Ko sem leta 2012 bolna, zlomljenega srca in obremenjena z zaključevanjem diplomskega dela, v katero nisem zares verjela, v temi tetine draveljske garsonjere s privlačnim razgledom na severno obvoznico na dah pogledala prvi dve sezoni, še nisem vedela tega, kar se danes zdi očitno – ali pa znam vsaj bolj jedrnato povzeti: moje odraščanje bosta zaznamovali Igra prestolov in kriza liberalizma.
Morda bi bilo treba reči drugače: brez krize liberalizma Igra prestolov ne bi postala serija, ki je zaznamovala generacijo, vrhovni televizijski dogodek, mimo katerega je bilo nemogoče zakorakati, ne da bi se ozrl – četudi v gnevu. Ko je v zori desetletja, ki zdaj usiha pred našimi očmi, stopila na zaslone naših laptopov in projekcijska platna dnevnih sob naših prijateljev, ki so v svojo domačo srečo investirali več (ali drugače), je očarala predvsem s svojo nezanesljivostjo. Po koncu prve sezone, ko se je iz kadra odkotalila glava večno žrtvovanega Seana Beana, se internet ni naveličal poudarjati, da je glavna odlika Igre prestolov to, da je svojih ljubljencev ni le pripravljena žrtvovati, temveč k temu tako rekoč stremi. Brž ko se je za koga zazdelo, da je postal protagonist, je bilo treba spremeniti nabor občutkov, na katerega nas je pripravila pop kultura, kakršno smo poznali do tedaj – če se je kamera nekomu posvečala preveč, to ni nujno pomenilo, da ga bo pripravljena zaščititi pred usodo. Svetih krav ni bilo več. To je bilo mikavno predvsem zato, ker se je v poslavljajočem se svetu po-hladnovodnega liberalnega zmagoslavja politična predvidljivost že začenjala zdeti kot prisila izpraznjene rutine, s katero si je nemogoče kakorkoli pomagati in nikomur več ne prinaša zadovoljstva, čeprav svojim poslednjim zagovornikom še lahko nudi korist. Igra prestolov, ki se je – spremljavi čarovnije in golih prsi navkljub – napovedala predvsem kot politična serija, ki bo največ svojega časa posvetila vprašanjem, kako se med družino, državo in zunanjimi dejavniki podeljuje moč in kaj bi veljalo storiti, da bi se jo podeljevalo drugače, je bila sprejeta z bučno dobrodošlico, ker je ponudila narativni prostor, ki je dajal vtis, da s tem prekinja. Iskreno sem prepričana, da kolone razjarjenih oboževalcev, ki danes podpisujejo peticijo za ponovno snemanje poslednje sezone, to počne le zato, ker so ugotovili, da je bilo vse do zdaj zgolj lažna predvolilna kampanja. Obljubljali so jim spremembe, dostavili pa politično resničnost zadnjih petnajstih let, ki je nihče ne potrebuje. Žrtvovali so osem sezon svojega časa zato, da so v podobi Brana Zlomljenega doživeli sredinsko vlado, kakršne si ni zares želel nihče od likov niti nihče od gledalcev, nekaj najbolj vztrajnih obstranskih kerlcov, ki jim je uspelo preživeti do bridkega konca, pa je svojo fiktivno kariero kronalo z državno službo, kakršne so si vedno želeli. To je to za ta denar, kot se reče.
Morda bi veljalo osvežiti spomin: v zapleteni kombinaciji družinskega spora med Starki in Lannisterji, ki jo prečita prizadevanje Daenerys Targaryen, da bi zasedla prestol – pripada ji po zakonih krvnega nasledstva – in ljudstva Zahodnjega osvobodila političnih tiranov, in pohod vojske mrtvih, ki jih je velik delež interpretacij izenačil z globalnih segrevanjem, se svet Igre prestolov pomika od bitke do bitke, od intrige do intrige, med posilstvi in nesrečnimi zakoni in upravičenimi (?) umori in dolgotrajnim telesnim in psihološkim mučenjem za to, da se na koncu izkaže da a) se lahko podnebnih nevarnosti znebimo v trenutku, ko prenehajo biti politično relevantne, b) ženska, ki si želi moči, ne more vladati, ker je po nujnosti tiranska, c) moški, ki si ne želi vladati, mora porabiti vso svojo življenjsko energijo za to, da ne bi vladal – pa še to se mu zgodi zgolj po nesreči, d) se lahko ljudje zedinijo samo okrog vladarja, ki daje vsem občutek, da jih ne ogroža, ne glede na to, kaj lahko skriva v sebi in e) zaupati ljudstvu s političnimi odločitvami je vredno posmeha.
