»Z razgaljanjem boleče zgodbe iz otroštva sem morala odložiti tudi vse maske.«

Maja Megla Fotografija: Nada Žgank

Novinarki in urednici Maji Megla se je na pragu petdesetih življenje postavilo na glavo. Pojavila se je nenavadna bolezen, ki je ohromila njeno telo in življenje. Poleg tega pa je ravno v tem času izgubila službo, skrhali so se tudi socialni stiki, ki jih je imela z okolico. Svet, kot ga je do tedaj poznala, je izginil. Iz osamljene bolezni se je rešila tako, da je poiskala odgovore na vprašanja, ki so se ji postavljala. Nastala je knjiga Stres, kuga sodobnega časa, ki je postala uspešnica, saj se je prodala v nakladi 2500 izvodov. Sledila je knjiga Smem biti to, kar sem (Reset.Restart založništvo), v kateri spregovori o posledicah čustvenih in telesnih zlorab v otroštvu, o soočenju z njimi in o tem, kako se rešiti iz njihovega prijema ter zaživeti lepše življenje. Tudi ta je že našla številne bralce.

Maja, poznam te kot novinarko, zadnja leta pa si spremenila svojo poklicno pot in postala uspešna avtorica knjig za samopomoč. Kako se počutiš v novi vlogi?

V vseh oblikah sem ista jaz, z enakimi vrednotami in motiviranostjo. Četudi se je igrišče spremenilo in namesto člankov nastajajo obsežnejše knjige, je igra ostala enaka: iskanje resnice in brskanje za odgovori. Od nekdaj me je, tako kot Goethejevega Fausta, gnala radovednost, kaj »drži svet v tečajih«, zakaj smo ljudje in družba takšni, kot smo, kakšni mehanizmi nas poganjajo in kako bi lahko bilo drugače.

Razumevanje pojavov je cilj sleherne raziskave, naj bo to novinarsko delo, znanstveno, psihološko, filozofsko ali družboslovno. V vseh primerih naj bi se oprli na kredibilne vire in te osvetlili z več zornih kotov. Check, double check, re-check je bil temelj vsaj mojega novinarskega pristopa, »preveri, ponovno preveri in še enkrat preveri«. Če podatek, ugotovitev ali zgodbo preverimo pri vsaj treh verodostojnih virih, je velika verjetnost, da so resnični. Z današnjo globalno spletno povezanostjo temu ni več tako. Na družbenih omrežjih se širijo laži, ob pisanju prve knjige Stres, kuga sodobnega časa pa sem podvomila tudi v univerzitetne in strokovne vire. Našla sem kup nedoslednosti, površnosti, napak in »plonkanja«. Preverjanje podatkov sem zato pri pisanju prve knjige povečala na pet do sedem strokovnih virov. Oprla sem se na znanstvene raziskave in izsledke, ki so dostopni na spletnih straneh univerz, kot so Harvard, MIT, Yale, Stanford, Berkeley, Oxford, Cambridge in številne druge, na predavanja znanstvenikov, knjižne izdaje. V drugi knjigi Smem biti to, kar sem sem znanstvenim virom dodala še duhovna znanja krščanstva, budizma in indijske hinduistične, vedske, jogijevske tradicije.

Zdi se mi, da s takšnim pristopom moji prvi dve knjigi nista podobni knjigam za samopomoč z nekaj pravili, vodili ali cilji, temveč sta kompleksni študiji in analizi človeških mehanizmov, res pa je, da sta usmerjeni v konkretne rešitve. Sta priročniške narave.

In kaj je drugače od časov novinarjenja? Sedaj si sama odmerjam čas, ki ga namenim za raziskavo in pisanje. Nihče me ne priganja, nikomur se ne mudi, ne čakajo me novi teksti, ki bi jih bilo treba hitro spisati in zapolniti časopisne strani. V snov se lahko poglobim z natančnostjo in zavzetostjo, kot se doslej nisem mogla. Ker pa sem sama sebi zelo strog šef, delam mnogo več, kot sem nekdaj, a z lahkoto in sproščenostjo.

Pred dvema letoma si izdala knjigo o tem, kako stres lahko uniči telo in duha posameznika in kako se z njim spopasti. Pišeš na podlagi lastne izkušnje. Si povsem uspela izgnati stres iz svojega življenja?

