Zapiski z ravnine ali Njihovih gora čefur*

TK Skala pri spominski plošči Klementa Juga pod Triglavsko severno steno, 1924 (vir: Slovenski planinski muzej)

Prolog. Nikoli si ni mislil, da bodo prav gore razlog za vračanje domov. In oni nikoli niso razumeli, zakaj prav tja. Na seznamu stereotipov o Jugovičih se verjetno zelo pri vrhu najde tisti, da čefurji ne potrebujejo gojzarjev, ker čefurji ne hodijo na Triglav. Kdaj točno se je privlačnost gora začela, res ni vedel. Na še bolj bistveno vprašanje Zakaj? na začetku tudi ni imel jasnega odgovora, a se mu je svitalo. Ne, razlog niso bile ptičje perspektive Alp med njihovimi preleti domov ali spet nazaj, ker on nikoli ne sedi ob oknu. Premiki so se zgodili tam, na otoški ravnini. Kot bi tektonska plošča domovine začela izpodrivati tisto, inozemsko. Premikom so sledili prelomi. In gore v njem so začele rasti.

1. Včasih so tja gor rinili samo raziskovalci. Šlo je za še neodkriti svet, ki ga je bilo treba popisati, izmeriti in preliti na zemljevide. Da privlačnost teh naravnih katedral ni samo metafizična, ampak tudi fizična, opisuje tako imenovani Schiehallionov eksperiment, narejen prav tam, na Otoku. Schiehallion je malo več kot tisoč metrov visoka gora na Škotskem. Poleti leta 1744 je skupina kraljevih astronomov z nihalom poskušala testirati hipotezo, da obstaja gravitacijska privlačnost v bližini masivnega telesa, kot je gora. Hipotezo so potrdili in posledično tudi Newtonov gravitacijski zakon. Robert Macfarlane je pisec in predavatelj sodobne literature na univerzi v Cambridgeu (o njem je na svojem blogu Nekje drugje že zelo lepo pisal Tadej Zupančič). V svoji prvi knjigi Mountains of the Mind se Macfarlane potopi v zgodovino občudovanja gora. Britanski imperialisti so se kot prvi sistematično lotili odkrivanja najvišje strehe sveta v Himalaji. Odprava na goro Everest ali tretji pol, kot so mu pustolovsko rekli, je kraljevo geografsko društvo oznanilo po koncu prve svetovne vojne. V prvo odpravo leta 1921 je bil vpoklican tudi petintridesetletni George Mallory. Strast do gorništva je razvil že kot najstnik. Romantično občudovanje pa nato še poglobil na univerzi v Cambridgeu, kjer je študiral zgodovino. Tam je namreč prijateljeval s pesnikom Rupertom Brookom in slikarjem Duncanom Grantom, ki bosta pozneje postala člana znamenite skupine intelektualcev Bloomsbury. Macfarlane v knjigi ugotavlja, da je ravno bloomsburyjski milje spodbudil in podžgal njegovo strast do avantur ter okrepil čutnost do vrhov. George Mallory se je smrtno ponesrečil junija leta 1924, na tretji zaporedni odpravi na Everest. Njegovo truplo, mumificirano, so odkrili šele 75 let pozneje. Že za časa svojega življenja je legendarni Mallory postal na pol mitološko bitje.

