Zaljubljenosti so negotovosti

Oktober je za novembrom, januarjem in februarjem eden najbolj bednih mesecev. Oktobra se spodobi brati knjige, ki si upajo zanikati trpkosti obstoja. Verjamem, da se tudi med visoko literaturo najdejo takšne (čeprav ta trenutek ne znam navesti niti ene). Iz tega razloga se je zdela izbira romana z naslovom Zaljubljenosti pravšnja. Če bi dela Javierja Maríasa že poznala ali pa si bila bolj domača s sodobno špansko književnostjo, bi morda postopala manj naivno.

Marías je za delo Zaljubljenosti zavrnil državno literarno nagrado (od Španije ne želi prejemati uglednih nagrad, vse dokler ji vlada nesposoben ducat ljudi, če ga parafraziram). V svoje delo je vlil ogromno oktobrskega duha: zbrano, vase usmerjeno, tisočkrat zazankano naracijo, jedek jesenski humor in zgodbo, polno obsesij, kompulzij in omehčane otožnosti. In sijaja negotovosti.

Pripoved je gladka kot bohinjsko jezero ponoči. Pripovedovalka, preudarna mladenka oziroma María Dolz, je izjemno inteligentna in pronicljiva oseba in, roko na srce, le takšne osebe lahko o svojem notranjem doživljanju in o svetu poročajo tako natančno in neizravnano. María dela v založniški panogi, s svojim delom pa ni preveč zadovoljna, saj jo sili v obravnavo človeškega napuha. Njena jutra lepšata zakonca, ki ju srečuje v lokalni restavraciji ob zajtrku. Srečevati morda ni najbolj primeren glagol, saj ju v resnici zalezuje ali najmanj »čak'«. Sta njen zasebni malonapetostni izvir, občuduje njuno bližino, zaupnost in sproščenost. Njena jutra se razdrobijo, ko moškega, za katerega je, tako kot za žensko, že izdelala podroben umišljeni življenjepis, brutalno umori neprištevni brezdomec. Tujčevi smrti sledi neznankina letargija, ki traja, vse dokler se občudovana ženska Luisa Alday in María ne zbližata v tolažečem odnosu. Nekega dne se enemu od njunih srečanj pridruži še Luisin prijatelj, v katerega se María zaljubi.

To so vsa dejstva, s katerimi lahko razpolagamo. Vse drugo pa so refleksije, analize in digresije, ki se jih Marías ne trudi ločevati v povedi, temveč tok prepušča blagim vejicam, s čimer si od literature izprosi dovolilnico za pojasnila in popravke. Svoji likov ne pelje iz A v B, ampak venomer predstavi več možnosti za razumevanje nihanja njihovih identitet. Njegov slog fascinira dvom, širok repertoar negotovosti, od osebnostne, zapredene v subjektivnost, do tiste skorajda mračne, inherentne. Ker želi biti Marías precizen, je resničnost romana v celoti izmuzljiva (če se ni že čisto izmuznila). Pripovedovalka (ki je avtor in tako nazaj) dere skozi resničnost z vsemi možnimi opisi, predpostavljanji, spekulacijami, obžalovanji, kaj če-ji, kaj bo-ji in frustracijami. Pripoved bi zlahka zdrsela v paralizo razumevanja, če je ne bi Marías opremil z vso prostornino sočutja. Roman z emocijami ravna hkrati velikodušno in prostodušno, vse, kar se odvije, je okej. Zares lepo in prijetno je biti v družbi avtorja, ki zna predstaviti trpkost obstoja, ne da bi za vsako ceno iz tega vlekel obup. Lagodno je tudi, da ima Marías dober smisel za humor, ki je v tem romanu vezan zlasti na literarno ustvarjanje in literate same. Je kaj bolj pravičnega od tega, da mojster obrti ponižuje vrednost obrti (res se ne da mimo tega, da tovrstne duhovitosti zadostijo nizkotnim instinktom)?

Naslov romana zgledno povzema njegovo temo. Za ljubezen gre. Če sem še bolj natančna – gre za to, da mora Popolni par umreti ali razpasti, da šele lahko razpravljamo o ljubezni. Če bi bilo namreč vse lepo in prav, bi verjetno molčali. Tako pa začetnima občudovanju in opazovanju spanec kratijo razne neposrednosti, vsa kompleksna atletika bližine, zbliževanja in oddaljevanja od drugega. María(s) o ljubezni k sreči ne pripoveduje kot o motnji, kar je postalo izjemno popularno (velja omeniti, da se je tudi žalovanje zapisalo na seznam duševnih motenj), temveč kot o nekem zakonu zavesti, katerega rezultat ni nujno pravičnost. Ljubezen je zgodba, ki počiva na spominu in se z vsakim vrtljajem, vsakokrat, ko srečamo ljubljenega, izpiše z novim zanosom. Vse dokler se enkrat ne upogne pod nesrečo in postane preteklo poglavje.

 

Javier Marías : Zaljubljenosti. Prevedla Marjeta Drobnič, Cankarjeva založba 2013, 397 str., 32,96€.