AirBeletrina - Zgodovinska resnica je za tiste, ki nimajo domišljije
Refleksija 22. 4. 2014

Zgodovinska resnica je za tiste, ki nimajo domišljije

 

Zaradi proletarskih korenin je moja humanistična izobrazba, priznam, postavljena na precej naluknjanih temeljih. Moje uvaževanje resne glasbe, opere ali na primer baleta, ostaja bolj kot ne na deklarativni ravni. Nekajkrat letno me zgrabi slaba vest in takrat se teh plemenitih disciplin veselo in sistematično lotim, a prav gotovo nikoli v času tekme Lige prvakov ali med evropskim oziroma svetovnim prvenstvom. Toda če želiš spadati v ta class, je že treba imeti določen class (tovrstne modrosti lahko svojim sinovom recimo predajo samo njihovi buržujski očki) – in če že nisem nek ljubitelj zgoraj omenjenih, pa imam vendarle točko, kjer sem povsem mehak in klasičen:

Antika, fututor matris!

Ne spadam med nostalgike, ki bi hrepeneli po zlati dobi, poleg tega vemo danes ogromno o tem, kako izključujoča in slepa zna biti že demokracija, kako državljani ustvarimo barbare in zakaj jih potrebujemo ipd., pa vendar se je težko znebiti občudovanja velikanov, na ramenih katerih stojimo in se oziramo v svet okrog sebe. Kdor pogleda dol, dobi jasen občutek nekakšnega začetka, pa naj pojmuje čas progresivno ali krožno. Tam je na svojo dolgo pot krenil Zahodnjak in že od prvih korakov kazal svojo dvojno naravo – z rokama gradi, z ritjo prevrača. In raba metafore začetka zato ne more pomeniti, da gre o antičnem Evropejcu razmišljati kot o otroški dobi modernega Evropejca, ker se je na napačni strani modernosti znašel samo zato, ker smo mejo postavljali mi. Le primerjate kak slovenski ali tuji roman, ki še sveže diši po tiskarni, s kakšnim zaprašenim izvodom Apulejevega Zlatega osla ali Petronijevega Satiricona, pa boste hitro začeli nejeverno preverjati datum na pametnem telefonu. (Ali pa boste kot Philip K. Dick začeli verjeti, da živite hkrati v dveh vzporednih časih, danes in v 1. stoletju.)

Če tudi vam knjige iz antike oziroma o antiki hitro zarosijo stekla na očalih, potem najbrž ni treba posebej opozarjati na to, kje lahko svoje odmerke redno prejemate. V zadnjih letih so namreč pri založbi Modrijan slovenski prostor obogatili z mnogimi prvimi prevodi izvirnih del iz stare Grčije in Rima, filozofskih, dramskih, epskih, naravoslovnih, zgodovinskih … del ter hkrati tudi literature, ki antiko jemlje v pretres ali razpravo. In med slednje spadata tudi zadnji iz te vrste, ki sta v paketu izšli lani in sta kar dvojno žlahtni, saj gre pravzaprav za klasični deli o klasičnem predmetu. In sicer Zgodovina umetnosti starega veka (Geschichte der Kunst des Altertums) Johanna Joachima Winckelmanna iz 1764 v prevodu Martine Soldo in Rimska zgodovina (Historie Romaine) Julesa Micheleta iz 1831 v prevodu Saše Jerele. To sta deli, ki antiki postavljata brezčasen spomenik in jo obenem uporabljata kot alegorijo, iz katere je mogoče razbrati moralo tako za umetnost oziroma družbo njune sodobnosti kot prihodnosti, zato sta zanimivo branje še danes; čeprav jima za kompleksnejše in bolj celostno bralsko doživetje – kot mnogim sodobnim izdajam velikih zgodovinskih tekstov – manjka več konteksta v obliki širših opomb ali obsežnejše spremne študije.

Erotična zgodovina umetnosti

Johann Joachim Winckelmann (1717–1768) je bil tisti, ki je budno oko preučevalcev lepega preusmeril od umetnikov k umetnosti sami. Zgodovina umetnosti in z njo umetnostna zgodovina po njem nista mogli biti več samo skupek biografij velikih umetnikov oziroma njihovo preučevanje. Umetnost je preučeval kot dejstvo, podvrženo organskemu in progresivnemu razvoju, s svojim začetkom, razcvetom in neizbežnim propadom. To je zvezano s tem, da je kot eden prvih začel razmišljati o bistvu umetnosti in zato o slogu – s to kategorijo je zmogel ločevati med sabo grško od grško-rimske in od rimske umetnosti ter tako marsikatero delo postavil na njeno pravo zgodovinsko in estetsko mesto. S svojim zagrizenim delom je odločilno vplival na razmah neoklasicizma v drugi polovici 18. stoletja in s tem na spremembo v recepciji in vrednotenju umetnosti. Njegov vpliv na sodobnike, med drugim na Lessinga, Goetheja, Hölderlina, Nietzscheja in Spenglerja, je bil celo tako velik, da so o tem govorili kot o »tiraniji Grčije nad Nemčijo«. Danes pa velja za enega od utemeljiteljev znanstvene arheologije in očeta umetnostne zgodovine.

