V romanu Rodovina Muškat (prevod Bogdan Gradišnik, 1986) Isaac Bashevis Singer v glavo mlade revolucionarke položi naslednje misli, sad trenutka idejne šibkosti in dvoma: »Delavci tam zunaj, furmani, hišniki in krščanski stojničarji po tržnicah ne vedo, da trpi zanje. Pa tudi če bi vedeli, bi jim bilo kaj prida mar? Tisti rdečelični debeluharici na primer, ki sedi za razstavljenimi čevlji in sreba juho … Njen mož je verjetno čevljar, pa kaj se je tiče delavski razred. Babnica kar naprej raca v cerkev, poljublja dlan duhovniku ter preklinja jude in boljševike. Po revoluciji bo med izbranci, Barbara pa se bo mogoče še znašla pred obtožbo, da je pastorjeva hči. Zakaj bi se, hudirja, žrtvovala zanje?«
Literarna junakinja po svojem poreklu odraža poreklo revolucionarjev, kot jih je dalo življenje: potomci premožnejšega srednjega sloja ali celo bogatašev (Marx, Lenin, Trocki …), ki v imenu delavcev in siromakov krenejo spreminjat svet. Redki med njimi so tisti, ki imajo sami izkušnjo siromaštva – recimo Stalin, a še njemu ne bi bilo treba, če oče ne bi vsega zapil in ga neusmiljeno pretepal.
*
Vsak revolucionar potrebuje ideal, za katerega se bori, trpi in žrtvuje. Če to počne sam zase, je egoist in kapitalistična svinja. Ideal mora biti torej drugi.
Ideal je sestavljen iz domišljije, lastne in tuje, koščkov realnosti in predstav.
Realnost na ideal deluje korozivno, zato morata imeti ideal in revolucionar čim manj stika, kar je veljalo njega dni tudi za viteza in njegovo izbranko, pesnika in njegovo muzo.
Singerjeva literarna junakinja doživi trenutek dvoma ravno zato, ker se je morala skrivati med delavci in je torej srečala ideal – prej, ko je živela v svojem okolju in s sebi podobnimi, je dvomi niso obhajali.
*
Sodobni algoritmi umetne inteligence uporabnike zaklepajo v mehurčke istomislečih. Kot so se njega dni revolucionarji zbirali po krožkih in imeli stike sami s sabo, sedaj algoritmi na socialnih omrežjih in novicah lepijo skupaj tiste, ki jih prepoznajo kot sorodne.
Če želite videti grafični prikaz ameriških mehurčkov republikancev in demokratov, obiščite tole stran. Na njej je graf knjig, ki jih kupujejo eni in drugi – in skupini nimata niti ene skupne točke! Kar pomeni, da lahko tudi mehurček revolucionarjev in njihovih idealov po zaslugi sodobne tehnologije nimata stičišča.
*
Socialna omrežja so najslabše, kar se je lahko zgodilo revolucionarjem. V vsakem trenutku se revolucionar lahko odloči prebiti mehurček in pogledati v življenja svojih idealov. In kmalu bo vzkliknil: »Čakaj, jaz se trudim za te kretene?«
*
Zato mora revolucionar paziti, da ne klika vsevprek.
Če pa že, mora gledati, ne da bi videl (kar ni posebej težko, saj je to načelno stanje človeka).
Posebej zanimiv primer slednjega sta Tolstoj in Dostojevski, ki sta idealnega drugega videla v ruskem kmetu, pri čemer ga Tolstoj v literarnih delih opisuje kot osebo, ki mu še kopejke ne bi zaupal, kar pa ga ne moti, da ga v svojih teoretičnih delih ne bi povzdignil v ideal odrešitve in prihodnosti.
*
To razmišljanje bi lahko imelo naslov tudi »Zakaj je danes tako težko biti idealist?«.
