Milo rečeno, čudni časi so. Misli v glavi je težko sestaviti skupaj, čeprav se večinoma vrtijo okoli ene same stvari. Koronavirusa. Tu je nekaj mojih zmedenih misli o situaciji, v kateri smo se znašli.
Nejevera
Svet se je ustavil, cele države so v karanteni, meje zaprte, v zraku je nevidna grožnja, vse skupaj spominja na kak znanstvenofantastičen film. Večinoma smo bili presenečeni nad tem, kaj se je zgodilo, čeprav zadeva ni prišla kar naenkrat. Napovedovala se je dlje časa, a je ni nihče jemal resno. Televizija nas je nekaj mesecev bombandirala s posnetki ljudi z maskami in v skafandrih, umirajočih, apokaliptično opustelega mesta … Toda to se je dogajalo na Kitajskem in kdo bi verjel kitajskim informacijam … Kitajci imajo totalitarno oblast, ki verjetno nekaj manipulira, saj vemo, kako to gre. Nam se to ne more zgoditi, saj živimo vendar v civiliziranem delu sveta, pazimo na higieno in imamo učinkovito zdravstvo ter državo … Kako smo se motili. Titanik se je že potapljal, večina pa je na ta račun zbijala šale.
Dejavu
Ko je virus prišel do Evrope in začel svoj uničevalni pohod, je hudič odnesel šalo. Poročila iz Italije govorijo o vojnem stanju, žrtev je veliko več, kot so pričakovali, zdravstvo je pred kolapsom, država v karanteni. Ni minilo dolgo, ko se je tudi Slovenija znašla v podobni situaciji, čeprav se epidemija še ni razplamtela do take mere. Hočeš nočeš smo morali sprejeti dejstvo, da je naše življenje postalo bolj »čudno kot fikcija«. Nekaj podobnega smo doživeli samo v času osamosvojitve, takrat je bil v zraku podoben občutek grožnje in strahu in kar je po svoje prav neverjetno, tako kot takrat sta tudi danes tu Janez Janša in Jelko Kacin in krizni štab in tiskovne konference sredi dneva in vse ostalo. Skoraj nadrealno. Zgleda, da so kozmične sile popolnoma usklajene in da vedo, kaj delajo.
Paranoja in solidarnost, pa tudi sebičnost
Znašli smo se torej v karanteni. Prestrašeni in negotovi poslušamo uradno preštevanje obolelih in mrtvih v medijih ter razne fake news, ki se širijo po družbenih omrežjih. Stanje duha očitno ni najboljše, saj so ljudje verjeli in na Facebooku 1200-krat delili informacijo, da je sredi Ljubljane prispelo letalo, polno ameriških marincev. Paranoja je postala naše »normalno stanje«, kar smo dokazali tudi z nakupovanjem nerazumnih količin toaletnega papirja in ostalega.
Kljub temu da smo fizično ločeni, izolirani in paranoični, pa prinaša ta čas tudi čudovit občutek skupnosti in solidarnosti. Cele države smo ustavili, zato da bi rešili stare in bolne, najšibkejše člane družbe, take, ki jih kapitalizem smatra za neproduktivne in torej nepotrebne. Na bolj mikronivoju pa smo se spet začeli zavedati sosedov, ki so se pojavili na balkonih in v naših soseskah in po zgledu Italijanov z glasbo in petjem zbudili nekakšen patriotski zanos in občutek, da živimo sicer v tragičnih, a tudi junaških časih.
Občutek strahu in paranoje pa je zbudil v ljudeh tudi najnižje gone, kot sta sebičnost in grabežljivost, o čemer pričajo izropane trgovine. Da ne govorimo o brezbrižnosti do drugega, saj so se nekateri še drugi dan karantene obnašali, kot da so na počitnicah in so kofetkali po lokalih.
Kaj nas čaka in na kaj čakamo?
Seveda se vsi sprašujemo, kaj naš čaka, pa tudi, kaj čakamo? V globalnem smislu virusa najbrž ni mogoče ustaviti brez cepiva. Čakamo torej na cepivo? Ali pa toplejše vreme, ki ga bo morda tudi ustavilo? Ali pa samo na to, da se velika in pogoltna farmacevtska podjetja dogovorijo za ceno zdravil, ki so se v praksi izkazala kot učinkovita? Kakšne so igre velikih v ozadju? Kaj nam prikrivajo, kot pravi Žižek?
»Preprosto življenje«
In medtem ko prevladuje občutek, da se je naš varni in stabilni svet sesul in da nikoli več ne bo tako, kot je bilo, pa vsaj moja karantenska vsakdanjost ne izgleda apokaliptično. Ko se zjutraj zbudim, najprej vesela ugotovim, da še vedno lahko globoko zajamem zrak. Zunaj je prelepo vreme, ozračje kristalno čisto in sveže, ptiči so spomladansko razigrani, trobentice in tulipani barvajo tla. Fear of missing out je končno minil, nikamor se mi ne mudi, ne počutim se pod pritiskom, da bom nekaj zamudila, na mojem nakupovalnem seznamu ni nič, razen hrane. Introvert v meni se veseli miru, tišine in kupa knjig, ki čaka na polici. Otroci imajo naposled dovolj časa za prosto igro, pa čeprav to lahko sedaj počnejo samo s svojimi brati in sestrami na domačem vrtu. Ves luksuz in dekadenca civilizacije sta za nekaj časa ukinjena, naposled imamo čas zase in za družino ter za stvari, ki so v življenju res pomembne. »Preprosto življenje«, je temu rekel Gandi. Pa čeprav v izrednih razmerah.
