Zaklonišče konstruktov

Trumpov obisk Vojnih sob 2019, foto: Bela hiša, Wikipedia

Queen’s English je jezik, v katerem katastrofe zvenijo najbolj pomirjujoče. V London sem se preselil pred slabimi tremi leti, le dva meseca po najavi Brexita. Kmalu se bom vrnil v domovino. Tri londonska leta skoraj natanko ustrezajo obdobju nestabilnosti, kakršnega Otok že dolgo ne pomni. V Sloveniji si je kljub nikoli presahli količini novic o političnih preobratih in (torijskih) zarotah verjetno težko predstavljati, kako neprenehoma se »beseda na B« vrtinči po medijih in ustih ljudi. V hiši, v kateri živim, te zjutraj najprej pozdravi pomirjujoč glas napovedovalca ali napovedovalke Četrtega programa BBC-ja, ki ga je Tadej Zupančič že pred leti označil za »utrdbo britanskega srednjega razreda.« Ob jutranji kavi (ki se mi še vedno prileže bolj kot čaj) in kuhanih ovsenih kosmičih (glede uživanja porridga sem popolnoma podlegel severnjaškim navadam) katastrofe dan za dnem odzvanjajo v stabilnem in skoraj pomirjujočem ritmu. Beseda na B Otočane pozdravi prej kot sostanovalci, partnerji, otroci ali psi. Poleg tega so poslušalci Četrtega programa pretežno glasovali proti Brexitu in za obstanek v Evropski uniji. Edina gotovost, ki jo lahko dobronamerna govorka ali pomirjujoči govorec Queen's English ponudita milijonom vedno znova razočaranih poslušalcev v njihovih jutranjih kuhinjah je, da se nestabilnost nadaljuje na povsem enak in predvidljiv način že dan za dnem, leto za letom.

Stabilnost sredi vrtinca negotovosti ima svoj čar in nihče se ga ne zaveda bolj kot Britanci. Mirnost sredi krize je del otoške samopodobe že vsaj od šestnajstega stoletja, ko je Sir Francis Drake kljub pogledu na ladje španskega kralja na obzorju najprej v miru dokončal igro balinanja. Šele nato se je vrnil k svoji floti in premagal habsburško, torej malo tudi »našo« katoliško Armado. Pozneje, kmalu po prvi svetovni vojni, se Peter Walsh, oseba iz romana Gospa Dalloway Virginie Woolf, zamisli ob tuljenju sirene mimovozečega rešilnega avtomobila. Walsh, ki se je ravnokar vrnil iz kolonialne in kaotične Indije, s ponosom sklene, da je v Londonu celo zvok kriznega dogodka triumf racionalne civilizacije. Nekoliko bolj instanten hollywoodski odvod istega sentimenta je vzklik »Be British!« kapitana Smitha v filmu Titanic, preden se oba potopita na dno ledenega Atlantika. Mirnost sredi krize je na Otoku še danes vir velikega samozadovoljstva. Ko se v Londonu odvijajo množični protesti, v zadnjih letih jih je bila cela množica, vedno znova delujejo kot nadvse posrečena kombinacija nedeljske promenade vseh generacij, od majhnih otrok do devetdesetletnikov, ter suhega smisla za humor na transparentih. Merilo dogodka na vzdušje kot da nima vpliva, tako da je podeželski piknik na vikarjevem vrtu podobno spokojen kot milijonski protesti proti Trumpu.

Britanska zavezanost stoični mirnosti ima tudi svoje osrednje mistično svetišče, tempelj krize, če želite. Britanci sami ga skoraj ne obiskujejo, ker jim ga ni treba – ob lastnem izviru stoicizma se vsako jutro okrepčajo z BBC-jevimi programi. Je pa tempelj v poduk tujim turistom na široko dostopen plačljivi javnosti. Natanko sredi Whitehalla, londonske vladne četrti, je na ogled Churchillov bunker iz druge svetovne vojne. Na kontinentu bi ga morda poimenovali »zaklonišče« ali »krizni center«, tu pa mu že od nekdaj pravijo »Vojne sobe«, War Rooms. Nič alarmantnega, nič izrednega: tako, kot je spanju namenjena spalnica, obedovanju jedilnica in kuhanju kuhinja, pozna tudi vojna sebi natanko odmerjen prostor. Primerjajte to poimenovanje z imeni nacističnih bunkerjev in zaklonišč iz istega časa: »Volčje gnezdo« v Vzhodni Prusiji in »Volkodlak« v Ukrajini imajo adolescentno teatralen prizvok. Še celo naši hladnovojni bunkerji v kočevskih gozdovih imajo več dramatičnega potenciala. V Whitehallu zaman iščete teatralnost in wagnerjanske meglice baltskih gozdov. Tu domuje samo »duh Dunkirka«, kljubovalnost in pripravljenost stati sam in proti vsem – kot je Britanija zares stala leta 1940. V Vojnih sobah je glavni eksponat stoicizem.

