Novo delo tržaškega zgodovinarja dr. Jožeta Pirjevca, ki ga sam umešča v trilogijo skupaj s svojima knjigama Jugoslovanske vojne 1991–2001 (2003) ter prodajno uspešnico Tito in tovariši (2011), o partizanskem gibanju in narodnoosvobodilnem boju jugoslovanskih narodov je impozantno. In sicer tako po obsegu kot tudi vsebini in avtorjevem znanstvenem, raziskovalnem zamahu. Podrobna, sijajno raziskana, široko zastavljena študija, opremljena tudi z dragocenim fotografskim materialom (za kar je poskrbel Tine Logar), ponuja sijajen vpogled v drobovje dogodkov pred, med in tudi po 2. svetovni vojni v našem prostoru. S pomembno dimenzijo, ki zajema okvir visoke mednarodne politike ter popisuje vpletenost (njihove interese, apetite, cilje ipd.) velikih sil, tako sil osi kot zaveznikov, v samo vojno. Gre za vznemirljivo, napeto, tako tragično in junaško, mestoma pa tudi zelo intimno branje, ki slika zapleteno, dolgo zgodbo o partizanskem gibanju ter o drugem prelomnem dogajanju med 2. svetovno vojno na jugoslovanskih tleh.
Dragoceni viri in širok zamah
Obsežnost in kompleksnost Pirjevčeve monografije ponazarjata zapletenost takratnih razmer in napetost tedanjih družbenih, političnih, vojaških ipd. razmerij. Gre za prvo delo, ki prinaša celosten prikaz nastanka in razvoja partizanskega gibanja na tleh kraljevine Jugoslavije, in sicer od samih začetkov odpora pa do konca vojne ter povojnih pobojev maja 1945. Knjiga je sicer plod večdesetletnega avtorjevega raziskovanja (in večletnega pisanja) ter neutrudnega dela v arhivih od Moskve, Berlina, Londona, Cambridgea, Oxforda, Edinburga, Rima do Beograda, Zagreba in drugih. Pirjevec je znanstveno podlago, iz katere je črpal za svoje pisanje, zasnoval nadvse široko in temeljito: podatki in informacije, zbrane v knjigi, so na eni strani plod študija obsežne znanstvene in druge (zlasti nemške) literature (objavljene v različnih jezikih) o 2. svetovni vojni in narodnoosvobodilnem boju na našem prostoru: izjemno pomembni so, kot rečeno, dokumenti in viri iz arhivov z vsega sveta, na drugi strani pa je nujno omeniti tudi dnevnike, osebne zapise ter pričevanja neposrednih udeležencev narodnoosvobodilnega boja, ki so bili avtorjevi sogovorniki (pravzaprav mentorji, kot sam zapiše) v letih pisanja knjige. Obenem ni odveč omeniti, da je Pirjevcu celotno zbirko pomembnih ameriških in britanskih dokumentov, ki jih je nabral z raziskovalnim delom v arhivih, v preučevanje odstopil denimo znani zgodovinar Dušan Biber. Prav tovrsten širok raziskovalni zamah daje Pirjevčevemu delu dodatno težo in prepričljivost.
Ozadje
In kako je avtor zastavil samo pripoved, to monumentalno, naravnost epsko zgodbo – s preprostim naslovom – o partizanskem gibanju? Zasnuje jo v obliki petih obsežnejših sklopov, na začetku pa pojasni vzgibe za svoje pisanje. Razkrije, da ni iz partizanske družine, da pa je bil njegov oče goreč domoljub in je OF tudi finančno podpiral, vendar se je komunizma bal. Zato so se septembra 1947 iz Sežane preselili v Trst in se nato, po letu 1954, znašli v Italiji. Tako je avtor premik v svojem odnosu do narodnoosvobodilnega boja začutil šele postopoma, z raziskovanjem zgodovine sodobne Jugoslavije, še bolj pa po osamosvojitvi Slovenije, ko so se v novi državi začele pojavljati razne revizionistične težje, povezane z demoniziranjem partizanskega gibanja in minimiziranjem pomena kolaboracije, čemur smo v različnih odtenkih priča še danes.
