Na stvar sem prvič postal pozoren pred kakšnim letom ali dvema, ko naju je nečak več obiskov zapored vztrajno vabil, da prideva pogledat njegovo novo pridobitev. Med vreščečim skakanjem pod listje kostanja pred njihovo hišo sem pomislil kvečjemu na to, da gre za eno najbolj bedastih metafor človeškega sizifovstva, potem pa na celo stvar pozabil. Toda stvar – kajti stvari imajo svojo voljo – ni pozabila name. Vsake toliko se mi je na mojih poteh pojavila na robu vida; njen mrežasti vrh me je gledal iznad postriženih živih meja ali ograj, njen okrogli, navadno že rahlo ukrivljeni bok je izzivalno štrlel izza vogalov hiš, njeno preprosto, a velikansko obličje, se je skrivalo pod ponjavo, ki jo je varovala pred dežjem in snegom … Ko pa sem enkrat postal resnično pozoren nanjo, sem nenadoma to navadno zlitje kovine in plastične mase začel videvati povsod, na vse več dvoriščih in vrtovih podeželskih in predmestnih hiš. Tudi razmnoževal se je torej kot vse take stvari – kadar se je pojavil v ulici ali naselju, so čez noč v soseščini pognali novi. Ponavadi vsakič večji in še bolj vsem na očeh.
V tem nenehnem pojavljanju trampolina je bilo nekaj globoko tujega in srhljivega. Najprej sem mislil, da gre zgolj za najbolj očiten dokaz, kako naše neposredno okolje danes urejajo akcijske ponudbe trgovin. Začelo se je s trampolinom, sledili so tobogani, danes se nadaljuje s peskovniki in plezali; brez očitnega načrta ali zarote se nek artikel pojavi v vseh veletrgovinah naenkrat po izredno ugodni ceni in v naslednjih mesecih se okrog nas zgodi neslišna tuja invazija. Toda ni šlo zgolj za to; še nekaj drugega me je srbelo, pa nisem mogel ugotoviti, kje naj se popraskam. To točko sem odkril šele po naključju, ko sva se z M. na dolgi vožnji domov z neke delavnice ustavila, da pomalicava na vaški klopi. Izkazalo se je, da je to, kar sva imela za klop pred vaško šolo, pravzaprav klop na dvorišču neke kmetije, kar sva imela za šolsko igrišče, pa domače kraljestvo družinskega podmladka. Trampolin oziroma zasebno igrišče sem takrat, s sendvičem in sokom v roki, dokončno ugledal kot simbol nekega dogajanja, ki sem ga skupaj z drugimi že dlje časa opazoval: drobljenja oziroma privatizacije javnega prostora.
V ozadju naših sodobnih življenj poteka erozija, ki najeda nekatere ključne in pomembne ideje znotraj velike ideje javnega ali, bolje in ustrezneje, skupnega prostora. Ta razjeda torej zlagoma drobi tiste prostore, ki se nahajajo med našimi zasebnimi mehurčki in v katerih nismo več samo posamezniki, individualna, zasebna bitja, temveč tudi ali predvsem meščani, državljani, pripadniki določenega naroda, skupnosti, političnega prepričanja … Skratka, družbena bitja, ki se tam srečujejo z drugimi družbenimi bitji. V moralističnih debatah, ki v zadnjih letih potekajo predvsem po zaslugi žvižgov ob zbiranju vsakršnih podatkov o naših življenjih, prisluškovanju našim klicem in prebiranju naše pošte, se zdi, kakor da je v 21. stoletju naša zasebnost na robu preživetja. Kar je na nek način gotovo res – toda to seveda še ni vsa resnica; naša zasebnost ni zgolj pod pritiskom javnega, so pa zato zasebne koristi tiste, ki v največji meri ogrožajo javno, s tem ko uničujejo ali vsaj nepovratno preoblikujejo javni prostor. To navsezadnje dokazuje tudi precej paničen odziv na Snowdnova razkritja, da nas v imenu »skupnostnega interesa« nadzoruje država; medtem ko smo že dolgo vedeli, da natančno to počnejo tudi zasebne korporacije, pri čemer celo marljivo sodelujemo vsak dan – na družabnih omrežjih, spletnih brskalnikih, s karticami zvestobe v trgovinah, bančnimi karticami, urami, ki merijo naš srčni utrip, pametnimi telefoni itd. Ko je v nekem že tako ali tako bolj navideznem javnem interesu – saj vemo; razni antiteroristični zakoni sploh niso v interesu javnosti, pač pa le nosijo to masko – ogrožena zasebnost, to sproži vsakovrstne odzive, ki kličejo po omejevanju države; ko v našo intimo vdirajo zasebniki, pa nič. Četudi se ti vdori niti pretvarjajo ne, da so v kakršnem koli javnem interesu.
