in plesom, dokler v tem (dobesedno) ne pregorijo. Nemški kanal Viva je takrat redno vrtel enega od komadov kot samostojen videospot:
Potem sta tu še Hush, v kateri demoni prebivalcem Sunnydala (kaj vse so morali reveži doživeti) ukradejo glasove, zaradi česar se večina epizode dogaja v tišini; pa do bolečine neznosna Body, v kateri po dolgotrajni bolezni umre Buffyjina mati Joyce (Kristine Sutherland) oziroma se v njej Buffy nikakor ne more soočiti z njeno smrtjo ter z dejstvom, da je zdaj ostala sama z Dawn. Slednjo je režiral Whedon sam in montaža ter kamera sta nekaj najboljšega, kar sem do tega in od tega trenutka videl na televiziji, od posvečanja posameznim detajlom, manka vsakršne glasbe in bližnjih posnetkov, ki ti nehote vzbujajo telesni odziv, do fantazijskih sekvenc in izredno počasne naracije. Čista lepota!
Maska in specialni efekti danes, ko smo vajeni milijonskih vložkov v CGI-jevsko izdelane zmaje, težko koga prepričajo; garderoba in pričeske so nezmotljivo devetdeseta oziroma zgodnje 21. stoletje, toda tisto, zaradi česar se sam redno vračam k Buffy so pač liki in zgodbe. Ti dandanes svoja življenja živijo v stripih, ki izhajajo pod kreativnim vodstvom očeta Buffy Whedona, predvsem pa skozi številne serije, ki jih gledamo danes in katerih ustvarjalci so se iz Buffy učili svojega posla. Toda Buffy je, ne glede na to, da se tudi serija zaključi s celo vojsko iztrebljevalk, vendarle samo ena.
