Če ob lepih oblekah zavijete z očmi, češ, to je stvar plehkih, slaboumnih, šibkih in neznačajnih ljudi, je skrajni čas, da se zamislite nad sabo. Milena Mohorič, ženska z eno najbolj impresivnih (in najbolj tragičnih) življenjskih zgodb, naj bo dokaz, kako zelo se motite.
Svetovljanska izobraženka iz premožne družine se je v imenu idealov v tridesetih letih sama podala v Moskvo (v Ljubljani je pustila moža in sina), se prepričala o pomembnosti komunizma, se vrnila, bila kot članica komunistične partije in sodelavka OF med vojno internirana, nato delovala na osvobojenem ozemlju ter se po vojni zaposlila kot predavateljica na Višji pedagoški šoli.
Ko je prišlo do informbirojevskega spora, so ji moža in sina odpeljali na Goli otok, njo pa so premeščali med zaporom in bolnišnico za duševne bolezni, kjer je v sedemdesetih letih tudi umrla.
Njena publicistična in literarna dela so bila pozabljena. Pozabljeno je bilo tudi, kako rada je imela lepe obleke. Morda se vam to ne zdi pomembno. A bilo je – sploh če veste, kako jo je osrečevalo, ko je svojo zunanjost spravljala v sklad s seboj.