Zgodovina umetnosti starega veka
Johann Joachim Winckelmann
Izdaja:
Modrijan

Prevajalec:

Posebno prvo postane jasno, čim se dobro lotimo knjige. V precejšnji meri gre namreč za seznam vseh do takrat znanih antičnih (egipčanskih, feničanskih, perzijskih, etruščanskih, grških in rimskih) umetniških del, v glavnem seveda kiparskih, ki ga tvorijo minuciozni, detajlni opisi, plod potrpežljivega in malone obsedenega opazovanja. Na prvi vtis ne zgolj dolgočasni, ampak že prav srhljivi, kakor da nas med branjem večkrat oplazi senca germanske birokratske discipline. Toda če se sodobni bralec osredotoči bolj na način, kako Winckelmann pripoveduje, in ne toliko na to, kaj, bo znotraj te petične študije posameznih del, posameznih delov in krivin (posebno moškega) telesa zelo hitro odkril tudi izreden erotični naboj. Zgodovina umetnosti starega veka je predvsem neprecenljiv dokument recepcije lepih umetnosti, poročilo o oboževanju in odstiranju klasične lepote, s katerim je Winckelmann po Heglovih besedah »odkril nov organ za razum«.

Heglov opis ne bi mogel biti natančnejši, saj je po drugi strani Winckelmannova čutnost, čeprav izhaja iz telesa in daje učinek haptičnega, v resnici ves čas ponotranjena, razum(ar)ska, platonična oziroma se táko vsaj razume. Njegovo dojemanje lepega ima v eksplicitnem nagovoru namreč povsem idealne oziroma duševne koordinate in daje prednost univerzalnemu pred subjektivnim:

»Izraz je posnemanje dejavnih ali trpnih stanj duše in telesa, strasti in dejanj. V teh stanjih se spremenijo poteze obraza in telesna drža – torej oblike, ki tvorijo lepoto. Večja ko je sprememba, bolj škoduje lepoti. Mirovanje je stanje, ki je lepoti, podobno kot morju, najbližje. Izkušnja nam kaže, da so najlepši prav tisti ljudje, ki imajo miren, uglajen značaj. Tudi predstava o vzvišeni lepoti se ne more poroditi drugače kot v tihem duševnem motrenju, ki se je odvrnilo od vseh posamičnih pojavov.«

Toda čeprav je tovrstno neoplatinistično pojmovanje lepote po njegovem mnenju »poslednji smoter in središčna točka umetnosti«, Winckelmann veliko prostora odpira tudi specifičnemu kontekstu nastanka umetniških del: materialu, podnebju, kulturi, celo modi … in se preko umetniških del v esejistični maniri razpiše o širši kulturi in zgodovini antičnih ljudstev. Pri tem se, tudi sam otrok svojega zgodovinskega trenutka, seveda ne more izogniti nekaterim rasističnim ali ksenofobičnim predsodkom, ki pa jih njegov humanistični univerzalizem v isti sapi tudi rahlja in omili.

Revolucionarna zgodovina Rima

Če lahko pri prvem prevodu iz paketa govorimo o osrednjem delu nekega humanista, pa je Rimska zgodovina Julesa Micheleta (1798–1874) pravzaprav le eno izmed njegovih obrobnih del. Micheletovo življenjsko delo je pač nedvomno njegova Zgodovina Francije (Histoire de France, končana 1867), monumentalno delo, ki ga sestavlja skupaj menda kar devetnajst knjig. V nekaterih od teh je med drugim vpeljal in definiral pojem renesanse – preroda s pomočjo klasičnih antičnih idealov; najvišje mesto pa je namenjeno Zgodovini Francoske revolucije (Histoire de la Révolution française, 1847–1853), ki zavzema sedem od omenjenih knjig. V slednjih, kot v kratki spremni besedi piše Gregor Pobrežin, »ljudstvo, ta zakladnica srčne dobrote, nastopa kot kolektivni junak: ljudstvo, ki je krenilo nad Bastiljo, je poosebljenje pravice in svobodoljubja, revolucija pa njegov največji zgodovinski dosežek, dosežek demokracije«. Ker je Michelet tovrstna politična stališča redno propagiral na svojih predavanjih tudi po udaru Ludvika Napoleona oziroma cesarja Napoleona III. ter celo zavrnil prisego temu tiranu, je izgubil mesto predavatelja na Collège de France in službo arhivista v Nacionalnem arhivu (1852), a tudi gmotno pomanjkanje ni moglo ustaviti njegovega zgodovinskega dela. Pravzaprav bi bilo celo bolj logično, da mu je dalo še dodaten zagon.

