Še eno leto je minilo in spet smo pripravili nekaj izpovedi naših sodelavk in sodelavcev. Hvala, da ste bili z nami – in vse dobro v prihajajočem letu.
Ime in priimek: Manca G. Renko
Poklic: Umetniška direktorica festivala Fabula. Urednica. Zgodovinarka. Podjetnica.
Knjiga leta: Sally Rooney: Conversations with Friends – če govorimo o izvirnikih. Elena Ferrante: O novem priimku – če govorimo o prevodih. Chris Kraus: I Love Dick – če govorimo o zamudah.
Film leta: Kvadrat. (r. Ruben Oestlund) in serija Big Little Lies.
Predstava leta: Slobodan Praljak v Haagu. Kako zrežirati smrt, da iz vojnega zločinca postaneš heroj.
Koncert/glasba leta: Iz domačih logov: opusi Matter, Smrt boga in otrok, AMN. Iz tujih logov: Lorde: Melodrama in Taylor Swift: Reputation. Posebna omemba: Severina: Hazarder in Kao.
Razstava leta: Apoksiomenov muzej v Malem Lošinju, ki v središče postavlja en sam kip in njegov kontekst (arhitektura Randić&Turato). Razgled s terase Muzeja mediteranskih civilizacij v Marseillu (arhitektura: Rudy Ricciotti). Sprehodi po dvoriščih Fondazione Praza v Milanu (arhitektura: Rem Koolhaas) skupaj s kavarno Bar Luce (Wes Anderson). Vsi pogledi na morje. Privilegj, da sem vse to lahko delila.
Spoznanje leta: Vsi smo nadomestljivi.
Opis leta: ”Look what you made me do.”
Ime in priimek: Katja Perat
Poklic: Oseba, ki mora zaradi svoje nepremišljenosti vse prepogosto razlagati, kaj primerjamo, ko primerjamo književnost.
Knjiga leta: Radetzkyeva koračnica Josepha Rotha, in Besi Dostojevskega. Prva zaradi alkoholizma in obupa, druga pa zaradi tračev – obe sta se skokovito uvrstili na seznam najljubših knjig, ki sem jih kdaj prebrala.
Film leta: Četrta epizoda nove sezone Peaky Blinders. “Gospod Shelby, ste kdaj vzeli v obzir možnost, da bodo komunisti morda zmagali in razredne izdajalce, kakršne sva midva, postavili pred zid in postrelili?” “Kot poslovnež vedno vzamem v obzir vse možnosti. A gospod Devlin, jaz nisem razredni izdajalec. Sem samo skrajni primer tega, v kaj se delovni človek lahko razvije.” Ali s Kardeljevimi besedami – srečo si človek lahko ustvari edinole sam.
Predstava leta: Kako je krhko dekletce, zaposleno v kletnem baru Masoch sredi Lvova kakšnih deset minut s korobačem udrihalo po hrbtu človeka z videzom ukrajinskega mafijaša, med tem, ko je on ponavljal nekaj, kar je bilo slišati kot “Sem vzoren mazohist,” – čeprav ne znam ukrajinsko in o tem v resnici ne morem biti čisto prepričana.
Koncert/glasba leta: St Vincent v St Louisu, ki je na novo izumila roza in nas vse spravila v jok na javnem mestu. Melodrama Lorde, ki me je večkrat spravila v jok na samem. Za čuda Chain Fleetwood Mac, ki je imel tudi nekaj opraviti s solzami.
Razstava leta: Ne vsa, ampak nekaj utrinkov iz Black Blue v Pulitzer art foundation, enem redkih otokov kulture v puščavi St Louisa. Predvsem film (ali je radijska igra?) Blue Dereka Jarmana, nežen glas na modrem ozadju, ki pripoveduje o smrti kot smrti pritiče.
Spoznanje leta: Če človeka (ali pa vsaj, če je ta človek jaz) dovolj dolgo pustiš na enem mestu, bo korenine pognal celo na tako zavržnem kraju kot je St Louis. Kaj početi s tem, da si se ukoreninil na več mestih hkrati pa za enkrat ostaja odprto.
Opis leta: Leto, ko sem imela več občutkov, kot sem jih zmogla razumeti.
Ime in priimek: Aljoša Harlamov
Poklic: Urednik
Knjiga leta: Ker žal nisem prebral veliko poleg knjig, na katerih sem delal, je moj pregled zelo omejen. Ponatis Dekline zgodbe Margaret Atwood (Mladinska knjiga) je na vrhu mojega seznama; gotovo tudi Dublineska Enriqueja Vila-Matasa (Beletrina), mojstrovina.
