AirBeletrina - Za živali gre: Vegetarijanski sendvič s piščancem
Kolumna 28. 12. 2016

Za živali gre: Vegetarijanski sendvič s piščancem

Ilustracija: Hana Stupica

Mesa iz svoje prehrane nisem izločila čez noč. Začelo se je z žilnatim in mastnim mesom: tega nisem jedla nikoli. Nadaljevalo se je z zrezki iz rdečega mesa in nato še z mletim mesom in piščančjimi bedrci. Spomnim se strukture mesa – zdrizastih, pod zobmi pokljajočih žil, ki jih je bilo težko prežvečiti, in nitkaste, čvrste strukture zrezka, ki je na koncu vselej pustil rahel okus po železu in razkroju. Mleto meso se je tem strukturnim značilnostim dokaj uspešno izogibalo, zato je na mojem jedilniku ostalo relativno dlje, ampak drobni koščki masti, včasih celo kakšen okrušek kosti, so me začeli postopoma siliti na bruhanje, da sem med kosilom večkrat hodila pljuvat v straniščno školjko.

Ampak zdelo se je, da s piščančjimi prsmi (ne puranjimi, puran je preveč žilav) nimam večjih težav. Piščančja prsa se skorajda niso zdela kot meso. Spomnim se, da sem oboževala zrezke s sirom, popečene na praženi čebuli, ki jih je pripravljala moja babica. Kakšno meso vendar! Jaz jem samo piščanca. (In ribe.)

Kokoši so živali, ki so v živilski industriji bržkone najbolj izkoriščane: ubijemo jih največ in razkol med uporabo glede na funkcijo živali, ki jo izkoriščamo, ni nikjer tako velik. Kokoši smo povsem razdelili na dve skupini: tiste, ki valijo jajca, niso primerne, da se jih vzgaja za meso, in tiste, ki se jih vzgaja za meso, niso primerne za valjenje jajc. 

Tako imamo na eni strani kokoši, ki služijo kot stroj za proizvodnjo jajc: z genetsko manipulacijo smo dosegli, da jih valijo neprimerno več, kot je vrsti ‘naravno in primerno’, kar kokoši močno izčrpava in skrajša njihovo življenjsko dobo. Ko kokoši produkcija pade, jo začno stradati, odtegnejo ji vodo. Ta postopek povzroči, da se kokoš ogoli, kar povzroči, da izvali še nekaj jajc. Potem ko je izstradana in izmučena do roba smrti, jo ubijejo. V jajčni industriji prav tako pobijejo vse izvaljene piščančke moškega spola, ker so za jajčno industrijo povsem neuporabni in brez vrednosti. Žive jih zmeljejo v starosti do 72 ur. Nemčija je edina država, v kateri jih pred smrtjo omamijo. Pri nas jih zmeljejo brez vsakršnega sredstva proti bolečinam, pri polni zavesti. Obstaja tudi možnost usmrtitve s plinom, pri čemer žival v hudih bolečinah umira do pol ure.

Na drugi strani imamo piščance (ki nikoli ne odrasejo v kokoši), ki jih redimo za meso. Na živo jim porežejo kljune in pristrižejo peruti, da se med seboj v stresu, v katerem živijo, ne bi poškodovali. Ti piščanci so nadaljnje pitani z namerno osiromašeno hrano, brez nujnih vitaminov in mineralov, da je meso podhranjenih piščancev bolj bele barve in ima višjo ceno na trgu. Obenem so genetsko zmanipulirani tako, da v kratkem času (v petih do sedmih tednih) pridobijo težo, primerno za zakol, kar bi brez genetske manipulacije, ki spodbuja hitrejše rejenje živali, trajalo dvakrat ali več kot dvakrat dlje, kar bi seveda vplivalo na produkcijo – hitreje, kot so živali vzrejene in zaklane, več jih lahko zakoljejo. In to ni nebistveno – poraba piščančjega mesa narašča sorazmerno z upadom porabe rdečega mesa.

Za primerjavo: vsako leto samo v Sloveniji zakoljemo prb. 38.000.000 (osemintrideset milijonov) ‘kljunov perutnine’, 250.000 prašičev in približno 85.000 goveda. Kokoši so tako absolutno najbolj izkoriščane kopenske živali v industriji. Število zaklanih živali je seveda višje, ker je kokoš manjša od goveda ali prašiča, obenem pa, kot rečeno, še vedno naraščajo trendi uživanja ‘belega mesa’.

