Komaj se je dobro začela koledarska jesen, ko je v Piranu že zapihal hladen veter s celine. Pa ne mislim rahle sapice na Punti, ampak hlad, ki je zavel iz podob vzhodnoevropske zime v dveh poljskih filmih, ki si ju je bilo mogoče ogledati na 7. ediciji Festivala evropskega in mediteranskega filma. Gre za jagodni izbor s festivalov v Berlinu, Cannesu, Park Cityju (Sundance), Benetkah, Sarajevu in še od kod, kjer premiere doživljajo težkokategorniki, ki v tako široko programski usmeritvi, kot je »Evropa« ali »Mediteran«, res nimajo prav dobro vidne rdeče niti, s katero bi potegnili ločnico od množice drugih filmskih festivalov. A o ostrini očesa programske vodje Jelke Stergel ne gre dvomiti in hvalevreden je trud organizatorjev, ki na platnu, pogreznjenim globoko med secesijsko okrasje na odru gledališča Tartini, predvajajo v provinci težko dostopne mojstrovine. Tekmovalni program se je zaključil z zmago drame Blaznost (Abluka) (rež. Emin Alper), ki na osebni ravni odslikava splošno paranojo in nasilje v metropolitanskem Istanbulu. Zgodbo filma so v resničnem življenju dohiteli in prehiteli letošnjega julija. V to nemirno državo je odšla tudi nagrada za najboljši prvenec (Album/Albüm, rež. Mehmet Can Mertoglu), nagrada Vilko Filač za najboljšega direktorja fotografije pa Milošu Srdiću v nekoliko mirnejšo Ljubljano (Pojdi z mano, rež. Igor Šterk).
S tiste točke ob Bosporju, kjer se Evropa na jugu (vsaj geografsko) šele začenja, nas je zunaj tekmovalnega programa kamera popeljala v pokrajino ob Baltiku, a nas obenem pustila v istem časovnem pasu tesnobne prehodnosti. Prva poljska zima, ki jo je ovekovečila, je tista s konca leta 1945, takoj po drugi svetovni vojni, druga je v začetku leta 1990, nekaj mesecev po padcu berlinskega zidu. Tako pri zmrzali sredi kot konec stoletja pa ni jasno, kaj bo prišlo na dan, ko bo enkrat sneg skopnel. Bodo ljudje, ženske, ki skoraj popolnoma zasedajo kadre filmov Nedolžne (Les innocentes) (rež. Anne Fontaine) in Združene države ljubezni (Zjednoczone stany milosci) (rež. Tomasz Wasilewski) lahko odvrgle strahotno breme minulega časa ali jim tisti prihajajoči nalaga še težjega.
Redovnice, ki jih je v francosko-poljski koprodukciji iz resnične zgodbe na filmski trak prenesla Anne Fontaine, mislijo, da je najhujše že za njimi, ko skozi samostanske zidove in himene njihovih nožnic ob koncu vojne vdrejo vojaki Rdeče armade. Film prične slediti grozi na snežnobelih obrazih benediktink, ko eni od njih že odteče voda in je na poti prvi od sedmih »božjih darov« (»Kaj želi Bog, da naredim s tem nedolžnim bitjem v sebi?« sprašuje ena obupanih Kristusovih nevest mati prednico, ki ji v odgovor na to ponuja le molitev). V bližnji postaji francoskega Rdečega križa se na prošnjo edine redovnice, sestre Marije (Agata Buzek), ki vzdržuje stike z zunanjim svetom, pred katerim so nepredušno skrile to svojo »sramoto«, pusti za pomoč pregovoriti mlada zdravnica Mathilde (vsa svetniška Lou de Laâge). Med molčečo komunistko in redovnicami, ki se ji najprej ne pustijo niti dotikati, se splete intimna vez medsebojnega razumevanja, ki je njen judovski sodelavec in ljubimec Samuel (Vincent Macaigne) ne more razumeti. (Vrednost je pripisoval le Poljakom iz varšavskega geta, drugi pa naj bi od Nemcev in Rusov dobivali natanko tisto, kar so si zaslužili.) Ko ni v bližini stroge matere prednice, ki jo tako kot zagrizeno komunistko Wando v oskarjevski Idi igra Agata Kulesza, se bledi obrazi celo razvlečejo v kak nasmešek materinske radosti ali zažarijo v resignirani izpovedi (»Vera je 24 ur dvoma in ena minuta upanja,« pravi sestra Marija, ki je edina že pred zavezo z Bogom imela izkušnjo z moškim, ki ni bil posiljevalec).