Film leta: Na letošnjem Liffu mi je bil od filmov, ki sem jih ujel, najbolj všeč Mlada ženska (Jeune femme) v režiji Léonore Serraille, v rednem kinu me je najbolj pozitivno presenetil drugi del nove trilogije Vojne zvezd. Veliko manj recimo Blade Runner, ki je vizualno impresiven, ampak na ravni zgodbe lena ponovitev.
Predstava leta: Nič mi ne pade na pamet, res pa, da tudi nisem dosti videl.
Koncert/glasba leta: Spet sem odkril Everything Everything in njihov zadnji album A Fever Dream imam te dni na repeat. Potem še LCD Soundsystem (American Dream), pa seveda QOTSA (Villains) in Arcade Fire (Everything Now) in, zakaj ne, tudi Foo Fighters (Concrete and Gold).
Razstava leta: Marij Pregelj: Retrospektiva v Moderni galeriji.
Spoznanje leta: Da je prosti čas nekaj, kar si je vedno težje privoščiti.
Opis leta: Zame je bilo leto kar okej, ampak gremo dalje.
Ime in priimek: Nadina Štefančič
Poklic: Podjetje Empatija
Knjiga leta: World Film Location: Los Angeles. Vodič po mostovih, hotelih, križiščih, pločnikih, obalah in avtocestah, ki bi bili izgubljeni v času, če ne bi postali filmi. Knjiga nas med drugim vodi do filmskih lokacij filmov Nimaš pojma, Sunset Boulevard, Čistina, Mulholland Drive in Šund.
Film leta:Med igranimi filmi Lady Bird Grete Gerwig. Kaj, če sta pozornost in ljubezen eno in isto? Kaj, če hepiend za punce nima nobene veze s fanti? Med dokumentarci pa dva bio-doku portreta: The Center Will Not Hold, vsakdan prelomnih trenutkov zgodovine z Joan Didion, in Gaga: Five Foot Two, vsakdan artpopa z Lady Gaga.
Predstava leta: Vsakič, ko se je na odru pojavila Tiffany Haddish.
Koncert/glasba leta: Album Forced Witness Alexa Camerona in njegova usoda luzerja v času interneta: »They made a meme out of my legacy, darling«. Koncert Eaglesov na stadionu Dodger in koncert Depeche Mode v Stožicah. Hotel Kalifornija na kraju samem in Bowiejevi Heroes v izvedbi drugega najboljšega Davida.
Razstava leta: Vsakovečerno sprehajanje po razstavnem prostoru Jakopičev drevored, pogosto s čustvi iz žanra »kratek poljub, kratka mladost« ob pogledu na najstnike, ki pijejo in se poljubljajo, ter policaje, ki jih sprašujejo po osebni.
Spoznanje leta: Rečeno z Rolandom Barthesom, da je naloga ljubezni in jezika dajati eni in isti frazi (ljubim te) inflekcije, ki bodo vedno znova nove.
Opis leta: Ni naključje, da je letos raperka Cardi B s pesmijo Kodak Yellow podirala rekorde na Billboardovi lestvici, Sofia Coppola v Cannesu prejela nagrado za režijo filma Preslepljene, Reed Morano emmyja za režijo TV serije Deklina zgodba, Čudežna ženska pa postala najdonosnejši celovečerec v ženski režiji. Leto 2017 je razdelilo zgodovino, na svet pred in po Weinsteinu, pred in po #metoo kampanji. Punce prvič v zgodovini niso bile le motor kulture in preslišane sogovornice, temveč tiste, ki so izbirale teme in vodile pogovor.
Ime in priimek: Anja Radaljac
Poklic: Prevajalka, kritičarka, kolumnistka, prozaistka
Knjiga leta: Največji vpliv name je letos gotovo imela znanstvena biografija Alexandra von Humboldta Iznajdba narave (Andrea Wulf), ki sem jo prevajala v prvi polovici leta; gre za izjemno bogato delo iz katerega sem se ogromno naučila. Veselila sem se izdaje dram Simone Semenič in Antične miturgije Svetlane Slapšak. Z izostrenim občutkom za literarno so me navdušili Črvi Andreja Tomažina, k lastnemu pisanju pa me je spodbujala Anastrofa Muanisa Sinanovića. Premaknila me je še knjiga The Nonhuman Turn (2015, uredil Richard Grusin)
Film leta: Carnage: Swallowing the Past (režija: Simon Amstell). Sicer sem letos manj spremljala tekočo filmsko produkcijo in med filmi, ki so me letos povsem navdušili bi izpostavila Au Hasard Balthazar (režija: Robert Bresson) iz 1966 – film brez primerjave.
