Zanikanje utelešenja

Dve ključni odliki zbirke kratkih zgodb Razvezani Ane Schnabl sta njena obseg in kompozicija: kratek obseg nam omogoča, da knjigo pogoltnemo na dah, s čimer se v našo zavest globoko vtisne smiselno zaporedje zgodb, ki gradijo tragično arhitektoniko dogajanja. Še zlasti, če to dogajanje motrimo skoz prizmo nenehnega boja med telesom in psiho (jezikom, mislimi, podobami).

Ta boj namreč ostro izpostavi že uvodna zgodba Trittico, kjer se protagonistkin notranji monolog, večno isti in neizprosno ubijalski, prekine šele na koncu, z dotikom lekarnarice: »Ko sežem po paketih, se čisto rahlo dotakne moje dlani, diskretno, kot bi bilo po nesreči, zdrznem se in dvignem glavo ter prvič vidim, da v njenih očeh ni odklanjanja, niti sledu tistega ti-si-grda-in-majhna-in-zato-se-poberi, temveč blagost. Nepričakovana tolažba, kar tam, sredi neoporečne lekarne, sredi mesta anonimnežev, sredi za večino pobruhanega sobotnega jutra.« Dotik protagonistko vrže iz ustaljenega miselnega tira: ustavi njen notranji film, stkan iz obsesivnih misli, film, v katerem je grda-in-majhna, prisili jo, da po dolgem času vztrajanja v lekarniški vrsti šele »prvič« (!) dvigne glavo in se zave realnosti – realnosti, ki povsem očitno ne ustreza njenemu filmu o sami sebi. Filmu, ki ga bo, kot sluti že sama, ponovno požegnal njen zdravnik – tisti, ki ji predpisuje antidepresive in ki bo »spet in spet ponavljal«, da gre tudi tu zgolj za še eno njeno projiciranje.

Navedeni odlomek je manifestni uvod v atmosfero zbirke, saj nam posreduje ključno idejo, da se pogubnim mislim, jeziku in njegovim manipulacijam, pa naj bodo te naše lastne ali pa naj prihajajo od zunaj, lahko upremo oziroma mu postavimo meje le s telesom. Seveda pa ni vse tako preprosto – če bi bilo, bi se zbirka lahko začela in končala kar z zgodbo Trittico.

Vrhunec te motivno-tematske dinamike, kjer nastopi tudi preobrat in se začne čedalje bolj svetlikati druga plat medalje, sta središčni zgodbi zbirke: Veliki voz in Edinec. Tudi v Velikem vozu gre za boj med telesom in jezikom oziroma mislimi, ki v večjem delu zgodbe terorizirajo življenje obeh protagonistov, mladega para zakajencev in faliranih študentov. A dogajanje se začne zapletati, ko se ona odloči, da bo začela skrbeti zase: da bo omejila zakajanje, si poiskala delo, se vrnila k študiju. Njen fant se ne pusti motiti, vztraja v svojem svetu, ki si ga je zgradil iz jezika in kjer mu je za silo udobno. Za usodni zasuk spet poskrbi telo: ko ona zanosi, ji on v paniki pred izgubo udobja velikovozovsko, se pravi dosledno in na videz logično argumentirano predstavi bojda edino vizijo izhoda (splav), ona pa mu najprej pritisne klofuto, nato pa ga postavi pred vrata. Nosečnost, ekvivalent dotika iz zgodbe Trittico, poskrbi za emancipacijo, za osvoboditev izpod nadvlade in terorja jezika, »sanjarjenja«, kot temu v zgodbi pravi on, in ki paru na začetku daje iluzijo svobode, svobode v smislu jaz-sem-nad-to-gnilo-družbo.

Zgodba Veliki voz se iznajdljivo prelije v zgodbo Edinec, ki je njeno genialno izpisano nasprotje, po mojem skromnem mnenju pa tudi kratkoprozni diamantek vobče.

V Edincu je izjava, ki napoveduje tragični iztek dogajanja, izrečena že zelo kmalu, in sicer gre za Janove besede poporodno izmučeni Mili: »Čestitam, ljuba.« Priznam, da če bi ta zgodba odpirala zbirko, če bi jo prebrala prvo, bi ob teh besedah knjigo vrgla v kót kot neavtentično, neprepričljivo in posiljeno, kar je, četudi gre za prvenec, skorajda neopravičljivo. A ker sem imela polovico knjige že za sabo, sem vedela, da pri Schnablovi ni naivnosti, in slutila, da se bo ta Janova neavtentičnost zagotovo izkazala za še kako avtentično – in prav zato usodno.

