AirBeletrina - Za živali gre: Kam so šle vse srečne krave?
Kolumna 28. 11. 2016

Za živali gre: Kam so šle vse srečne krave?

Ilustracija: Hana Stupica

Dedek Jože je umrl, ko sem imela osem let. Spominjam se ga le po drobcih … Spomnim se, na primer, da je bil kolerik. Da ni maral, če je moj oče igral klavir, kadar si je on zamislil, da bi bilo dobro pokositi travnik pred hišo (ne glede na to, kako nedavno je bil pokošen). Spomnim se, da sta si vsakokrat, ko je šla babica po opravkih, v trgovino in v banko, izmenjala kratke poljubčke, pri katerih sta komajda staknila ustnice. Spomnim se, da je rad jedel kuhan krompir in esihflajš (mesno solato). Seveda – spomnim se, da je bil slep. Spomnim se, da sem imela od vseh različic najraje njegovo Pepelko. In spomnim se, da sva, ko sem imela dve, tri leta, skupaj hodila k sosedu po domače mleko.

Odraščala sem v samotni hiši, ki stoji v drobni kotanjici, obdana z zelenimi griči in gozdovi. Pred hišo je še vedno babičin vrt, okrog in okrog cvetijo rože in sadno drevje. Prva kmetija (naš najbližji sosed), ki sva jo z Jožetom obiskovala, je oddaljena kakšnih petnajst minut hoda.

Spomini na obiske pri ‘Poldku’ so prav tako luknjasti kot na starega očeta in prikličem jih lahko le v orisih … spomnim se, na primer, da sta Jože in Poldek rada popila kak kozarček, jaz pa sem vmes lahko pogledala kunce, pobožala teličke in se sprehodila skozi svinjak, med prašički. Zelo zagotovo vem, da mi je v sosedovi hiši vselej neprijetno zaudarjalo: v bivalne prostore se je širil vonj po mesu, ki je viselo v sušilnici. Ampak vseeno se spomnim tudi, da mi je Poldek vsako leto za rojstni dan prinesel milko z jogurtnim polnilom. In da mi je to takrat nekaj pomenilo.

Rejne živali kmeta Poldka, ki je živel v naši bližini, so bile edine rejne živali, s katerimi sem bila kdaj v pristnem stiku. Spomnim se, da mi je bilo hudo za kunce (rekla sem jim ‘zajčki’) v kletkah, ki sem jih tako rada hodila gledat, in tudi, da me je bilo vselej strah, da me bodo kokoši okljuvale. Ampak najbolj se spomnim teličkov. Kmetija je bila čisto majhna in vsako rojstvo novega telička je bil velik dogodek: z mamo in sestro smo hodile gledat te komaj rojene kravje dojenčke. Zelo natanko se spomnim, kako se pod prsti čuti mehka, rahlo nakodrana dlaka na teličkovi glavi in kako nežen je bil pogled njegovih otožnih oči. 

Spomnim se tudi, da je Poldek svoje teličke prodajal. Kam? Zakaj? Mama mi je povedala, da potrebuje denar in z njimi služi … da gredo ‘drugam’. Morda je rekla, da gredo na kako drugo kmetijo. Mi naslikala zelene pašnike in svežo steljo v hlevih …

Bržkone sem bila nekoliko starejša, ko nama je mama z očetom pripravljala enako večerjo: bel kruh z ‘benkijem’ (z BenQuick instant kakavom) v pollitrskih keramičnih skodelicah z motivom Miki Miške. Takrat se mi je zdelo res fajn v tistih (redkih) trenutkih, ko sva bila z očetom ‘v navezi’ – z užitkom jesti enako večerjo je bila ena takih situacij. Mislim, da sva se ob tem včasih skupaj smejala.

Še nekoliko kasneje sem – res, zelo klišejsko – izbrala svojo ‘hrano za tolažbo’ in gotovo ni naključje, da je bila to mlečna čokolada: milko, zdaj najraje tisto s karamelo, sem pojedla kot kos kruha: odvila sem jo in jo glodala, dokler je ni bilo konec.

In ne le čokolada: z mamo smo pekle maslene piškote in brez sira ne bi bilo vseh tistih domačih lazanj … Da je imela sestra laktozno intoleranco, je bila družinska tragedija. Na dejstvo, da ljudje nimamo encima za presnavljanje mlečnega sladkorja, laktoze, nismo dali veliko. Temu smo se svojčas celo smejali: seveda je mleko dobro za nas. Mama je leta in leta zaščitniško čuvala sestrine namaze, sestrin sir, sestrin sladoled … vse iz kravjega mleka, le brez laktoze. Free From. Od srečnih krav za našo srečno družinico.

V vseh teh letih se ni nobena od nas – ne mama, ne sestra, ne jaz – vprašala, kam so, zares, šli tisti telički. In za koga – čigavo – je bilo mleko, ki je bilo del naših drobnih družinskih radosti in ga nismo imeli srca odreči niti sestri, ki ga ni presnavljala. Spomnim se, kako sem mrzlično iskala sladkarije za sestro brez mleka, ko se ji je stanje zares hudo poslabšalo (včasih po nekaj dni ni mogla vstati iz postelje, ampak milki ali kosu pice pred kinom se tudi ona ni zmogla odreči); v tistih časih nisem našla skorajda ničesar … zdelo se mi je, da je to, kar jo je doletelo, pravo prekletstvo. Trepetala sem pred dnem, ko bi se podobni simptomi pojavili še pri meni. 

