Zapisi na Facebooku, ki postanejo knjiga

Fotografija: Pexels

»Facebook imam rada, ker mi predstavlja medij izraza. Všeč mi je možnost hipne objave in hipnega odziva. Številne plati tega omrežja – reklame, cenzuro, moraliziranje, pasivno in odprto agresijo, popolne nesmisle, generične motivacijske zapise, vse to, česar je na Facebooku veliko – preziram. Vseeno pa bi bila brez – in to je povsem subjektivna stvar – zaenkrat še precej izgubljena,« v svojem odnosu do te digitalne platforme Eva Mahkovic razpira njene različne družbene ravni. S svojo knjigo z naslovom na tak dan najbolj trpi mastercard (Beletrina), ki je zbirka njenih pogosto avtorefleksivnih statusov, objavljenih na Facebooku, pa ob vprašanjih položaja ženske, umetnice, intelektualke, tematike popkulture in opazovanj vsakodnevnih prizorov v Ljubljani neobhodno vodi tudi do tematiziranja konteksta nastanka zapisov.

Nekoč prostor dialoga, danes komercialna platforma

Svetovni splet se je ob svojih začetkih kazal kot nova struktura, ki bi lahko spremenila prevladujoči tržno naravnani družbeni model, za katerega se je sprva zdelo, da gre za odprto in demokratično polje. Vseeno se je hitro potopil v obstoječe paradigme, določene, če pomislimo samo na vprašanje nadzora, pa še podkrepil in razširil, ob tem pa postal še eno od polj in orodij, ki temeljno vplivajo na našo bivanjsko resničnost. Z internetom se je odprl tudi dodaten prostor komuniciranja, izražanja, izobraževanja, refleksije, distribucije, oglaševanja, prodaje in strukturiranja moči. Na začetku je bil splet prostor dialoga, večglasja, kot agora, danes pa ga v veliki meri lahko razumemo kot komercialno platformo z nadzornimi sistemi, kot panoptikon, ki smo se mu podredili, kot poudarja antropolog in avtor knjige Videni Dan Podjed. Kar pa odločilno soustvarjajo tudi družbena omrežja.

Splet se je skoraj povsem spremenil v komercialni prostor in prostor, ki je močno nadzorovan in centraliziran, pravi tudi umetnik in pisatelj James Bridle, ki dela s tehnologijami. »Na svetu je približno deset stavb, fizičnih stavb, skozi katere gre na neki točki večina interneta. Hkrati tudi vidimo, da imajo vlade velik nadzor, kadar želijo na primer ugasniti internet,« je v intervjuju za Radio prvi letos spomladi povedal Bridle, ko je v Ljubljani v Projektnem prostoru predstavljal svojo knjigo in imel razstavo Moja radost v jasni noči. Internet, v njem pa Facebook kot protagonist, je iz prostora svobode postal prostor strahu, je jasen internetni veteran in mednarodni priznani klasik internetne umetnosti Vuk Ćosić. Facebook je tudi »zgodovinski precedens množične samodenunciacije. S ponosom ustvarjamo napihnjene persone in življenja, ki kot da jih živimo, ob tem pa predajamo svoje življenjske preference, navade, pričakovanja, želje … Ob tem pa nehote ovajamo tudi naše prijatelje in s tem častimo korporativni organ nadzora, za katerim stoji še država,« tudi poudarja sogovornik. Poleg podatkovnega bazena, ki ga polnimo s svojimi objavami, deljenji vsebin in drugimi dejanji na spletu, pa imajo družbena omrežja še druge učinke in posledice. Ob obilici časa, ki ga lahko preživimo v tem digitalnem okolju, se tam vedno najde nekdo, ki ima boljšo sliko s plaže, lepši vrt, daljšo jahto, je že prebral ravno izdano knjigo, zapisal bolj iskrivo misel … Družbena omrežja so lahko frustrirajoča, pritisk sebi enakih pa je tako v tem okolju lahko velik.

V sodobnem času nekonflikten odnos med tehnologijo in človekom zaznamuje številna področja vsakdana, neobhodno smo povezani z omrežji in stroji. Pod svojo kožo in onkraj nje smo od tehnologij vse bolj odvisni tudi na ravni odnosov z drugimi in nenazadnje tudi s sabo. Danes je o socialni mreži nemogoče govoriti onkraj spletne socialne mreže. Povezujem se, torej sem, je že pred dvema desetletjema zapisal raziskovalec novih medijev Janez Strehovec. Digitalna in fizična resničnost ter identiteta se spajata v eno. Vse to so dimenzije spleta, na njem pa tudi Facebooka, o katerih začne človek razmišljati, ko v roke prime letos izdano knjigo Eve Mahkovic, katere zapisi so se najprej pojavili na družbene omrežju. To pa ni njena edina knjiga, saj se je avtorica namreč letos podpisala še pod eno knjigo, prav tako nastalo iz zapisov na njenem profilu na Facebooku. Vinjete straholjubca je literarno-vizualna zbirka »grotesk neumljivega žanra«, ki jo je z ilustracijami pospremila Eva Mlinar.