2. Fužine. Naselje na vzhodu Ljubljane in najgosteje poseljeno območje v Sloveniji. Tristo metrov nad gladino morja. Tam je odrasel. Med stolpnicami, ampak vedno s pogledom na gore. Če stojiš pred Fužinskim gradom in se obrneš proti parku, se ob jasnih dnevih naredi krasna kompozicija. Kamniško-Savinjske Alpe v gorišču, z leve in desne pa veriga blokov, ki jih nato v neostrini zakrijejo krošnje dreves v parku. Gore so torej vedno bile tam, vtisnjene v vsakodnevni razgled. Nedavno so se iz globin njegovega spomina vzdignile tri osnovnošolske slike. Prva, zelo drobna, bolj zamazana fotografija kot film. Izlet na Stol s planinskim krožkom v četrtem razredu. Samo to. Druga, besedna. V nekem domišljijskem spisu v osem razredu se je spraševal, zakaj so betonska mesta imenovana tudi betonske džungle. Arhitekturno gledano namreč betonske stolpnice bolj spominjajo na vrhove gora. Sive goličave. Še posebej, ko njihova nedra prekrije megla in se tam gor odstirajo samo najvišje strehe. In potem je tu se tretja sled. Junij na kopališču Kodeljevo, kjer je prvič prebral Čudovito pot, mladinsko planinsko povest Antona Ingoliča. O treh srednješolcih, ki se poleti odpravijo po transverzali od Maribora do Ankarana. Zgodba se začne prav na kopališču, kjer planinska trojka s prstom po zemljevidu oriše turo. Kako jih je občudoval! Počitnice v gorah. Česa takšnega si pač nikoli ni predstavljal. S starši se je v zares vročih poletnih dneh kvečjemu zapeljal ohladit v Bohinjsko jezero, kjer je bil vedno znova osupel nad lepoto okoliških grebenov, ampak poletne počitnice so vedno pomenile migracijo na jadranske otoke. Približno ob istem času je odkril knjigo Življenje našega Jadrana slovenskega biologa Miroslava Zeia in na gore je pozabil. Tam, pod morsko gladino, je odkril zanimanje za biologijo mikrokozmosa. Poletje za poletjem je v prikolice vzdolž Jadrana vlačil iz šole izmaknjen amaterski mikroskop in se navduševal nad morskim življem. Kdo bi si mislil, da ga bo ravno strast do odkrivanja leta pozneje vodila v tujino, na ravnino. Le da bi se potem znova vračal nazaj domov, v gore. Je že tako, da so bile vse gore včasih samo kamnita tla, zalita z morjem.  

 3. Kako mračna, a tudi magična naključnost je, da se je George Mallory ponesrečil istega poletja, dva meseca kasneje, kot Klement Jug, stvaritelj slovenskega alpinizma, v severni triglavski steni. Mitološko gledano gre pravzaprav za slovenskega Malloryja, a je Jug veliko bolj svež in neklasičen karakter. Rojen v Solkanu je na ljubljanski univerzi študiral filozofijo. Na začetku doktorskega študija se je s prijateljem Zorkom Jelinčičem prvič vzpel na Triglav in sčasoma so ga gorske stene popolnoma prevzele. Metafizična vprašanja, ki si jih je zastavljal med študijem, je tako lahko tudi eksperimentalno preizkušal. Kje drugje te vprašanja, kot so Kdo sem?, Kaj počnem tu?, Zakaj počnem to, kar počnem? zbodejo, kot na mogočnih prepadnih masivih. In kje drugje lažje poiščeš odgovor kot tam zgoraj. Poleti leta 1924 je načrtoval večtedensko turo po Julijcih. Enajstega avgusta zjutraj se je sam odpravil v severno triglavsko steno, kjer mu je na polovici poti zdrsnilo naravnost v prepad. Truplo so našli šele nekaj dni kasneje (obstaja tudi izrazito tesnobna fotografija reševalcev, ki pozirajo ob mrtvem Klementu). Skalna smer, ki se je je lotil, je zdaj znana kot Jugov steber. K mistifikaciji Jugove smrti je pomembno prispeval Vladimir Bartol, njegov dobri prijatelj in občudovalec. Juga je skozi pisanje odlično seciral in analiziral ter tudi preobrazil in oživel v izmišljenem liku doktorja Krassowitza. V literarnem sestavku Zadnji večer (objavljen v Al Arafu) Bartol opiše turoben in izpoveden pogovor z Jugom na večer, preden se je ponesrečil. V zgodbi Jug razloge za osebno ljubezensko razočaranje poveže s slovenskim narodom, ki da je, prosto po Cankarju, hlapčevski. In čeprav je v opisanem sestavku vdan v usodo in ne vidi rešitve, je v drugih, tako Jugovih kot Bartolovih pisanjih, jasno, da je o planinarjenju razglabljal tudi v kontekstu narodnega zavedanja in ga videl kot pomembno orodje za ohranitev njegove živosti. Jugov recept je torej v srži zelo preprost: narod naj si izbrusi in redno brusi zavedanje za lastni dom v gorah. Pod izrazom narodno zavedanje je imel Jug v mislih predvsem pogum kot človeško lastnost, ki jo je z vajo mogoče okrepiti. Epigenetsko razmišljanje še pred rojstvom same genetike, torej!

