Zakaj se je moškim okrog 50+ tako lepo pogovarjati o vojski?

Foto: Osebni arhiv avtorja

V zadnji epizodi svojih bildgunskolumen sem zlovešče napovedal, da me je po (za moj ego končno samouresničenem) obdobju radikalne thrashmetalske scene čakalo še služenje vojske.

Za nazaj gledano, to služenje sploh ni bilo tako grozno. Bilo je grozno iti tja; ko sem prvič v življenju letel z letalom, brez staršev, in pod sabo gledal mračne skale Črne gore, sem ugotavljal, da me sploh ni strah; vseeno je, če avion strmoglavi, ker si konca celega leta v vukojebini brez žuranja itak sploh nisem znal predstavljati. Ampak nazadnje se je izkazalo za čisto zabavno.

Resda smo morali zelo zgodaj vstajati in telovaditi; ampak lahko smo letali naokrog s puškami, mitraljezi, ročnimi minometi in šotori za dekontaminacijo! Izkazalo se je, da so celo oficirji (razen kapetana, ki jih bil zakompleksano teslo) kar fer. Seveda so se drli na nas kot norci, ampak to nekako spada k službi, če moraš krotiti krdelo osemnajstletnikov s puškami. Ne bi daleč prišli s prigovarjanjem: »Ne, Dragan, ne meri s puško tovarišu v glavo. Tudi manevrski naboj z razdalje pol metra povzroči poškodbe.« Ali pa: »Ne, Andrej, ne izvajaj nad to lužo čudne poze z ritjo meter v zrak. Sovražnik strelja. Ulezi se v vodo, ne boj se, čeprav mama pravi, da se lahko prehladiš.« A po drugi strani se je srhljivo spomniti, s kakšno nedolžnostjo smo sprejemali pouk »obrambe pred bajonetom«. Dapče, simpatični dvometrski Srbin, se je postavil predme, se z roko cukal za namišljeno brado in izjavil: »Nećeš ni osetiti, imam laganu ruku.« Od smeha sem komaj lahko izvedel tisti obrambni manever. Četniško-ustaška klanja pet let kasneje in naciskinovska paradiranja s hakenkrajcem dvajset let kasneje pač niso obstajala niti v hipotezah! Videti je bilo, da bo socialistično samoupravljanje zabavno vso večnost. No, ni bilo. Ampak tista mešanica potencialnega ekstremnega nasilja, ki se je komaj nekaj let kasneje uresničilo, in otroške nedolžnosti – se mi zdi, da mi še danes ponuja nekakšen vpogled v stanje človeškega duha. In to je bilo prav koristno izkusiti iz prve roke, čeprav je bilo mogoče malo preveč porabiti za to leto življenja.

A da ne prehitevam: še pred vojsko me je čakal vpis na faks.

V zadnjih letnikih srednje kemijske sem bil odločno proti vpisu v nadaljnje šolanje. Predstavljal sem si, da bom šel po vojski v kakšno kemijsko službo, da se osamosvojim od odvratnih tastarih, bistvo življenja pa bo popoldne, žuranje na sceni za lastno plačo. Starša sta mi obzirno omenjala, da se bom mogoče tega naveličal. Tudi neki kemijski tehnik, ki sem srečal med prakso na inštitutu, je namignil, da mogoče ne bom užival, če bom vse življenje po hodnikih kotalil sode kemikalij kot on. Razsvetlila me je mama, ko je rekla, da bi lahko šel študirat tudi kaj POPOLNOMA drugega. To me je malo vrglo iz tira, na to prej sploh nisem pomislil. Seveda, kemije sem imel poln kufer. Ampak POPOLNOMA drugega? Kaj?

»Kaj pa po navadi študirajo pisatelji?« sem jo iskreno vprašal. »No, slovenščino,« je rekla. Ob ideji sem osupnil.

Na srednji kemijski šoli se nismo učili kakšne posebne slovenščine. Nekaj sem vedel o stavčnih členih, o književnost pa bolj ali manj to, da je bil Gradnik menda »strasten človek«, ki se je z ženo ljubil tudi na klavirju. (Vsaj upam, da je učiteljica govorila o ženi. In nisem prepričan, ali je bil tisto res Gradnik.) Gruma in Zupana sem seveda imel rad, drugače pa smo v Leninovem parku brali bolj Moskva–Petuški, Pena dni in podobno čtivo. Ni bila ravno neka predispozicija za študij slovenščine. Ampak ideja je bila čisto odbita!