Kopica različnih vidikov
Avtor svojo študijo začne z obiskom regenta Jugoslavije, kneza Pavla Karađorđevića v Italiji maja 1939, ki je prišel potrditi dobre odnose med državama, kot so se po dolgem obdobju sovražne napetosti oblikovali od septembra 1936 naprej (šlo je za stisko ohranjanja dobrih odnosov z eno od diktatorskih sosed »ki sta Jugoslavijo držali v kleščah«), in z aprilsko vojno leta 1941, ko so Nemci iz Avstrije in Bolgarije napadli Jugoslavijo, nato pa so predstavniki vrhovnega poveljstva vojske podpisali kapitulacijo. Konča pa jo s partizanskim moralnim porazom oziroma z množičnimi povojnimi poboji jugoslovanskih kvizlingov. Vmes Pirjevec podrobno popiše vse ostalo: razkosanje in zasedbo Jugoslavije, vzpostavitev in delovanje različnih okupacijskih režimov, ki so nastali na njenih tleh, organiziranje in združevanje jugoslovanskih komunistov, pri katerih je bil Josip Broz, znan pod svojim konspirativnim imenom Tito, nekoliko nenavadna figura, saj je bil pri svojih petdesetih od soborcev starejši za generacijo; pa vzpostavitev OF, organizacijo in širši kontekst odpora na jugoslovanskih tleh s prispevkom vseh jugoslovanskih narodov. Posveti se kompleksnim razmerjem med partizani in drugimi vojaškimi formacijami ter protihitlerjanskimi zavezniki, opisuje zapleten položaj, ko je na več koncih, denimo na ozemlju Srbije med četniki Draže Mihailovića in Titovimi partizani divjala državljanska vojna, po drugi strani pa je tudi znotraj partizanskih vrst prišlo do maščevanj, obračunavanj, mučenj in pobojev civilnega prebivalstva, čeprav ni šlo za ustaljen način delovanja. Natančno oriše vse pomembnejše partizanske bitke (in tudi grenke poraze), posveča se uveljavitvi ter aktivnostim različnih odporniških gibanj na različnih koncih in krajih Jugoslavije. Popiše podtalno delovanje slovenskega partizanskega gibanja proti (italijanskemu in nemškemu) okupatorju, komunistični prevzem oblasti v slovenski OF ter tudi upor proti partizanskemu delovanju. Razloži interni ustroj partizanskega gibanja, pojasni zapleten odnos vrhovnega partizanskega štaba do slovenskih enot ter popiše napetosti med različnimi narodi, aktivnimi znotraj partizanskega gibanja, obenem pa osvetli tudi kompleksna razmerja med ključnimi figurami – Titom, Edvardom Kardeljem, Borisom Kidričem, Edvardom Kocbekom in drugimi. V ospredju je tudi razvoj partizanskih enot iz majhne gverilske, razdrobljene vojske v večjo, bolje organizirano in spoštovanja vredno vojaško silo. Vseprisoten je tudi že omenjeni kompleksen okvir visoke mednarodne politike, z njo povezane pa so različne interesne sfere, politična razmerja in številne intrige, s katerimi so bile v dogajanje vpletene velike sile, pri čemer pa je partizansko gibanje predstavljalo pomembno strateško povezavo med zahodno in vzhodno fronto, na kateri se je borila Rdeča armada. Pri pisanju Pirjevca ne zanima nekakšna apologija partizanskega gibanja, ampak je do različnih dogodkov, osebnosti, ravnanj in odločitev tudi kritičen, obenem pa predmeta svojega preučevanja ne zavija v celofan, temveč ga – trezno, argumentirano, natančno – demistificira. To stori tudi ob koncu študije, pri opisovanju povojnih pobojev in obdobja maščevalnosti ter sovraštva, ki ga je med drugim zaznamoval grozeči spopad z anglo-ameriškimi silami zaradi naših meja na Koroškem in Primorskem. Obenem avtor ne štedi jezika niti pri opisovanju vojnih grozodejstev, vojnih zločinov in drugega (predvsem okupatorjevega) nasilja ter tudi tako dobro pokaže, za kako kruto in zapleteno obdobje polpretekle zgodovine je v resnici šlo.
Iztrgani iz provincialne anonimnosti
Pirjevčevi Partizani so torej izjemno zgodovinsko delo, natančno raziskano in angažirano popisano, v katerem avtor uspešno »ukroti« zelo kompleksen predmet svojega raziskovanja. Avtorjev cilj, celostno osvetliti zgodovino partizanstva ter narodnoosvobodilnega boja na jugoslovanskih tleh, je nedvomno izpolnjen. Obenem ima Pirjevec sposobnost kompleksno zgodovinsko dogajanje zasukati v napeto, fascinantno pripoved, ki jo težko odložimo. Rdeča nit knjige pa je v tem, kot pove tudi sam zgodovinar, da je pri partizanskem gibanju in narodnoosvobodilnem boju šlo za dogajanje evropske razsežnosti – bili smo enostavno na pravi strani zgodovine –, ki nas je (slovenske in druge jugoslovanske narode) iztrgalo iz provincialne anonimnosti.
Knjigi nenaklonjen čas?
Na prvi pogled se zdi, da današnji čas, ki bolj kot natančen, celosten pogled na določeno tematiko ceni bombastične dražljaje, za katere ni potrebne veliko koncentracije, in se pogosto zanaša na koščke informacij, iztrgane iz konteksta, zgodovinarjevemu najnovejšemu delu ni najbolj naklonjen. Toda kljub temu in ravno zato velja brati Partizane. Na mestu je sicer tudi bojazen, da bi Pirjevčeva študija končala v nekakšni vsesplošni miselni megli, za katero je značilno izkrivljanje zgodovine, zmanjševanje pomena kolaboracije ter druge revizionistične težnje, zanikanje dejstva, da smo bili med 2. svetovno vojno Slovenci s svojim odporniškim gibanjem na pravi strani zgodovine, mlatenje prazne slame o nekakšni nujni spravi in podobno. Če bi knjiga padla v takšno »črno luknjo« zgodovine in spomina, bi bilo enostavno škoda, da je zato ne bi pozorno brali ter se o njej trezno in argumentirano pogovarjali. Pirjevčevo najnovejše delo, ki ga je dobro imeti pri roki, obenem pa bralca v nobenem primeru ne pusti ravnodušnega, si tega ne zasluži.
Jože Pirjevec: Partizani. Ljubljana, Cankarjeva založba, 2020, 864 str., 64,95 €
»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS«.