Toda bolj Matilde potrpežljivo pomaga, bolj imajo nekatere sestre občutek, da jih je Bog zapustil. Vzdušje še otežuje mati prednica, ki je pripravljena narediti najbolj tragične korake, »prevzeti greh na svoja ramena«, da bi lahko njena skupnost preživela brez zunanje sramote. V eksistencialistični zgodbi, ki sledi, meditaciji o veri, (ne)sledenju avtoriteti in moči notranjega glasu (naredite vzporednico z Božjimi možmi/Des hommes et des dieux, 2011), se vloge menjajo. Nekatere redovnice ne zdržijo bremena trenutka, »ko prosiš, pa se nihče ne odzove«, klecnejo, neverna zdravnica pa postaja moralna avtoriteta, ki se je, zavezana humanosti, pripravljena postaviti po robu otopeli materi prednici. Atmosfera se odtaja, čeprav prihajajo novi časi, za katere vedo, da jim ne bodo naklonjeni.
Petinštirideset let kasneje med Poljakinjami, ki živijo v anonimnem blokovskem naselju, ni več herojk. Združene države ljubezni so zgodba o razcvetu strasti, ki jih dopustijo Poljakinje ob epohalnih družbenih spremembah. Socializem se poslavlja tako, da šole imenujejo po sindikatu Solidarnost, da polnijo cerkve in veroučne učilnice, da na balkonu hladijo fanto in da skrivoma gledajo pornografijo na VHS-kasetah. Gledajo, prakticirajo pa nekaj drugega, podobno hladnega. Vsakdan ostaja isti kot prej. In ta trenutek izvrstno lovi direktor fotografije Oleg Mutu, ki je imel kamero v rokah tudi pri romunski uspešnici 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva. V tem filmu pa jo postavi tako, da v uvodni sekvenci poleg vseh štirih žensk zasede mesto še enega gosta za okroglo mizo, polno obloženih kruhkov, kumaric, kuhanih jajc in vodke.
Tudi v tem filmu obče politično predstavlja močan okvir, hkrati pa je nemogoče določiti, kaj je odločilneje, kaj je glavni vzrok, da vzhodnoevropski ujetosti še kar ni konca. Razumemo, da se »mora« postarana učiteljica ruščine umakniti v pokoj pred novoprihajajočo učiteljico angleščine; ampak ali bi bila usoda v drugem režimu kaj bolj prijazna do nje, ko bi začela po šestih letih zalezovanja izkazovati svojo homoseksualno nagnjenje do fotomodelske sosede? Bi se erotična fiksacija poročene ženske na mladega duhovnika končala manj mučno, če bi ta namesto nedeljskih pridig o spoštovanju lastnega telesa desetletje prej delal kot skrivni aktivist gibanja, po katerem sedaj imenujejo šole ali pa denimo opravljal božjo službo nekje na Zahodu?
Nenadno razglašena svoboda – recimo ji tako, čeprav kasnejši razvoj srednje- in vzhodnoevropskih držav ni najboljši izkaz tega – protagonistke, ki se končno čutijo opolnomočene za intimno emancipacijo, pusti na hladnem. Ali svoje življenjske strasti še naprej uravnavajo po starih vzorcih kot njihovi sodržavljani moškega spola ali se patetično prepustijo nečemu, kar jih zaradi objektivnih in subjektivnih okoliščin vodi v brezupni nemesis. Ne spodobi se, da bi delal vzporednico med njimi in njihovimi domovinami, a lekcija o zaletavanju z glavo skozi zid, kar so počeli stari socialisti in počnejo njihovi nasledniki, ostaja. Tako sredi stoletja kot ob njegovem koncu (in danes) povzroča hude travme. Razlika je ta, da nas tokrat odbijajo. Lahko jih pomilujemo, ne moremo pa z njimi sočustvovati.