Pravzaprav gremo pogosto celo tako daleč, da piščančjega mesa ne razumemo kot ‘meso’. Res se mi je že zgodilo, da so mi kot ‘brezmesno’ prehransko možnost ponudili piščančja prsa, in ni redko, da naletimo na človeka, ki zatrdi, da je vegetarijanec/vegetarijanka, ampak pač ‘tu in tam je piščanca’.

Kokoš nam je, gotovo, bolj tuja kot npr. krava ali prašič; težje si predstavljamo, da ima kokoš svojo lastno psihologijo, značaj, želje, potrebe … kokoš je človeku tako tuja, da jo popredmeti še bistveno enostavneje kot npr. kravice ali prašičke.

Osebno sem tisti priokus po mrtvem pri piščančjem mestu začutila kasneje kot pri kateremkoli drugem mesu. Da bi do piščanca, ki sem ga jedla, sploh lahko kaj začutila, sem si ga morala zavestno predstavljati. Se potruditi, da sem si pred oči priklicala puhaste rumene kepice. Jesti telička ali prašička se mi je neprimerno bolj organsko upiralo – podobno kot jesti jagnje, kunca, konja … ali domačega zlatega prinašalca.

Naposled gre, se zdi, vselej ravno za vprašanje Drugosti – tudi tujosti – ki jo odpravljamo kot nebistveno glede na ‘lastnost’, na tisto, kar nam je blizu, kar je naše. Drugi je na nek način, skozi naše lastno dojemanje, ki povsem prekrije, izniči njegovo, potisnjen v nekakšno slepo pego naše zavesti. In ker uveljavljamo moč nad njim in vselej obstaja le v odnosu z nami, tudi v neke vrste neobstoj, v katerem je oropan vsakršne subjektivitete; uporabljen je kot produkt. Bolj tuj kot nam je nekdo/nekaj Drugi, bolj očitna, manj obvladana, bolj popolna je naša ignoranca gole možnosti njegove subjektivnosti.

Kokoši in piščanci, ki so genetsko zmanipulirani, so uporabljani kot katerikoli drugi produkt in/ali mehanizem na trgu; ‘izboljšujemo’ jih tako, da ustrezajo našim potrebam. Reduciramo jih na eno – ali dve – funkciji, ki sta za nas zaželeni, te funkcije pa nato ‘razvijamo’ do popolnosti: tako, da nam kar najbolje služijo.

Nenazadnje je piščanec v nekem smislu tako res enak tistemu kosu paradižnika ali čičerikinemu namazu v veganskem sendviču, ker so vse druge interpretacije družbeno bolj ali manj izničene. Piščanec povsem izgubi vsakršno avtonomijo in preneha obstajati kot živo bitje. Je zgolj produkt. Proces, skozi katerega popredmetenemu subjektu povrnemo njegovo subjektivnost, pa je psihološko neugoden (neprijeten), ker se s tem izpostavimo zavedanju, da se je najprej moral odviti obraten proces – popredmetenje ter posledično trpinčenje in izmaličenje.

Prihaja zima in s tem krmljenje ptic, ki čez zimo ostanejo pri nas: skoraj pred vsakim blokom lahko vidimo ptičjo hiško ali dve. Vanje ljudje skrbno nasujejo semena, da se imajo ptice s čim okrepčati tudi v času, ko je hrana zanje manj dostopna. Na drugi strani za naše ugodje vsak mesec umrejo nekaj več kot trije milijoni kokoši. Ptic, ki jih stradamo, da bo njihovo meso na naših krožnikih lepše barve. 

*********************************************************************

 

Za praznično alternativo: sojini zrezki v gobovi omaki s smetano (priloga po želji)

Sojini zrezki v gobovi omaki

500 g šampinjonov/paket zmrznjenih šampinjonov

1 čebula

1 veganska smetana za kuhanje (npr. Provamel)

1 paket sojinih zrezkov

olivno olje

gorčica

začimbe

 

Čebulo prepražimo, nanjo vržemo narezane šampinjone, dušimo na malem ognju prb. 10 minut, zalijemo s smetano, dodamo začimbe po želji, odstavimo.

Zrezke namočimo za prb. pol ure v topli vodi, nato jih posolimo in pretolčemo s kladivom za zrezke. Zatem jih petnajst minut mariniramo v mešanici olivnega olja, začimb (npr. začimbe za pripravo piščanca na žaru) in gorčice. Po petnajstih minutah zrezke popečemo na ponvici. Prelijemo z omako.