Še najbolj nemiren element Churchillovega podzemnega štaba so turisti, ki se zaradi velike gneče včasih prerivajo, se neuspešno izogibajo selfie podaljškom svojih telefonov in se sploh obnašajo manj kot obiskovalci in bolj kot razstavni primerki tuje, »nebritanske« nestrpnosti. Z druge strani zaščitnih stekel vanje neprizadeto in skrbno neteartalno zrejo majhni prostori, asketska oprema, obrabljen linolej, odsluženo pohištvo, porcelanaste skodelice, izpraznjeni pepelniki, že zdavnaj odsluženi zaupni dokumenti in občasen šaljiv napis, ki je ostal za že davno evakuiranim osebjem. Bunker je bil nazadnje uporabljen avgusta 1945, ko je s porazom Japonskega cesarstva postal odveč. V obdobju hladne vojne so tudi kot špricar hladni Britanci raje zgradili malo bolj solidna in malo manj stoična zaklonišča, ki tudi danes ostajajo tajna in zaprta za javnost.

Kljub nezgrešljivemu samozadovoljstvu, ki veje iz razstave, je ogled Vojnih sob nadvse poučen. Winston Churchill je bil poleg vseh svojih političnih, vojnih, umetniških, literarnih in družabnih kompetenc tudi posrečen občasni arhitekturni kritik. Ob ogledu ruševin britanskega parlamenta, ki ga je zadela nemška bomba, je na primer izjavil, da »najprej ljudje oblikujemo stavbe, nato pa stavbe oblikujejo nas«. Gre za prav posrečen uvid, ki preseka z običajno iluzijo, da so hiše samo odvod potreb in orodja bivanja, ampak se tudi odzivajo in vplivajo na ljudi, ki živijo v njih. Kako so torej Vojne sobe, prostori, kjer je Churchill sam preživel najbolj krizna obdobja svojega vladanja, oblikovali njegovo politiko? Podzemni vladni štab je bil v veliki naglici zgrajen tik pred izbruhom druge svetovne vojne in so ga na začetku sestavljali samo maloštevilni kletni prostori v eni izmed edvardijanskih vladnih palač. Opečnati oboki nad glavami britanske vlade so komaj zadrževali težo arhivskih fascikov v zgornjih nadstropjih in bi se porušili že ob najmanjši bombi. Šele leta 1941, po koncu najintenzivnejšega bombardiranja v bitki za Britanijo, so nad Vojnimi sobami zgradili meter in pol debelo železobetonsko ploščo, da bi operativni center Imperija ustrezno zaščitili. Da sta Churchill in vlada nedotaknjena preživela najbolj krizne trenutke v novejši britanski zgodovini, med katerim je bil porušen dobršen del Londona, je bilo odgovorno naključje, ne pa zaščitni ukrepi ali racionalno planiranje. Večina osebja je vsaj po izgradnji zaščitne plošče verjela, da so v podzemnih sobah varni; šele po koncu vojne se je razvedelo, da je bil beton, s katerim so napolnili pritlične sobe nad kletmi, popolnoma nezadosten; komaj kaj boljši je bil od začetnih opečnatih obokov, tako da bi bil en sam neposreden zadetek v šestih letih vojne dovolj, da bi britanska vlada za vedno prenehala z delom. »Duh Dunkirka« je bil rezultat čiste sreče in ignoriranja dejstev. »Blind luck,« bi rekel radijski napovedovalec.

Seveda smo lahko ne samo Britanci, ampak vsi Evropejci hvaležni za lažen občutek varnosti, ki je omogočil kljubovanje Hitlerju: leta 1940 se je evropska ideja svobode in bratstva branila ravno na Otoku v slabo zaščitenih kletnih prostorih Vojnih sob. Danes pa »duh Dunkirka« namesto progresivnih idej navdihuje stare imperialiste in mlade izolacioniste, ki pred Evropo bežijo v namišljeno preteklo slavo. Če so prepričani, da imajo nad sabo debelo železobetonsko ploščo, jim nihče ne pove, da je varnost, ki jo ponuja, rezultat sreče in čistega naključja, ne pa soočenja z dejstvi in racionalnim premislekom. Namesto Churchilla bo predsednik britanske vlade verjetno kmalu postal Boris Johnson, ki se ima zaradi svojih manierizmov, razrednega porekla in obešnjaške brezskrbnosti za naslednika vojnega premierja. Johnson je glavni svečenik iracionanega kulta »duha Dunkirka«, ki danes pomeni zavestno odvračanje pozornosti od realnosti. Pravzaprav je škoda, da med obiskovalci Vojnih sob ni manj turistov in več Britancev, vključno z bodočim predsednikom vlade: ko se zaveš, da nad sabo nimaš oklepne plošče, na katero si računal, ampak samo sinje nebo, se nepovratno spremenijo tudi prej varni prostori in brezskrbni koraki. Churchillova modrost ne velja samo za stavbe, ampak za vse človeške konstrukte. Najprej jih oblikujemo mi, nato pa ti konstrukti oblikujejo nas.