Po odzivih na družbenih omrežjih sodeč ugibam, da ste že slišali slabo novico. Holivud je mrtev. Mrtev je, ker je mrtva ljubezen. V manj kot enem tednu so nam javili, da se ločujeta Brad Pitt in Angelina Jolie ter da se tretji del filmov o Bridget Jones začne s samskima Markom Darcyjem in Bridget Jones. Holivud je mrtev, ker so nam povedali, kaj se zgodi po srečnem koncu. Angelina gre k odvetnici z zahtevkom za ločitev, Bridget pa v prvem prizoru Dojenčka Bridget Jones za svoj 43. rojstni dan spet pije vino sama.
Vstopamo v jesen skupinskega reality checka. Če mojstrom pretvarjanja, igre in srečnih razpletov ni uspelo obdržati skupaj Bridget in Darcyja, kaj preostane nam – romantičnim amaterjem? In če Brangelina, največji uspeh holivudskega castinga, nista mogla obdržati pri življenju ljubezni – kaj ji lahko še dahnemo v oporo? Lana del Rey v pesmi The Blackest Day svojega breakup albuma Honeymoon prizna, da je konec ljubezni, »težko razložiti«, ker »je trigonometrija.« Resnično, zmanjka besed, ker zmanjka sape. Ne, Lyotard, nismo prerasli vseh »velikih zgodb,« še posebej ne tiste o možnosti srečnega konca; to smo trdili samo zato, ker smo bili tako žalostni.
V Angelininem filmu Nore in svobodne (Girl, Interrupted) glavni junakinji Susanni (Winona Ryder) čudak Tony razlaga zgodbo svojega prijatelja, ki so ga zaprli v umobolnico, ker je videl vijolične ljudi. Po krajšem obdobju zdravljenja je psihiatrom rekel, da jih ne vidi več. Ob tem Susanna pripomni: »Šlo mu je na bolje,« na kar ji odgovori: »Ne, še vedno jih vidi.« Podobno je z zaupanjem v srečne konce. Po neštetih primerih iz življenja, v katerih se ljubezen izkaže za minljivo in neodvisno od pričakovanj, začneš prikrivati svojo prhutajočo vero v srečne konce, čeprav jih še vedno vidiš. V nasprotju s Tonyjem ne le sam, temveč v družbi drugih nemirnih src v kinu, ko je na sporedu romantična komedija. V tem je pomirjujoča vrednost Holivuda. V lastnem življenju pretekli trenutki ljubezni počasi padajo, dokler se ne razletijo v tisoč malih črepinj. Pozabiš jih, preinterpetiraš, zamolčiš. Preprosto pretežko jih je obdržati pri življenju, kadar jim je sedanjost nenaklonjena. Filmski srečni konci pa ostajajo na svojem mestu, na približno eni uri in trideset minut, ves čas del naše sedanjosti, kot dokaz resnične ljubezni ali če hočete, kot utelešenje vijoličnih ljudi. Predhodnica Amy Schumer in Lene Dunham, Bridget Jones, z neravnim trebuhom in neprimernimi pripombami, v Dnevniku Bridget Jones na srečnem koncu v leopardjih spodnjih hlačkah priteče v Darcyjev objem, on ovije plašč okrog nje, medtem na njiju sneži. Neuničljiva sta, ko se nerodno smehljata. Gospod in gospa Smith zrušita zidove, prestrelita omare in sesujeta pohištvo – vendar se na koncu raje poljubita kot ubijeta. Takrat nas Holivud spomni na možnost začetka neskončne ljubezni, ki najde trigger v srečnem koncu. Takrat Holivud ni mrtev in srce nam zabrni. Brangelina se v Gospodu in Gospe Smith nista poljubila le za slavo in denar, temveč sta kasneje zatrjevala, da sta se na snemanju zaljubila. Srečne konce sta nam ponujala tedensko, ali pa vsaj mesečno. Katerikoli zaplet, naj je bila to dvojna mastektomija, neizprosnost paparacov, hlipanje Jennifer Aniston, smrt v družini; vsaka preizkušnja se je zaključila v ponovni potrditvi resnične ljubezni, ki ji življenje ne more do živega. Kdo je lahko rekel kaj proti ljubezni ob pogledu na Brada in Angelino, ki skupaj pestujeta ravnokar posvojeno Zaharo? Ali pa, ko je Angelina za Marie Claire povedala, da nima veliko prijateljev in da je Brad pravzaprav edina oseba, s katero se pogovarja? Lahko smo le prikimavali, da sta se res našla.
Mindy Kaling, ustvarjalka najbolj romantičnokomične TV-serije The Mindy Project, v svoji knjigi Is everyone hanging out with me? opredeli romantične komedije kot podžanr znanstvene fantastike, v katerem veljajo druga pravila kot v našem običajnem svetu. Brangelina je bila naša najljubša romantična komedija, guilty pleasure zgodovinskega trenutka, in tako preprosto je bilo pozabiti, da za njiju veljajo ista pravila kakor za nas. Možno je, da je Fukuyama Konec zgodovine pisal ob gledanju romantičnih komedij in ne ob branju Hegla. Romantična komedija se po vseh možnih zapletih vedno konča s srečnim koncem, ki potem, kolikor mi vemo, traja v nedogled – in Brangelina sta bila njena paradna konja. Čas se je ustavil, celo končal. Zdelo se je, da se ne bosta nikoli postarala, nikoli klonila pod bremeni minljivosti in spremenljivosti.
Zgodilo se jima je, kar se lahko zgodi vsakemu med nami. Razlog za konec ljubezni je banalen in običajen. Brad Pitt je le fant iz Springfielda, Missourija, ki je ali varal ali bil nasilen ali na drug način prenehal osrečevati Angelino. Novica je završala med šokirano maso. Holivudska ločitev ni prvič povzročila takega vala odzivov. Elizabeth Taylor in Richard Burton sta se zaljubila na snemanju filma, še poročena z drugimi ljudmi, Elizabeth je že posvojila otroka s prejšnjim možem, ki ga je nato posvojil Burton. Potem sta se ločila, celo dvakrat – leta 1974 prvič, 1976 pa drugič. Že takrat bi lahko vedeli, da smo v ljubezni vsi na istem čolnu. Ni človeka, nobenega Brada, Elizabeth, Richarda ali Angeline, ki bi se lahko v sončnem zahodu obrnil proti nam in rekel: »Jaz sem tisti en odstotek!« Vsi stopamo v ljubezen z enakimi možnostmi uspeha, brez transparenta z napisom: »Mi smo 99 odstotkov!« Huje je. Sto odstotkov nas je.