Predstava leta: Misterij sove (režija: Renaud Herbin); po premieri sem precej neprofesionalno pisala v LGL in se jim zahvalila, da so omogočili to delo – redke so predstave, ki me privedejo do novih, pomembnih spoznanj; Misterij sove je bila taka predstava. Izpostavila bi še Idealno (Pia Brezavšček, Barbara Krajnc Avdić in Saška Rakef) in Orgijo (Urška Brodar, Katarina Stegnar in Jure Novak). Pomembni postavitvi.
Koncert/glasba leta: 1. koncert cikla Blue Sound Hub (prosta improvizacija) v Pocket teatru (Dré Hočevar, Maurizio Valdes, Gašper Livk, Tilen Lebar in Alistair Mcneill Brown). Gre za serijo dogodkov, ki skušajo vstopati v stik z aktualnimi temami, a hkrati ohranjati karseda svoboden glasbeni izraz zaradi česar se mi zdijo konceptualno zanimivi.
Razstava leta: Sve naše životinje – Animalističke teme u hrvatskoj modernoj likovni umjetnosti v Moderni galeriji v Zagrebu.
Spoznanje leta: Ni enega spoznanja – le več manjših uvidov.
Opis leta: Težko.
Ime in priimek: Ana Schnabl
Poklic: Pisateljica in urednica.
Knjiga leta: Knjiga, ki je v času izpolnjevanja tega vprašalnika še nisem prebrala do konca, pa se je že globoko vtisnila: Stvari, ki jih ne narediva, zbirka kratke proze argentinskega pisatelja Andrésa Neumana. Izvrsten, razgiban jezik, cepljen na izjemne, že skoraj psihedelične pripovedne perspektive, vse zgodbe pa se tičejo ljudi, kakor živijo, ljubijo, sovražijo, se sprenevedajo ipd. V resnici gre za psihološko prozo, ki se ne giblje med znanimi psihološkimi tropi, ampak človeka razume na povsem samosvoj način. Zbirka vsebuje genialno kratko zgodbo z naslovom Juan, José, v kateri so psihološki, psihiatrični, psihoanalitični tropi sprevrnjeni in ironizirani, obenem pa spregovori še o žalostnem dejstvu, da ima nad ljudmi večjo moč tisto, česar si ne priznajo kot pa tisto, kar si.Dober okus je pustil tudi romančič Guadalupe Nettel Telo, v katerem sem se rodila, v katerem sem se našla intimno, kot Ana in javno, kot pisateljica. Delati umetnost je ena od tehnik nadkompenzacije, takšna, ki nekaj naredi, zapusti tudi drugim. Najbolj od vsega pa sem si želela prebrati Roman, a sem imela precej nesrečno ročico.
Film leta: Nisem čisto prepričana, če sem letos sploh šla v kino. Vem, da sem hotela videti Kvadrat. Sem pa preteklo sredo pogledala Renoirjev film La Règle du Jeu. Recimo, da mi je uspelo vzljubiti filmsko umetnost, a se moj okus še ni premaknil v sodobnost, morda se nikoli ne bo. Klasiki se mi zdijo izjemno literarni, dovolj diskurzivni so, da jih lahko odnesem s sabo, moj vizualni spomin je namreč porazen.
Predstava leta: Niti enkrat nisem šla v gledališče. Odkar ne pišem več o plesu, sem imela veliko namenov, realizirala pa nisem nič. Ljubezen do plesnih predstav bo znova vzklila, vem, samo odpor mora do konca izzveneti.
Koncert/glasba leta: Hotela sem, da bi to bili The Necks, pa so vrhunskost zgrešili ravno za tisti je ne sais quoi. Morda je bila težava ta, da vem, kam lahko gredo, kam nas lahko prestavijo, a smo ostali nekje na petih šestinah poti. Vseeno izjemen koncert, v dvorano sem prišla raztresena, odšla pa zbrana kot že dolgo ne.
Razstava leta: Instagram.
Spoznanje leta: Treba je biti razumen, torej razločevati med užitkom in zadovoljstvom. Če imamo za zadovoljstvo to, kar je komajda užitek, bomo dogoreli kot sveča v vetru – hitro, ne da bi pustili vtis. Vtis pa bi vendar radi naredili, v tem smo si, kot bi rekel Tolstoj, edini.
Opis leta: Vse sem precenjevala. Ampak, če ne bi precenjevala, ničesar in nikogar ne bi ljubila.