V Edincu imamo na eni strani izmozgano, nemočno telo porodnice, na drugi pa jezik, s katerim junaki – ne samo Jan, tudi babice, medicinske sestre in, nenazadnje, sama porodnica, Mila – morda nevede, najbrž nič-hudega-sluteč izvajajo nasilje nad njim. A s telesom v Razvezanih je tako kot z lepoto v romanu Idiot Dostojevskega: Miškin, glavni junak, nekje pravi, da bo »lepota rešila svet«, roman kot tak pa je živi dokaz za to, da je taista lepota včasih, v določenih situacijah, lahko tako usodno izpostavljena, tako nemočna, da sama kliče po odrešitvi. Lepoto je torej včasih treba reševati, a ne z jezikom, temveč z dotikom, z lepoto sámo. In natanko tako je s telesom v Edincu. A Jan, ki bi v tej igri življenja lahko odigral ključno vlogo, je izrisan do konca dosledno: brez najmanjšega zdrsa živi v svetu jezika, v svetu predstav o tem, kako naj bi življenje izgledalo, in je kljub vsemu »božanju po laseh« odtujen od telesa – od sfere telesa, od življenja v njem in skozenj.

V zgodbi ni omenjeno, da bi par bral priročnike za bodoče starše, in prav je tako, bilo bi namreč redundantno, saj junaka to demonstrirata z vsako gesto, izjavo, mislijo. Pripovedovalka Mila pravi takole: »Vozili smo se proti hiši, ki je bila na prišleka povsem pripravljena. Iz prostora, kjer bi se, ko bi shodil, gibal otrok, je Jan odstranil pohištvo z ostrimi robovi in vse težje predmete pritrdil ob stene. [...] Na otroka je čakala lična soba, ki sva jo z Janom opremila skupaj, tedaj, ko so moje bojazni počivale v globoki inkubaciji, ko sem nad morebitno okužbo prevzetno zamahovala z dlanjo in vse klice pripisovala nosečnosti. Tik nad vrata sobe, ki bi jo zasedel šele po letu dni, sem obesila napis: Dobrodošel, Jasmin.«

Odlomek spet izpostavi binom telo –misli: junakinja telo ignorira, nad njegovimi opozorili »prevzetno zamahuje« (vse opozorilne znake »pripisuje nosečnosti«, kar je sicer prav, problem je v tem, da govorice nosečnosti, govorice telesa, ne jemlje resno), oba z Janom živita v svojem otrok-projektu, prihodnosti, mislih, novodobnem starševskem diskurzu, ki višek doseže z napisom, ki ga ona pribije nad vrata otroške sobe – in ki usodno spominja na napis nad vrati dantejevskega pekla: Opustite vsako upanje, vi, ki vstopate.

Naj si na tem mestu dovolim krajšo asociativno zastranitev. Napetost v Edincu zelo spominja na napetost v filmu Izgnanstvo Andreja Zvjaginceva. V filmu gre prav tako za usoden prepad med dvema ontološkima sferama, v katerih živita oba zakonca – za prepad med vero in nevero, ki se izkaže za usodnega, za popolno nerazumevanje med zakoncema, ki pripelje do smrti žene in nerojenega otroka. V Edincu sta dinamika in njen izid precej podobna, razlika je le to, da se pri Zvjagincevu vse odvija na duhovni ravni (vera – nevera), na kar nas opozarjajo močne biblične reference, zato smo ob filmu, če pozabimo, da je ruski in ga po pomoti motrimo psihološko, skrajno razočarani, saj deluje neverodostojno, medtem ko se pisava Ane Schnabl giblje prav v psiholoških prostorjih: tu sta vse telo in psiha, duhovna dimenzija je izključena. To je tudi moj glavni in pravzaprav edini očitek zbirki Razvezani, ki pa je seveda subjektivne narave, vezan na moje bralske in drugačne preference (a vseeno: kakšna bi bila dinamika zgodb, če bi se med telo in psiho vmešal še duh? Morda pa na to odsotnost duha ne smemo gledati kot na pomanjkljivost, temveč kot na dodatno sporočilo, češ, takole se, gospoda bralci, godi s telesom, če je čisto sámo v boju s pisho?).