Sestra ni bila nikoli prav posebej pazljiva pri skrbi za lastno zdravje. Ko me je leta in leta kasneje vprašala, če vem, da za naše mleko teličke, stare manj kot dan, odvedejo od mater, ni mislila nase. Slučajno se je soočila z mlečno industrijo … in naredila korak, ki ga prej, v vseh tistih letih, ni zmogla. Odrekla se je mleku. In tradicionalni družinski kuhinji in peki. Milki, sladki smetani in pici na kose iz nakupovalnega središča. In jaz sem ji sledila. 

Tisti telički, ki jih je naš sosed Poldek, ki je z mojim starim očetom rad kakšnega popil in ki mi je vsako leto za rojstni dan prinesel milko z jogurtom, prodajal ‘naprej’, niso končali nič drugače, kot je za teličke običajno. Nagnali so jih v klavniški hodnik, v katerem so z drugimi, prav tako milimi, prav tako mehkimi kravjimi mladički čakali na milostni pomiritveni strel v glavo, ki se ga v klavnicah izvaja, da živali ne bi brcale, da bi ne poškodovale opreme ali delavcev. In da bi ne čutile zakola, ki sledi. (Novejše britanske raziskave kažejo, da obstaja realna verjetnost, da v resnici ta strel ne povzroči, da živali ne bi čutile bolečine: zgolj spravi jih v stanje, v katerem se ne morejo premakniti, v katerem se ne morejo niti poskusiti braniti bred bolečino.) Teliček, katerega kožuh še vedno čutim pod prsti, je bil, kot vsi ostali, po strelu v glavo obešen za zadnje tačke. Prerezali so mu vrat in počakali da je izkrvavel. Če žival ne izkrvavi povsem, je meso zanič. Številne živali se med postopkom izkrvavitve prebudijo. In se zavedajo vsega, kar se dogaja njim in vsem tistim, ki visijo poleg njih.

Matere teh teličkov so ostajale – in ostajajo – v hlevih. Z verigo okoli vratu čakajo, da bodo ponovno oplojene. Naš sosed se je tega loteval ‘po naravni poti’ in je kravi pripeljal plemenskega bika … ampak dandanes je to neučinkovito: vsak kmečki otrok ve, da lahko en bik naenkrat oplodi le eno kravo. Ampak to je za nas, trenutno, premalo. In našli smo način, da lahko en bik naenkrat oplodi do sto krav: to pomeni, da je pred vsako oplojeno kravo, pred vsakim teličkom, ki krvavi z jeklenice v klavnici, tam neki bik, ki ga je bilo treba spolno zadovoljiti manualno … zbrati njegovo seme in ga razdeliti med sto krav. Jim vtakniti eno pest v anus, drugo v vagino … povzročiti čudež življenja. 

Naše družinske tradicije so temeljile na popolnem zanikanju česarkoli takega, kot so družinske vezi med živalmi … in na izkoriščanju, ki smo ga mirno spregledovali. Krave po tem, ko jim odvzamejo mladiče, jočejo. Kličejo za njimi. Raziskave kažejo, da čutijo izgubo na podoben način kot človeške matere, ki izgubijo svojega otroka. Ampak mi potrebujemo njihovo mleko. Hrano, namenjeno mladičem druge živalske vrste. Normalno.

Ni redko, da me ljudje vprašajo: ‘Ja kaj je pa narobe z mlekom?’ Narobe je to, da je mlečna industrija zgolj ena – in ne najmanj okrutna – plat mesne industrije. Ne morete popiti kozarca mleka, ne da bi za to nekdo umrl, tako kot ne morete pojesti zrezka, ne da bi bil za to nekdo zaklan. Naši tolažilni priboljški – čokolade, torte, testenine s sirom, pica in kremne juhe – so produkt trpljenja, ki ne pozna tolažbe.

In izkoriščanje, ki se odvija pri mleku, ima še en dodaten podton: to je izkoriščanje ženskih reprodukcijskih organov. Sposobnosti samice sesalca, da rojeva žive mladiče in da v njenem telesu zanje nastaja mleko. Posega se v njeno telo, nasilno se jo oplojuje, odvzema se ji mladičke, dokler ni izčrpana, dokler ji ne pade produkcija. Nato je poslana v zakol, za slabo, ‘staro’ meso. V mlečni industriji se izkorišča žensko in v tem smislu so tudi nekateri sodobni feminizmi tesno povezani z bojem za pravice živali: v mehanizme zatiranja vselej poseže spolna razlika in vselej je ženska tista, ki je najbolj grobo zatrta. Vedno znova se srečujemo z isto trojno zanko: izkoriščanje narave, Drugega, Ženske. Vsa izkoriščanja delujejo po enakih temeljnih matricah.

Naša družina je bila srečna na enak način, kot so srečne vse druge družine.

Ampak verjamem, da je vsaka nesrečna družina nesrečna po svoje.

Normalizacija nesreče nujno vodi v spregled trpečega.

Pod prsti še vedno čutim dlako tistega telička izpred več kot dvajset let in še vedno me koža na prstih skeli. Ker sem bila tako dolgo srečna na njihov, na njegov račun.