Pojav zasebnih igrišč je tako samo eden najnovejših simptomov tega razplastenega dogajanja. Ki ima lahko tudi obliko nedogajanja. Ko sem pred leti pisal kolumne o intelektualcu, sem se med drugim večkrat dotaknil tudi mesta kot njegovega naravnega habitata. Pri tem sem trčil na kar nekaj nerazumevanja, ki je bilo malo posledica dobesednega branja nekoliko metaforične podobe, a hkrati tudi rezultat zavesti, ki mesto, naj gre pri tem za kritiko buržujstva oziroma malomeščanstva na eni strani ali za obrambo žlahtnega meščanstva na drugi, prvenstveno še vedno dojema zgolj kot prostor dela/upravljanja ter nemotene zasebnosti in lastnine. Skupni prostori mesta, javne površine so znotraj tega predvsem prehodno polje, ki ga prečkamo na poti med službo in domom, kapitalom in zasebnostjo, pa estetski okras, ki prišlekom izkazuje bogastvo in prestiž mesta. Zato na parkovnih površinah kljub nenehnim opozorilom o pomembnosti lokalne in zdrave prehrane prevladujejo okrasne rastline, namenjene zasebni kontemplaciji, namesto sadnih dreves ter grmovnic, ki bi bile v lasti skupnosti. In zato je treba središče mesta očistiti vsega, kar »žali pogled«: v velemestih tako v zadnjem času postavljajo protiklošarske prepreke; tudi pri nas pa so se v zadnjem desetletju razpasla sosedska »gibanja«, imenovana NIMBY (»Not In My Back Yard«) ali po slovensko NeNaMoD (»Ne na mojem dvorišču«), ki skušajo preprečiti prihod nezaželenih sosedov, med katerimi so najpogosteje komune za odvisnike, a tudi varne hiše in vrtci.
Slednje znova dokazuje, da pri tem ne gre zgolj za »estetiko« in da imajo ti procesi širše razsežnosti. Mesta postajajo konglomerati zasebnosti, iz katerih je prostor skupnega preganjan kot nekaj nevarnega. Sem spadajo recimo tudi prepovedi popivanja na javnih površinah, ki so jih pred leti povsem mimogrede uveljavile nekatere slovenske občine. Pri tem je poimenovanje »prepoved popivanja na javnih površinah« očitno zavajajoče, saj pri tem ne gre za prepoved (glasnega in motečega) pijančevanja, ki že tako ali tako spada v rubriko kršenja javnega reda in miru, pač pa pomeni prepoved vsakršnega pitja alkohola na javnih krajih. Da je pri tem pod krinko skrbi za zdravje ter za red in mir skrito nekaj drugega, je tudi očitno, saj prepoved ne zajema recimo letnih vrtov gostilniških objektov, ki pogosto parazitirajo na javnih površinah, ali točenja alkohola na javnih prireditvah, v organizaciji občine. Ukrep je tako v resnici usmerjen proti druženju, družabnosti v skupnem prostoru, ki pitje alkohola navadno spremlja, posebno pri mladih – ki ni problematično, dokler je v okvirih gospodarske dejavnosti, torej v službi dobička in organizirano. Kadar pa je zunaj tega, avtomatično postane moteče, še predno se neka motnja dejansko realizira – tovrstna prepoved je torej neke vrste »preventivni napad«. Ob tem seveda ni mogoče spregledati, da je bil glavni očitek politike in nekaterih drugih posameznikov vseslovenskim vstajam ravno njihova neorganiziranost, popoln manko instrumentalnosti ter da so si njihove paranoične fabulacije za svojo tarčo vzele predvsem njihovo spontanost.