 4. Cambridge, desetine letnih časov pozneje. Univerzitetno mesto, sedemdeset kilometrov severovzhodno od Londona. Šest metrov nad morsko gladino. Z okna njegove majhne študentske sobe se vidi petdeset metrov visok zvonik kapele Kolidža svetega Janeza, najvišje točke na obzorju. Sicer pa neskončna ravnina, ki se zdi vsak dan malo bolj ravna in goltajoča. Hecno se mu je zdelo, da te prazno obzorje, če ga nisi vajen, lahko tudi duši. Ampak jasno, tam so nevidne gore znanja, ki se merijo v odkritjih. Zibelka iskanja osnovnih delcev, mikrokozmosa življenja. Newton je tu razvil gravitacijsko teorijo. Pa odkritje elektrona. In, seveda, molekule DNK. Nedavno je odkril, da je bila kemičarka Rosalind Franklin, ki je bistveno prispevala k odkritju strukture DNK in potem pahnjena na rob zgodovine, tudi neutrudna planinka. Kako super se mu je zdelo, ko je v Rosalindini biografiji The Dark Lady of DNA Brende Maddox prebral, da je maja 1952 preživela tudi nekaj dni v Julijskih Alpah v sklopu obiska jugoslovanskih kemikov. Da se je imela krasno, priča tudi dejstvo, da se je naslednje poletje na poti v Grčijo ustavila v Ljubljani. Morda pa gre pri vsem skupaj le za protipol njegovemu trenutnemu miselnemu toku. Je ravnina z nevidnim, v katerega se vsak dan znova podaja. Med štiri stene v nadzorovanih človeških okoljih. In potem tam čez, doma, so gore še kako vidne, omejene samo s štirimi stranmi neba. Mikro- proti makrokozmosu. Premica proti krivuljam. Z vse večnim dotikališčem v odkrivanju novega. O vsem tem razmišlja, ko se sprašuje, zakaj zdaj dom tako neizbežno pomenijo gore. In zakaj se je v zadnjih mesecih znašel v tej čudoviti konstelaciji Mallory-Jug-Franklin-Bartol-Macfarlane.

Epilog. Prebral je zapiske. Smrdeli so po nečimrnosti. V gore mora. Te ga vedno znova naredijo skromnega ter ponižnega. One si to lahko privoščijo. Biti nečimrne, namreč. Gore, lepotice, vrhovi, lepotci, očaki, sedla, grebeni. Želel je napisati zaključek, to namreč v znanosti vedno znova počnejo. Postavljajo zaključke o tem in onem. Gore torej so. In vedno postavijo vse v perspektivo. Neuspele eksperimente, prihodnje načrte, tujino in domovino. Še posebej pa osnovne delce. Tiste pod mikroskopom in tiste, ki se gibljejo v njem.

 

 

*1. eksp. on je nase gore list (iz SSKJ), 2. »vsak, ki se mu priimek konca na -ić« (najbolj priljubljena definicija na vukajlija.com, nekakšna srbska verzija priljubljenega spletnega slovarja Urban Dictionary)