Rimska zgodovina
Jules Michelet
Izdaja:
Modrijan

Prevajalec:

Njegove simpatije do revolucije so odkrito vpletene tudi v Rimsko zgodovino, prevod katere je zanimiva bralska izkušnja. Prvič, gre za nedokončano delo, saj je Michelet prvotno načrtoval dva zvezka – tako se knjiga zdaj konča z ukinitvijo republike in tik pred začetkom cesarstva. Drugič, knjiga je bila v resnici znanstveno pomanjkljiva in zastarela že ob svojem izidu. A morda se lahko ravno zaradi tega sodobni bralec toliko lažje prepusti prvinam, zaradi katerih je Micheleta povzdigoval že njegov sodobnik Victor Hugo – zgodovini kot napeti zgodbi. Rimska zgodovina je pač Igra prestolov, le da se v njej požrtije dogajajo leže. V začetku je sicer dogajanje še nekoliko zmedeno, ker je med sabo vojskujočih se plemen in imen njihovih vodij več, kot se vam jih bo ljubilo zapomniti, toda ko se Rimska republika končno oblikuje do neke stabilne forme in je navidez enoten tudi sovražnik – vsa tista divjina tam zunaj, kjer ljudje še ne plačujejo davkov Rimu –, bo Michelet pridno stregel vaši krvoločnosti ter neskončnim bitkam in vojnam vsake toliko dodal kakšno potrebno pikantno podrobnost in/ali žmohtno anekdoto, pa čeprav bo vmes opozarjal, da jim še sam ne verjame povsem. Zgodovinska resnica? Zgodovinska resnica je za tiste, ki nimajo domišljije.

No, četudi se boste z vsemi štirimi predali zgodbi, boste težko spregledali, da naracijo knjige poganjajo in obvladujejo emancipacijske težnje ljudstva, v katerih se jasno kaže vpliv Giambattista Vica in njegove filozofije zgodovine kot napredovanja človeštva. Romul in Rem, Gaj Grakh, Julij Cezar in podobna ključna imena, ki jih imamo za tvorce in preobračalce zgodovine so bili v resnici po Micheletu zgolj surferji na velikanskem valu, ki ga predstavlja množica in njen gon po vedno boljšem, pravičnejšem in svobodnejšem življenju:

»Dejstvo, da “se človeštvo oblikuje samo”, pomeni tudi to, da opravijo vse delo množice in da vélika imena naredijo bore malo; domnevni bogovi, velikani, titani (ki so skoraj zmerom pritlikavci) si namreč svojo navidezno veličino pridobijo le tako, da se z goljufijo zavihtijo na pohlevna ramena dobrega orjaka – ljudstva.«

Michelet izkoristi vsako priložnost, da namigne na vzporednice z lastno sodobnostjo, brez tega pa je njegovo knjigo praktično nemogoče brati tudi današnjemu bralcu: kapitalistični odnos do vojne in celega sveta, ki ga izkazuje Kartagina – »To, da so vas razorožili, da so vam požgali ladje, da so vam prepovedali vojskovanje, ste prenesli; ob javni sramoti niste niti zavzdihnili; danes, ko vam jemljejo denar, pa jočete,« jim smeje zabrusi peklenski Hanibal, ko zaženejo vik in krik, ker morajo po izgubljeni vojni plačati prvi obrok tributa –; korupcija in privatiziranje državne zemlje s strani bogatih vitezov; kako svobodnjake počasi izrinejo (outsource) zastonjski in brezpravni sužnji … Če je sovražnik pred vrati civilizacije samo navidezno enoten in si ga plebs zlahka predstavlja kot pošastnega barbara, je notranji sovražnik v resnici precej bolj enostavna zver, ki je samo videti kot nekaj zunanjega in neobvladljivega. A Micheletova Rimska zgodovina je jasna: nastajajočega imperija ne bodo zrušili barbari od zunaj, ampak ga bo razjedel razredni boj od znotraj.

 

 

Johann Joachim Winckelmann: Zgodovina umetnosti starega veka. Prevedla Martina Soldo. Ljubljana: Modrijan, 2013. 320 strani, 29,90 €.

Jules Michelet: Rimska zgodovina. Prevedla Saša Jerele. Ljubljana: Modrijan, 2013. 432 strani, 36,90 €.