Za vpis sem moral narediti diferencialni izpit. Za književnost pri profesorju Koruzi. Ta mi je hotel priti prijazno naproti in je vprašal, kateri sodobni slovenski pesniki so mi všeč. Otrpnil sem in omenil Slavka Juga (brat je imel doma zbirko njegovih pesmi) in Toneta Kuntnerja (poznal sem nekaj njegovih lepih stihov o naravi in poljskih delih). Ne, niso mi padli na pamet Zajc, Šalamun, Strniša, čeprav sem jih v bistvu poznal, Šalamuna sem imel celo rad, tista z žeblji in plaščem mrhovine je bila zelo deathmetalska. Vseeno me je radodarno nagradil z devetko. Sledila je slovnica pri profesorju Dularju. Po neskončno mučni debati, ko je hotel, da mu povem, kaj je zaimek, je zaključil: »Vi greste zdaj še k vojakom? Vzemite s seboj kakšen slovnični učbenik, ker imate v znanju velike luknje.« Klub temu mi je prijazno dal šest. Moje članstvo v pravopisni komisiji je bilo takrat še zelo daleč.

Kot drugi predmet sem izbral angleščino. To sem nekako obrajtal zato, ker so Motorhead, Slayer in Venom rjoveli v njej. Zanjo nisem potreboval diferencialnih; zaradi preveč prijav bi načeloma morali imeti sprejemnega, zato sem moral nekaj mescev brati Faulknerja, Dreiserja itd.; a ker je na dan izpita prišlo v predavalnico premalo kandidatov, je izpit odpadel. Hvala bogu; ne vem, kako bi šlo. In tako sem – komaj sem lahko verjel – odšel na tisti avion za Črno goro v vojsko vpisan na filofaks.

Nikoli mi ni bilo žal, da sem hodil na kemijsko srednjo šolo. Včasih sem pogrešal kakšne srednješolske osnove iz filozofije, sociologije in podobnega, ki sem jih moral pozneje študirati od začetka; ampak všeč mi je biti neke sorte naravoslovno-družboslovna dvoživka. To mi je neštetokrat pomagalo pri prevajanju, pisanju in življenju.

V vojski sem pisal predvsem pesmi. To je bila še ena stvar, ki sem jo v srednji šoli sicer tajil. Medtem ko sem v DMŠ nosil kolegom v branje sproti napisane odlomke zgodbe o pokolih med metalci/hardkorovci in šminkerji v Tivoliju, sem pesmi skrbno skrival. Ko je bila nekoč pri meni žurka, ker so bili starši zdoma, je eden od kolegov našel na mizi snop natipkanih listov in iz njega ob vsesplošnem krohotu nažganih metalcev prebral:

 postelja
trpka od bledih misli
jutro
topeče se v kapljajočem hladu
šolska klop
rumena počečkana sama
z iskrami ciničnega smeha
kako si moja svinčena kri želi
tvojih toplih ust

Ogorčeno sem izjavil, naj ne bere stvari, ki sem jih pisal, pred »ful leti, ko sem bil še mulc«. Zmagoslavno je pokazal na datum, natipkan na vrhu tistega snopa listov: »zima 1985/86«. (Torej, tista ista zima). Še ena bruka. (Vse to poniževanje je izvedel dolgolas, v usnje in nete zadelan tip, ki je v istem času zaradi neuslišane ljubezni nekako dva meseca nejasno grozil s skrajno slikovitim samomorom, ki je hvala bogu ostal samo ravni čvekanja.)

**

A da se vrnem k vojski: vse ženske moje generacije (in starejših) se sprašujejo, zakaj njihovi dedci tako radi govorijo o štosih iz vojske. Pri najboljši volji ne morem ponuditi boljšega odgovora kot to, da so tam dali mladim fantom, iztrganim iz maminih rok, v roke igračke (meni za pol leta celo mitraljez!). To zame sicer ni bil čas refleksije. Med mojimi najljubšimi spominki je citat, zapisan v moj vojaški »dnevnik«: »Draga moja, plači, plači, / sad me stežu opasači / umjesto tvojih poljubaca / atomski me s leđa baca …« Ampak tisto služenje vojske, kolikor mi ga je že uspelo prestati v nekem naivnem stanju krohota nad tem, da bi sploh kdaj obstaja možnost, da te kdo zakolje z bajonetom, je bilo vaja v trdokožnosti, v samoironiji, pa tudi priprava na neko čisto drugo obdobje. V živo začutiti razdiralno moč, ki jo lahko imaš s primerno opremo v roki – in primerno ustrahovan – ti lahko precej pomaga realistično razumeti, kako ta moč zavede. V njej sem v konfliktu s svojim desetarjem – ki je bil moj klaso, torej ne neka samodejno osovraženi džomba, ampak moj kolega z oblastjo – prvič resnično doživel spopad avtoritet. Šlo je za popolno trivialnost, a možni končni efekt je bil vojaški pripor. Bilo je čudo, kako sva nazadnje oba ohranila svoj ponos, čeprav je šlo za izvajanje dejanske, izvršilne moči. Česa takega na igrišču ne moreš začutiti, v Minecraftu na pametnem telefonu kot današnji mulci pa še manj.

