Zgodovenci

(Fotografijo smo si sposodili s spletne strani PGD Kamnica)

Najbrž nisem edini, ki ne mara tistega čudnega občutka, da bi moral nekaj poznati, pa tega ne pozna. Nisem edini, sem pa kot poklicni zgodovinar tega precej vajen. Tudi sram me več ni, ko me kaj takega doleti. Iz bolečih izkušenj vem, da večine stvari ne vem – in ko nekaj izvem, to ne more biti slabo, pa če je še tako pozno. Ko se človek takole potika po pokrajinah neizmernih informacij in interpretacij, se hitro nauči določene skromnosti.

Zato me vedno znova preseneti dejstvo, da popularni slovenski kolumnisti vedo vse. Še zlasti o Slovencih in zgodovini, torej o slovenski zgodovini, torej o Zgodovencih. Zgodovenci so akterji, ki nastopajo v slovenskih kolumnah različnih avtorjev različnih prepričanj različnih spolov različnih starosti različnih okusov in različnih stilov. Najbrž ne preseneča, da so Zgodovenci čudna bitja. Seveda so tudi oni do onemoglosti različni, jih pa druži nekaj skupnih stvari. Glavna skupna lastnost je, da jih bistveno določa zgodovina. A ne kakršna koli, niti ne splošna zgodovina človeštva. Določa jih zgolj in samo zgodovina slovenskega narodnega vprašanja (če se kdo ob tem spomni na Edvarda Kardelja, tudi prav). Vendar Zgodovenci ne živijo v preteklosti, živijo tukaj in zdaj, zato pa zanje velja ravno obratno – preteklost živi v njih in to do te mere, da so Zgodovenci zgolj medij, preko katerega lahko preteklost podaljšuje svoje fantomsko življenje. V tej točki pridemo do naslednje lastnosti teh bitij: Zgodovenci imajo fantomski, demonski značaj, obravnavani so izrazito negativno, kot nočna mora, ki živi svoje zatohle sanje pri belem dnevu. Še več, Zgodovenci so v svojem bistvu paraziti, ki živijo v slovenskih telesih, vampirji preteklosti, ki pijejo Slovencem kri. Ako bi lahko Zgodovence, ki zavirajo slovensko gibanje (če ima ob tem kdo asociacijo na Dušana Pirjevca, naj jo pač ima), izgnali, bi Slovenci končno zaživeli. Kaj zaživeli! Razprli bi krila in poleteli.

Vendar, kako so nastali? Lahko rekonstruiramo genezo Zgodovencev? Na našo srečo so kolumnisti v tem smislu povsem jasni: Zgodovenci so nastali, ko so se zgodovinski Slovenci »zataknili« pri eni stvari. Ne pri desetih ali petintridesetih stvareh v preteklosti, ampak zgolj pri eni stvari, ki je niso »prebavili«, »predelali« ali »presegli«. Ostali so na neki stopnji in se pač niso premaknili naprej. Na zunaj živijo sodobna življenja, v svojem bistvu pa se vedno znova vračajo k enem problemu, v katerega se neuspešno zaletavajo in si tako razbijajo betice. Povsem logično je, da si kolumnisti niso povsem edini, kaj naj bi bila ta »stvar«, ki je ustvarila zgodovenskega belcebuba. Še največ zagovornikov imata hlapčevstvo in tlačanstvo, zanemariti ne smemo tudi majhnosti, katolištva, komunizma, revolucije, pa še kaj bi se našlo. Posebna podskupina avtorjev deli Zgodovence na dve skupini (ne tri ali štiri, zgolj dve!), med katerima vlada permanentno stanje državljanske vojne. Medtem ko se nosilci Zgodovencev (sodobni Slovenci) srečujejo na Plečnikovi tržnici in prijazno kramljajo, pa se njihovi osebni Zgodovenci streljajo z avtomatskim orožjem in si režejo vratove. In seveda, razcepljenost Zgodovencev je samo slovenska zadeva, česa podobnega v Evropi in svetu ne poznajo (če ima ob tem kdo asociacijo na Dimitrija Rupla in njegov slovenski sindrom, naj jo pač ima).