Jan živi v sferi jezika, na ravni »čestitam, ljuba«, Mila pa usodno niha med obema sferama, med tiranskimi mislimi, ki jo pehajo v pogubo, in telesom, telesom, ki tokrat – v nasprotju s prejšnjo zgodbo, kjer je, noseče, zmoglo osvobajajoči preboj – izčrpano, izpostavljeno svetu nemo čaka na odrešitev. Situacija, kjer bi se korak v to smer lahko zgodil, je nočna dogodivščina tik pred usodnim dejanjem: »Ko se na otrokove krike nisem odzivala in postelje nisem zapustila, se je Jan prebudil in me okrcal, podobno kot sem jaz pogosto okrcala njega, ko je smrčal. Vstala sem in se napotila do zibelke.«

Če bi bil Jan podoben lekarnarki iz Trittica, če bi vsaj za hip sestopil z velikovozovskega neba, bi v tem nočnem trenutku recimo vstal, brez besed (!) Mili prinesel otroka, ko bi se ta podojil, pa bi ga, spet brez komentarjev, odnesel nazaj v zibelko. In tako vsakič znova, vsakič, ko bi to zahtevalo telo – Mile in otroka. A Jan je, kot že rečeno, izrisan trmasto dosledno: ob otrokovem joku se le »prebudi in jo okrca« –kar ni nič drugega kot nočni ekvivalent dnevnega »čestitam, ljuba«. Milino telo se upre in Milo, skupaj z njeno psiho, prisili v odklop, v razvezo neodrešujoče zveze z realnostjo.

Piko na i te srhljive sage o zapostavljanju telesnosti pritisne zaključna zgodba zbirke, Ana, ki jo pripoveduje Anina sestra dvojčica – tista sestra, ki je bila vse življenje polna jeze in zavisti ob »zmagoslavjih njenega [Aninega] telesa«. Ana je bila lepša, hitrejša in duhovitejša od nje, prej je dobila menstruacijo, prej so ji zrasle prsi, ki so bile večje in lepše od sestrinih in, kar je najpomembnejše, ki jih je Ana »znala nositi«. Vse se je vrtelo okrog Ane. Tudi húdo. Ani se je namreč obraz kmalu »spodvihal v nesrečo«, in v zgodbi je tudi dokaj nedvoumno nakazano, da je bila vzrok tega – med drugim – zloraba.

Spet gre za telo, mlado in nedolžno, ki ne zmore odreševati, saj samo rabi rešitev, a je ne dobi: nekateri, med njimi tudi oče in mati, se od Ane umaknejo, druge, denimo njeno sestro-pripovedovalko, pa njeno propadanje celo radosti: »Spremembe sem doživljala kot nedolžno razkrajanje in se jih veselila.« Pripovedovalka, potopljena v svoj sebični svet, se učinkovito otepa usmiljenja do sestre in sploh vsakršnega stika z realnostjo: »Do ničesar se nisem prebila, svoje sestre nisem poznala, v zavisti in podmolkli privoščljivosti je nikoli nisem počlovečila.« Njeni notranji monologi, racionalizacije in manipulacije, tisti »čestitam, ljuba«, nazadnje, v bolnišnici, privzamejo obliko molka. Molk je orožje, ki ga pripovedovalka vzame v roke in se bori proti bližini Ane, tiste Ane, ki je umrla, ki se je izstradala, a ki jo je nekoč, še čisto na začetku, vabila k sebi, v svoj smeh, smeh, »ki ne potlači, temveč zaceli«, a se je ona, sestra-pripovedovalka, »vedno znova odločila ostati zunaj«.

Pisava Ane Schnabl je skopuška: bralcu ne nameni niti ene besede več, kot je treba. In picajzlasta: vsaka beseda je na mestu, ki ji pripada. Nobenega sprenevedanja. Nobenih iluzij. Čeprav gre za fikcijo, kjer bralci hočeš nočeš »ostajamo zunaj«, je njeno sporočilo, če hočemo, tudi za naš svet – prepričljivo, neizprosno – jasno: telo odrešuje, a če se zgodi, da je ono tisto, ki rabi odrešitev, ne smemo »ostati zunaj«. Moramo vstopiti. Česar – odtujeni od telesa, ignorantski do duha, sužnji psihe in jezika, ki sta vse prevečkrat le gola manipulacija – marsikdaj ne zmoremo.

 

Razvezani
Ana Schnabl
Leto izdaje:
2017
Prevajalec:
21,00 €

POZOR: Na knjižnem sejmu, ki se začne naslednji teden, boste knjigo Ane Schnabl lahko kupili z 20% popustom - ob tem pa si za darilo (brezplačno!) izbrali še eno od desetih izbranih Beletrininih klasik.