Vsak od nas je tam doživel, kako je biti opsovan, ker si slabo očistil stranišče, pa tudi kako je imeti moč, ko lahko nažgeš z mitraljezom. V knjigah adrenalina prve ali druge sorte ni. Tudi na filofaksu ne, razen če si slučajno študiral ravno pod prof. Toporišičem ali prof. Korenom (jaz sem študiral pod prof. Pogorelec).

V realnem času pa je bilo zame tisto služenje vojske prelomnica bolj v drugih pogledih. Jesen po vrnitvi domov sem spoznal Klaro (tako je, letos bova praznovala 30-letnico). Začel sem hoditi na faks, kjer so me knjige in študij končno potegnile na način, kot me tista štiri leta na srednji kemijski niso mogle. In prvič sem dejansko celo pomislil, da bi lahko kakšno svoje pisanje objavil. To sicer ni šlo avtomatično.

Že takrat je sicer postala Klara moja prva bralka, ki sem se jo trudil najbolj impresionirati. Prvi poskus ni bil uspešen: napisal sem še eno heavymetalščino, ki se je dogajala med tolpo na koncertih v Študentu … Mogoče je bil napredek, da nisem več uporabljal za junake živih prijateljev, ampak izmišljena imena. (Nekatera od teh sem kasneje prenesel v Fužinski bluz, ker so se mi zdela kul, na primer Flint). Ampak zgodba je bila še zmeraj v istem, srednješolskem duhu.

Sledila pa je druga zgodba, kot nekakšna novela, z naslovom Odprtine. Tudi te sicer še nisem pisal z namenom objave. Glavni junak je bil še zmeraj fant mojih let, ki ga pijansko bluzi po Ljubljani – ampak zdaj je metalska scena izginila čisto v kuliso. Prvič sem pustil domišljiji zdivjati v neki, recimo, nadrealizem. Bila je scena seksa, med katerim se ženska z mitološkim imenom Inana spremeni v kokoš in svojega ljubimca skavsa skoraj do smrti, oziroma vsaj do hudega mačka naslednji dan, ko jo ves razbolen najde kot puhastega piščančka sredi svoje kopalnice. (Leta pozneje je podobna scena leta končala tudi v Fužinskem bluzu.) Zgodba ja imela celo nenavaden, implicirano homoseksualen zaključek. (Skrivnostni drugi junak zgodbe z drzno (post)modernističnim imenom :::: pripovedovalca nejasno zrajca, ker pride sveže stuširan v njegovo sobo, gre potem spet ven, pripovedovalec mu sklene slediti in pade v prepad.)

Če danes ugibam, od kod mi ideja za ta zaključek, se težko spomnim kaj drugega kot to, da sem hotel nekako »hoditi po robu«. V resnici sem bil takrat že čisto zunaj tiste osnovnošolske »biseksualne faze«, ki sem jo omenjal v enem od prejšnjih tekstov. Morda sem napisal v nekakšen spomin na tisto fazo. V glavnem, ko je Klara po tisti prejšnji, heavymetalski zgodbi prebrala to, je izjavila: »TO je pa nekaj drugega.«

In sem se zbral. Bil sem nekje v kakšnem drugem ali tretjem letniku faksa. Spomnil sem se, kako sem v »leksikone«, ki smo si jih sošolci v osnovni šoli med sabo dajali v izpolnjevanje, pisal kot odgovor na »Kaj želiš biti po poklicu,« KEMIK IN AMATERSKI PISATELJ. Kemik je šel v maloro, za pisatelja je bil skrajni čas.

Prva dva kratka teksta (nič tako radikalnega kot tiste Odprtine, ki jih nisem nikoli objavil) sem poslal na Mentor. Objavil sem dve zgodbi, eno nedavno, eno pa še iz srednješolskega časa, za katero se mi je kdove zakaj zdelo, da spada med dotedanje umetniške vrhunce. Na objavo se bil skrajno ponosen, vzbudila mi je strast. Ko sem zagledal lastne črke natisnjene na lično vezanem papirju uradnega medija, sem si poželel, da bi kaj objavil tudi v kakšni bolj resni reviji. Na primer Literaturi in Novi reviji. Ideja je bila skoraj nepredstavljiva.

Lotil sem se je strašansko previdno.