Eva Mahkovic

V stiku z ljudmi, a ne na konvencionalen način

Na Facebooku ljudje pogosto objavljamo svoje izseke iz vsakdana, sporočamo o delovnih uspehih, življenjskih dogodkih, podajamo in sprašujemo za informacije, svoja prepričanja in afinitete. Raziskave kažejo, da ljudje Facebook najbolj uporabljamo, da smo v stiku z drugimi ljudmi, vendar ne na konvencionalen način, temveč da jih neopazno spremljamo in opazujemo, brez da bi za to morali stopiti v aktivno komunikacijo oz. da bi bili vpleteni v kakršnokoli interakcijo. Na Facebooku lahko izberemo pasivno strategijo pred aktivno, lahko pa tudi kritično, ustvarjalno pred prevladujočo rabo tega družbenega omrežja. Prav to pa je vprašanje, kako so nastajale objave na Facebooku Eve Mahkovic, iz katerih je nastala knjiga. Je šlo za nujo po pisanju, željo po neposrednem in interaktivnem stiku z bralci ali konceptualno odločitev za osebne in ustvarjalne mikrointervencije, ki so onkraj prevladujočih vsebin na tej platformi? Na to avtorica odgovarja: »Pisanje je zame še najbolj terapevtsko. Nikoli se nisem ozirala na to, kaj objavljajo drugi. Nekateri posti so morda bolj namenjeni bralcu oz. njegovi zabavi: prigode iz ljubljanskih kafičev so morda še najbolj takšen primer. Drugi teksti pa so predvsem avtorefleksivni. Ne vem točno, zakaj, a zavedanje, da je ves čas na drugi strani naslovnik, opcija bralca, kar ponuja Facebook, mi je blizu. Pa tudi dejstvo, da medij omogoča izraz, stvar konkretnega časa, datuma, ure, ki izhaja iz določenega trenutka.« V pisanje, kateregakoli registra, umetniškega ali neumetniškega, pa je na Facebook neobhodno vpisana interaktivnost. Komentarji so v tem okolju in formatu vedno mogoči, delo pa lahko na tak način postane procesualni, parcipatorni projekt avtorja in bralcev. Tako je bilo tudi v primeru Eve Mahkovic, katere objave, zbrane v knjigi na tak dan najbolj trpi mastercard, so nastajale več kot dve leti. »Gotovo se je njihov slog razvijal tudi zaradi nenehne komunikacije s tistimi, ki so jih brali. Mogoče manj zaradi konkretnih komentarjev, bolj preko generalne atmosfere odzivov, kot sem jo zaznavala. Včasih se na to precej neposredno navezujem.« »Na spletu je stik z občinstvom interaktiven v realnem času, komuniciraš z njegovo zvestobo in gre za dvosmerno razmerje v kontinuiteti,« pa o digitalni realnosti v tem pogledu pravi Vuk Ćošić.

Besedilo v družbenem digitalnem okolju

O možnostih izražanja posameznika na spletu je umetnik Vuk Ćosić razmišljal že v devetdesetih letih, s pojavom Facebooka in drugih družbenih omrežij ter njihovih rabah pa ta vprašanja vsakič znova vzniknejo. Kako v reguliran in zaprt sistem vstopiti z mikro, gverilskimi in drugimi oblikami intervencije? »Vsakič, ko se pojavi nova platforma za komuniciranje in izmenjavo besedila, ki potem eskalira v multimedijo, se vedno pojavi evforija, da bomo zdaj še enkrat na novo pisali interaktivno besedilo. Enkrat je lahko to večlinearni narativ ali na kakšen drugačen način specifičen. Včasih gre za kratko prozo, poetične forme ali priložnost za samoizražanje in omogoča komunikacijo, ki je sveža,« razmišlja sogovornik. A kar Vuka Ćošića ob rabi, ki spoštuje pravila platforme in mu je kot taka simpatična, še posebej zanima, je umetnost na spletu, ki gre proti navodilom za uporabo. »Takšna, ki stoji nasproti namenu, ki si ga je zastavil primarni inženir oz. kapitalistični lastnik platforme. Ko se kot uporabnik, ustvarjalec, umetnik soočaš z neko platformo, kot sta na primer Facebook in Twitter, imaš pred sabo odločitev, ali boš sprejel ta okvir in format ter s tem tudi njegove omejitve. Sam namreč prihajam iz dela umetniške scene, ki sebe dojema kot kritično medijsko umetnost, ne kot apriorno pristajanje na zatečeno stanje. Vendar pa ne zahtevam in niti nisem arbiter, da je vsaka umetnost istočasno tudi kritična, čeprav zanjo navijam, saj je to moj dom. Vidim pa na spletu tudi zelo lepe, poetične, dobre in prodorne stvari. Berem prozo in poezijo, ki je pisana za Facebook in po tej platformi deljena. Naletim na vinjete in haikuje, ki učinkujejo skozi te tehnološke komunikacijske kanale.« Prav tako najde, tudi pravi sogovornik veteran, na spletu zelo resne, duhovite, inteligentne in poetične refleksije nekega detajla, kreativne rabe čustvenih ikon in drugega. Vsi te mediji namreč niso izključno besedilni, so večinoma tudi zelo vizualni. Prav tako pa smo čez dobo, ki je definirana s tiskom. Mlada kanadska avtorica indijskih korenin Rupi Kapur je na primer na svojo poezijo prav tako najprej opozorila na družbenih omrežjih, kjer je objavljala svoje verze, risbe in fotografije, potem pa je izšla njena zbirka Med in mleko.

Za svoje objavljanje na Facebooku pa Eva Mahkovic pravi: »V svojem načinu izraza zaenkrat še nisem naletela na posebne omejitve. Enkrat me je nekdo prijavil zaradi sovražnega govora, ker sem v postu očitno preveč čustveno (grdo) opisala slabo izkušnjo z italijansko Ikeo. Sicer pa me medij sploh ne omejuje. Čeprav se zavedam, da je vse pisanje tam takoj javno. Temu se na neki ravni prilagajam.« Ob tem je za digitalno družbo Vuk Ćošić povedal še, da se je čudovito roditi v svet, v katerem je večnadstropna zgradba starih in novih pristopov. »Izbiraš lahko, kako se boš izražal: enosmerno ali interaktivno, boš analiziral in komentiral kontekst ali ga uporabljal za samopromocijo, za lepšanje življenja. Digitalno polje je neskončno.«