Naj se po tem skoku navzgor vrnem nazaj k trampolinu in zasebnim igriščem kot simptomu opazovanega mehanizma. Ne gre za to, da je samotna igra otrok kot taka nekakšen poseben problem. V kričavem, narcisoidnem in nastopaškem enaindvajsetem stoletju sta introvertiranost in samost vse bolj kvaliteti, ki ju je treba posebej ceniti, če ne že kar varovati (seveda pa je že drugo vprašanje, ali je tu na delu sploh karkoli od tega). Problem privatnega trampolina oziroma zasebnih igrišč ter tovrstnega odnosa do našega skupnega prostora je, da nekaj izrežejo iz javnega, skupnega in umaknejo v zasebno, v lastno – pri čemer seveda ne zmorejo tja prenesti tudi funkcije, ki jo ima stvar kot javna in skupna dobrina. S tem, ko se s tehničnim napredkom in potrošniškim kapitalizmom v potrošno dobrino spreminja nekaj, kar je pred tem obstajalo samo kot javno ali skupno in česar pred tem ni bilo mogoče preprosto vzeti s police, otroci postajajo vse bolj imuni na idejo družbenega, javnega in njene pojme skupnosti in solidarnosti; zgledi iz družbe pa jim to še dodatno prikazujejo kot nekaj nevarnega, kadar ni v službi dobička.
Kdor si še dandanes hodi k sosedom sposojat osnovne dobrine, kot so sol, moka, mleko, lahko velja za nadležnega in motečega (ali revnega, kar je, kot smo videli, isto), saj je med bližnjimi sosedi skoraj gotovo tudi kakšen trgovski center (Mercator je pač vaš najboljši sosed). Ob tem pa je vse večja cenovna ugodnost in vse širša ponudba namensko, ozko specializiranih predmetov povzročila, da posedujemo tudi stvari, ki so bile pred tem implicitno medsosedske oziroma skupne, ob katerih so se tkale skupnostne, družbene vezi – npr. omenjeni trampolin, različna nekoč profesionalna orodja, enonamenski in redko rabljeni kuhinjski pripomočki in druge priprave, na podeželju recimo različni kmetijski, specializirani stroji ipd. Samoumevno je postalo, da je treba imeti, ne pa motiti soseda in si sposodit tistikrat, morda nekajkrat letno, ko reč resnično potrebujemo. Ob tem se sama od sebe izgublja tudi medsosedska pomoč, ki so jo želeli še nedolgo tega prepovedati.
Pozasebljanje oziroma polastninjenje prej skupnega ljudi prikrajša za različna in raznovrstna doživetja, ki jih lahko izkusijo samo z vstopom v družbeni oziroma javni, to je skupni prostor. Odhod družine v park na skupno igrišče torej ni zgolj učenje iz druženja s sovrstniki, ni le premostitev osamljenosti, narcisoidnosti in odvisnosti od staršev, gradnja nove generacije z novim okusom, ampak tudi prvi izstop iz zasebnega in prva izkušnja javnega prostora kot javnega in skupnega, pripadajočega vsem in vsakomur. Ne gre le za prve lekcije iz sobivanja v družbi, obnašanja, vedenja v javnosti, solidarnosti z drugimi – deljenja igrač oziroma igral, sklepanja kompromisov itd., ampak za prvo izkušnjo izjemno pomembnih kategorij javnega, naključnega, spontanega, tujega in drugačnega ter objektivnega. Samo v interakciji s skupnostjo lahko razvijemo občutek, da ni naš samo dom, v katerem živimo, temveč smo odgovorni »solastniki« tudi mesta, države in planeta; da gre za naše skupno dobro. Če zaključim na začetku: v nebo se po trampolinu doma zaganja zasebnik, šele po trampolinu z drugimi otroci v parku pa državljan. Edino tam torej res velja: Kdor ne skače, ni Slovenc.