Stres je podporni mehanizem preživetja in nam podvoji moči, ko se soočamo z življenjsko nevarnimi situacijami, zoperstavimo močnejšemu sovražniku ali zbežimo od njega. Problem je ta, da sodobni človek živi stresno prav vsak dan, kot bi bile izredne razmere povsem naravna oblika življenja, vendar niso. Cena, ki jo plačujemo, je visoka. Zakaj?

V stresu telo preplavita adrenalin in kortizol. Prvi podvoji moči, drugi sproži varčevanje z energijo. Ena od niš njegovega varčevanja je imunski sistem, ki ga ošibi. To kažejo številne raziskave, med njimi tudi nekaj desetletij trajajoča raziskava odličnega nevroendokrinologa, profesorja na Univerzi Stanford Roberta Sapolskega. Ko smo v kroničnem stresu in dolgo preplavljeni s kortizolom, smo v stanju dolgotrajno šibkejšega imunskega sistema, kar odpira vrata telesnim boleznim, h katerim smo nagnjeni ali jim izpostavljeni. Kronični stres uničuje tudi možganske celice (nevrone) in med njimi zdravo delovanje nevrotransmiterjev oz. živčnih prenašalcev (serotonina, dopamina, idr.). S slik magnetne resonance (fMRI) je razvidno, da so možgani v kroničnem stresu povsem enaki kot v depresiji. To je le nekaj primerov od ducata posledic. Kronični stres škodi širokemu spektru psihofizičnega zdravja.

Zakaj ga potemtakem sploh dopuščamo, kajne, saj je to povsem nespametno in škodljivo? Zaradi »vrednot«, ki jih živimo: biti uspešen, popoln, boljši od drugih, opazen, všečen, bogat. Podpiramo tekmovalnost, perfekcionizem, narcisizem, neprestano povečevanje storilnosti, ipd. Zaradi tega se z drugimi neprestano primerjamo. Nekatere že premalo lajkov na družabnih omrežjih pobije in se počutijo kot neuspešne in neželene zgube. To ne govorim iz moralističnega vidika. Poglejte samo alarmantne kazalce porasta depresij v zadnjem desetletju na spletnih straneh Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) in slovenskega Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ). Zaposlenim se nalaga čedalje več dela in jih hromi s strahom, da bodo izgubili službo in si ogrozili preživetje. Otroci in mladostniki se morajo neprestano dokazovati z uspehom, priljubljenostjo, z zunanjim videzom. Družbena ekonomija podpira rivalstvo, a ta se hrani s podlostmi: zahrbtnostjo, nekorektnostjo, mobingi (trpinčenje podrejenih na delovnih mestih), bullyingi (trpinčenje med enakimi, med vrstniki) ipd. Ustvarjamo trpke človeške psihodrame. Poglejte še podatke o porastu tesnob, fobij in paničnih napadov. Ti niso nastali zaradi koronavirusa, epidemije in njenih omejitev v zadnjem letu. Porast je bil zaskrbljujoč že pred epidemijo. V večjem delu je posledica kroničnega stresa (razen v primerih kliničnega neravnotežja v delovanju možganske nevrokemije).

Kaj storiti? V svoje življenje lahko vnesemo vrsto sprememb, s katerimi nadziramo raven stresa: spremenimo vrednote, življenjski stil, službo, toksične odnose, odnos do uspeha, do sebe, skrb za svojo psihofizično kondicijo, za razvedrilo in ustvarjalnost ipd. Sem stres izgnala? Seveda ne. Kadar smo v nevarnosti, nam na pomoč priskoči stres. Ostri pozornost in zbranost med naporno in dolgotrajno vožnjo. In vsekakor bi me preplavili stresni hormoni, če bi mi pot prekrižal renčeči pes. Vse to so naravni, normalni in zdravi stresni odzivi.

Kakšen je tvoj najpomembnejši nasvet ljudem, ki so ohromljeni in zlomljeni zaradi stresa?

Najprej bi vsakomur zastavila vprašanje, ki ga večina ne sliši rada: ste zares pripravljeni na spremembe? Če niste, boste le jamrali, se smilili sami sebi in se slepili z lažnimi obljubami, kaj vse boste storili, četudi veste, da boste živeli enako kot prej. Malo ljudi je pripravljenih na spremembe. Zelo malo. Spremembe so naporne.