Megan Garber je za The Atlantic zapisala, da se je s tem razpletom Igra prestolov odrekla jezi kot relevantnemu političnemu čustvu: z odločitvijo, da bo narativno kaznovala Daenerys Targaryen, razjarjeno poveljnico edine rasno mešane vojske v Zahodnjem in osvoboditeljico sužnjev nekega kontinenta, ki serijo zanima samo, kadar ji pride prav, je (z močnim dodatkom fašistoidnih vizualij) sporočila, da je organiziran upor barbarstvo, ki se mu je treba ideološko odreči v korist zmernejših odločitev, ki se odvijajo za mizo in nagrajujejo s kompromisi. Slavoj Žižek je za Independent pripomnil tudi, da se je Igra prestolov s tem naslonila na dobro utrjen (in večno vračajoči se) strah pred ženskami v politiki, ki jih je treba obvladati, preden bi s svojo histerično maternico svetu priigrale kaos. Oglasili so se tudi formalisti, ki menijo, da je razočaranje bolj od vsebinskih odločitev prinesla sprememba v pripovednem slogu, ki jo je povzročilo to, da so se ustvarjalci serije v odsotnosti Martinovih knjig morali znajti sami, z eno nogo že pri naslednjem velikem projektu. Nekdo, ki bi se imenitno odrezal na področju digitalne humanistike, je izmeril, da se je količina uporabljenih besed v zadnjih sezonah glede na začetne dobesedno prepolovila. Zeynep Tufekci v Scientific American je zmotilo predvsem to, da so ustvarjalci serije na svoje like začeli gledati s psihologističnega vidika, pri čemer naj bi Martin vztrajal pri sociološkem prerezu družbenih pritiskov, ki silijo ljudi, da postanejo njihov rezultat.
Mislim, da vse od naštetega po svoje drži. Moje feministično srce je morda še bolj kot moraliziranje okrog strateških odločitev Daenerys Targaryen (ki zagotovo ni bila prva v Zahodnjem, ki je bila pripravljena žrtvovati večjo količino civilistov za dosego ciljev, se ji je pa to gotovo najbolj goreče oponeslo – morda kot svojevrstni levičarki še bolj kot ženski) prizadelo sklepno izvajanje Tyriona Lannisterja, ki je iz Brana Starka na koncu naredilo kralja. Tyrion, ki smo ga nekoč vsi oboževali kot pritlikavca, ki sta ga posmeh in zapostavljenost nagnila k modrosti, humorju in alkoholizmu, je svojo kariero sklenil s težkim (in zelo slabo napisanim) ideološkim govorom, ki je predpostavil, da najboljši vladarji nastanejo iz najboljših zgodb. Ker je to puhlica, ki sama po sebi ne pomeni ničesar, se jo da upogniti po katerem koli kandidatu, za katerega smo vnaprej odločili. Ugotoviti, da je Tyrionov kandidat – ne glede na to, kaj naj bi Bran kot trioki krokar v resnici bil – mlad fant, katerega edine kvalifikacije so, da je iz prave družine in da ne gre nikomur dovolj na živce, je pomenilo podoživeti nekaj neprijetnih trenutkov moje mladosti. A problem s tovrstnim izidom, ki nam je namenil domnevno neškodljivega kralja in vsem, ki smo jih imeli domnevno radi, prinesel stol v mestnem svetu ali pa kraljestvo po potrebi, je vendarle širši.
Formalistka v meni bi rekla, da je zadnje dejanje – tako zadnja epizoda v malem kot zadnji dve sezoni v velikem planu – Igre prestolov problematično predvsem na narativni ravni, in sicer v tem, kako resno jemlje svojo vzročnost. Eden velikih čarov serije, ki je zarana tako rada ubijala in poniževala svoje like, je bila namreč njena zavezujočnost: ko je likom podelila lastnosti in jih zavezanih oči peljala po hodnikih njihovih usod, je vsako dejanje vzela zares in mu pripisala narativni odtis. Ko se je nekdo spremenil, se je spremenil zares. Ko se je Ramsay Bolton v svoji kleti igral Fritzla s Theonom Grayjojem, je ta na drugem koncu prilezel ven kot pohabljen človek. Ko se je v zadnjih izdihljajih serije Jamie Lannister odločil, da je bilo par sezon osebne rasti zaman in še vedno ljubi svojo sestro, smo bili vsi malo zmedeni. Pa ne, da bi imelo resnično življenje vedno smisel. Samo od umetnosti bi pričakovali, da se drži svojih lastnih načel.
Kulturna teoretičarka v meni pa bo končala tam, kje je začela, in rekla, da so formalne težave, s katerimi se je soočala zadnja etapa Igre prestolov ideološke težave pod krinko. Nekje spotoma je serija namreč ugotovila, da če se bo držala svoje lastne vzročnosti, ne more voditi k feel-good liberalnemu zaključku, kakršnega si želi. A ker si ga ni mogla prenehati želeti, je morala povoziti svoje lastne zgodbe kot tisto o vojski mrtvih, svoje lastne like kot Tyriona, ki je moral nenadoma postati drugorazredni diplomat. Tako revolucija kot globalno segrevanje sta bila odpovedana, ker trenutno ni časa za njiju in ker je tistih par kerlcov res dolgo čakalo na prgišče državnih služb. S tem se je Igra prestolov odrekla spekulativni funkciji, ki jo umetnost lahko ima (kadar jo hoče) in nam, svojim obljubam in obetom navkljub, ni povedala ničesar o svetu, kakršen bi lahko bil. Nam je pa povedala vse o svetu, v katerem živimo. Škoda, da smo to leta 2019 že vedeli.
»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.«
