Malo je pesniških zbirk, ki uspejo že z naslovom nagovoriti tako močno, kot to počne Negotovosti navkljub, pesniški prvenec uršljanke leta 2017 Katarine Gomboc. Hkrati s priznavanjem strahu in dvomov namreč izkazuje velik pogum, saj se bo subjekt očitno boril s svojimi demoni in poskušal izstopiti iz cone udobja. In res že v prvi pesmi, naslovljeni Bati se, najdemo verz: »Ne morem verjeti, / da bom to res storila.« Zbirka je zelo razmišljujoča in tenkočutna, in čeprav se na prvi pogled lahkotno spoprijema z izzivi (potovanja v neznane kraje, preizkušanje tujih jezikov, spopadanje z bolečino ob izgubi), se vseeno zaveda pomembnosti preseganja lastnih okvirjev.
Eno ključnih področij negotovosti je sicer pisanje, ki je tesno zvezano z jezikom. Kot jezikoslovka se pesnica veliko časa posveča prav jezikovnim oviram, vprašanjem in ugotovitvam, kar pa dela čisto organsko, lahko bi skoraj rekla, da gre za nekakšno poklicno deformacijo. Skozi materni jezik ženski subjekt ne identificira le sebe, ampak tudi svoje bodoče otroke: »In naposled vedno znova / izbiram materni jezik, / ki ni le materin, ampak tudi jezik otrok. // V njihova drobna usteca ga bom položila, / ko bodo prenehali sesati / rdeče bradavice / in bodo radovedno iskali prve besede, / da bi opisali svet.« Zrelost v zbirki ni naključna, saj se zdi, da subjekt ničesar ne jemlje za samoumevno, ampak se zaveda vse te strašljive krhkosti, ki nas obkroža in določa obenem. Čeprav deluje jezik v svojem bistvu zelo trdno, temu ni tako, njene besede bi že prevod »spremenil v / komajda spoznavno obliko sveta, / ki mi je tuja. / Če ne bi bilo ob pesmi mojega imena v latinici, / ne bi vedela, da je moja. / V japonskem jeziku ali jeziku ptic / je nikoli več ne bi prepoznala.« Besede so izmuzljive, težko ulovljive, spremenljive, in zato tudi vir negotovosti. Ko opisuje svoj boj s tujimi jeziki, ki je ne spustijo dovolj blizu, ali ko ugotavlja, da večina jezikov res nima dvojine, a imajo vsi besedo za zvestobo, se skozi verze plete rdeča nit, ki ni samo vsebinska, ampak tudi samorefleksivna – sproža zavedanje o tem, kako lomljiva je identiteta in kako težko je najti dejstva, ki se jih oprimeš v stiski, če pa te lahko že lasten jezik pusti na cedilu.
Največja tema zbirke pa je telesnost, ki je večinoma prikazana intimno in na trenutke tudi erotično. Telo je vedno meseno, živo, utripajoče, drhteče in hkrati je vedno možnost nečesa drugega – možnost materinstva (»Podarjena mi je bila ženskost. / Zato želim pohlepno čutiti v sebi / prvo brco«), možnost propada (»človeško srce lahko poči, / čeprav je iz mišice.«), možnost razvoja (»čas, ko deklicam začnejo rasti prsi«), možnost ljubljenja (»pričakujoči ud«), možnost spočetja (»Moja zemlja je zaradi tebe pripravljena na seme«). Čeprav je najpogosteje v ospredju žensko telo, ni upodobljeno skozi patriarhalno prizmo, materinstvo je razumljeno kot osebna želja ženskega subjekta, pri tem pa se dogaja tudi veliko preskakovanja med moškim in ženskim subjektom, ki je zelo mimobežno in priča o odprtosti za vse možnosti (»Mene ne moti, če me nagovarjate kot moškega.«). V tem smislu je najbolj presunljiv cikel Popkovine, v katerem poskuša ženski subjekt vzpostaviti dialog s starševsko (materinsko) figuro, ki ji veliko pomeni. Izbira maternega jezika na koncu cikla tako ni naključje, ampak edina (po subjektovo) logična in pravilna izbira.
Zbirka je sicer razdeljena na tri dele, pri čemer se vedno bolj odpira; če je v prvem subjekt še bolj zadržan, se v drugem bolj poveže s sočlovekom in se v tretjem (psihološko) poda v svet: »živeti dalje / negotovosti navkljub / dvomiti o samoti / vztrajati v svojini / verjeti v pisanje / do konca / verjeti v pisanje.« Hkrati z odpiranjem se kaže tudi empatija, sploh v pesmih, ki so bolj družbenokritične in opozarjajo na velike izgube, vojne, krivice. V pesmi 2015 s seznama dežel, ki jih želi obiskati, prečrta Sirijo, v pesmi Otroci pa ugotavlja, kako se otroci, ki so preživeli bombardiranja, spremenijo v ranjene odrasle. Bolečina drugih subjektu ni tuja, a nanjo opozori na nevsiljiv način, zato so pesmi daleč od moralističnih. Bolj problematične so tiste, kjer gre predaleč s pojasnjevanjem in po nepotrebnem razlaga že razumljeno, sploh v čisto zaključnih verzih, kar ošibi poanto, ali pa tiste, kjer zapade v kliše (»Sem koga moledovala naj ostane? / Ali sem se le vdala nasladi pogrešanja?«). Neprimerljivo bolje izpadejo pesmi brez velikih besed, kjer se drži konkretnih podob, ki jih zveže v sveže metafore, kot v pesmih Kako vzljubiti poletje, Spomini na Bolgarijo in Nočni vlak. Mehkoba ljubimcev, ki se stiskata v postelji in šepetata o dežju, se lahko že ob svitu razblini, a nekatere stvari je pač treba početi negotovosti navkljub, pa če gre za potovanje v tujino ali izdajo pesniškega prvenca – cona udobja je pač čudovit kraj, a kaj, ko tam ne zraste nič vznemirljivega.
Katarina Gomboc, Negotovosti navkljub. Ljubljana: JSKD, 2018. 69 str., 15,00 €. Knjigo lahko naročite tu.
Dve pesmi Katarini Gomboc smo že objavili in ju lahko preberete na povezavah:
Moški
Nasveti