Kolumnističnim kritikom slovenstva je skupna še ena zadeva, v en glas kričijo: »Kriva je zgodovina!«, potem pa se v naslednjem koraku (po zgodovensko) razdelijo na tiste, ki bi jo izničili, in na tiste, ki bi jo ustoličili (ja, očitno sem tudi sam zapadel preprosti kolumnistični dihotomiji). Po mnenju prvih se bodo Slovenci osvobodili Zgodovencev tako, da zgodovino odvržejo. Vsako razpravljanje o zgodovini je nazadnjaško, arhaično in nemoderno. Kaj nas to briga? Sedanjosti ni, preteklosti ni, vse je ena sama prihodnost. Vse lepo in prav. Preteklost res bremeni sedanjost, a z ignoriranjem preteklosti nič ne dosežejo. Preteklost, ki nas bremeni (ali pa bogati), je še vedno tukaj. Ni je nič manj. Kvečjemu več. Druga skupina kolumnistov vidi rešitev v očiščenju: Slovenci bi se morali tako dolgo prati s šamponom prave zgodovine, da bi zgodovenska ušivost preprosto odstopila od slovenskih glav. Slovenci se bodo otresli Zgodovencev takrat, ko bodo spoznali (eno, ampak samo eno) bistvo zgodovine. Ko se bo to zgodilo, ko bodo spoznali zmoto prababic in pradedov, bodo osvobojeni zgodovenske golazni in bodo zaživeli v miru na veke vekov amen. Hec pa je v tem, če sem lahko še malo po zgodovinsko zoprn, da sta oba pojava samo dva različna konca iste palice, palice popularnega »nezgodovinstva«. Če smo rekli, da prvi preteklost ignorirajo, pa jo drugi na svoj način izničijo. Pri njih ni preteklosti, ki bi bila brez »višjega« razloga, kot tudi ni prihodnosti, ki se ne bi usmerila v »pravo« smer. V bistvu gre za eno samo organsko sedanjost. Če koga zanima, kje je v tej zgodbi prostor za kritično zgodovinopisje, naj ga potolažim: nikjer.

Ravno zato, ker sem slovenski zgodovinar (oh, to breme), mi je – v nasprotju s kritičnimi kolumnisti –  dobro znano, da Zgodovenci niso izviren pojav, obstajajo tudi Povijestrvati, Srboistorijci, Geschichtsösterreichen in še mnoge sorte podobnih demonov v slovenski okolici. Prav tako Zgodovenci niso pretirano nov pojav. Ustvarjanje Zgodovencev in njihovega sveta ima v slovenskem medijskem in humanističnem prostoru precej bogato tradicijo. In vendar se tudi spreminja. Takole na prvi pogled bi lahko opredelili glavne razlike med sodobnim diskurzom zgodovenstva in preteklimi manifestacijami fenomena v dveh točkah. Prvič, sodobna zgodovenska narativa je (z redkimi izjemami) filozofsko, pomensko in stilsko veliko bolj siromašna kot pretekla. Drugič, pretekli pisci zgodovenskih tekstov so identificirali glavni zgodovinski problem v intervenciji tujstva, sodobni pionirji zgodovenske misli pa so prepričani, da se problem nahaja v zgolj in samo slovenstvu samem. Če se je že v zgodovini močno poudarjala »naša« krivda, pa je zdaj ostala le še gola slovenska krivda (če se ob tem kdo spomni na Slavoja Žižka in na njegovo knjigo o Slovencih iz osemdesetih let, tudi prav). Povedano po gostilniško – včasih so bili vsega krivi tujci, danes smo vsega krivi Slovenci sami. Kot da bi Slovenci lebdeli v etru nekje med Jupitrom in Saturnom, kot da drugje nimajo sumljivo podobnih težav. Nas to rešuje zaprtosti in izključevanja »drugih«? Niti približno, »slovencologi« vidijo vse skozi slovenske leče. Res je, z veseljem uporabljajo primere iz tujine, ampak samo zato, da bi pokazali, kaj je pri nas narobe. Ker znano je, da so pri nas stvari drugače narobe kot drugje po širnem svetu – pri nas so narobe zato, ker so za to odgovorni Zgodovenci.

Kolumnisti, ki pišejo o Zgodovencih, so zares svobodni ljudje. Skačejo po stoletjih kot po zeleni trati, menjavajo argumente hitreje kot spodnje perilo. Še ptičica na veji ne zapoje s takšno lahkoto, kot lahko oni zapišejo neizmerno brihtnost. Enkrat pridejo prav raziskave možganov, drugič poljubna zgodovinska dejstva, tretjič slovenski pregovori ter reki in tako naprej vse do lastnih izkušenj. Predvsem pa oni vedo. Nenazadnje je tako tudi prav, nekdo mora biti tisti, ki ve. Kot zgodovinar ne morem prevzeti te vloge, saj vem tako prekleto malo. Bolj študiram, manj mi je jasno. Nekaj pa jim je treba priznati. Pri polni zavesti in povsem brez cinizma trdim, da si ne zaslužijo skromnosti. Niti lažne, kaj šele prave. Upam si trditi, da ima velika večina prebivalstva Republike Slovenije politike za barabe, poslovneže za lopove, umetnike, humaniste in družboslovce pa za parazite in šarlatane. Kritični kolumnisti in komentatorji so pravzaprav najbolj vplivni ideologi slovenstva.

To pa ni majhna stvar.