Če to vstopno sito prečkate, vas čaka naslednje, ki ga tudi ne boste radi slišali: kronični stres povzročajo tako notranje kot tudi zunanje okoliščine. Nastaja lahko v težjih življenjskih situacij, kot so izguba službe in pritisk preživetja, smrt bližnjega, razpad zakonske zveze, mobing ali pa bullying. Vse te okoliščine so zunanje. Stres pa si lahko povzročamo tudi sami zaradi svojih visokih pričakovanj, zahtev, vrednot in ciljev. Perfekcionisti so v stresu, ker ničesar ne naredijo dovolj dobro in se ženejo za popolnostjo, ki je ni. Tisti z rano nevrednosti in slabo samopodobo se pehajo za priznanjem, lajki, pohvalami. Svojo vrednost iščejo v zunanjih potrditvah. A žal, če nimamo zavedanja lastne vrednosti, nas nič v zunanjem ne bo moglo nahraniti. Potrebovali bomo vedno nove dokaze, dan za dnem. Potem so nemočni: v stresu so, ker se ne znajo in ne zmorejo spopasti z življenjskimi težavami, ki se jim sesuvajo na glavo. Najverjetneje iz otroštva prinašajo nezaceljene rane, ki jih hromijo. Dodajmo na spisek prijazneže: ti so razvili škodljive obrambne mehanizme, s katerimi si prizadevajo za naklonjenost in sprejetost. Ne znajo reči »ne« in si nakopljejo preveč dela, se zapletejo v neprijetne situacije ali pa vztrajajo v škodljivih, izkoriščevalskih ali disfunkcionalnih odnosih. Potreba, da bi bili ljubljeni in sprejeti, prevpije vse ostale trezne presoje. Vsi ti ranjeni otroci bodo kot odrasli v notranjem kroničnem stresu, saj jih bodo določale rane preteklosti in prizadevanje za sprejetost, ljubljenost, vrednost ipd. Živeli bodo iz svojih poškodb in prilagoditev nanje, ne iz svojega zdravega, ustvarjalnega jedra.

Se lahko izvijemo iz primeža igranja teh škodljivih vlog? Lahko. Ne moremo spremeniti drugih ljudi, zunanjih pogojev, sveta in družbe, še manj svoje preteklosti, lahko pa spremenimo svoje odzivanje nanje. Smo se pripravljeni razgaliti pred samim seboj, spoznati svoje psihološke mehanizme, ozdraviti svoje rane? Malokdo. A pri njih se vse začne. Kdor ne zmore pogledati v svojo temo, v svojo »senco«, kot bi rekel Jung, živi s plašnicami na očeh. Če zapremo oči, ker nečesa ne želimo videti, tisto resda izgine iz zaslona, a še vedno ostane v nas in narekuje naše doživljanje, odzivanje in razumevanje sebe in sveta.

Tvoja prva knjiga je bila uspešnica, imela si dobro obiskana predavanja, delavnice, ogromno ljudi se je nate obrnilo po pomoč. Kakšne so bile njihove zgodbe, kaj so te spraševali?

Po izidu prve knjige sem se s predavanji odpravila po slovenskih knjižnicah in kulturnih domovih, kakšnih štirideset se jih je zvrstilo. Ogromno bralcev mi je tudi pisalo. Našli so me na spletu in družbenih omrežjih. Zaupali so mi boleče in težke zgodbe! Stiske so res velike. Ljudje so zgarani in izgoreli. Pobiti so, ker ne vedo, kako naj se iz težav izkopljejo in si opomorejo. Okrevanje po izgorelosti traja vsaj pet, a tudi do sedem let, čemur lahko pritrdim, saj sem jo preživela. Veliko je depresij in začaranega kroga jemanja antidepresivov, iz katerega si mnogi želijo izstopiti, a ne vedo, kako. Že samo to, da so videli nasmejano osebo, ki je preživela izgorelost in se prenovila, jim je vlilo novega upanja in moči.

Medtem ko je prva knjiga polna fizioloških razlag o delovanju našega telesa, pa je druga knjiga bolj duhovna, prepredena je z nasveti, kako samega sebe ljubeče nahraniti. Zdi se, da tvorita dopolnjujočo se celoto. Se strinjaš?

Res je. Ko se je pisala prva knjiga, je nastajala že druga. Smo kompleksna, večdimenzionalna bitja, preplet telesnega, psihičnega in duhovnega. Na telesni ravni je mogoče najti le omejen del odgovorov na naše bolezenske težave. Ko zbolimo za virozo in poklapani ležimo v postelji, nimamo psihičnih moči in prav nič nas ne zanima smisel življenja ali politična situacija. Ko se sesuje telo, nam zmanjka moči drugje, to izkustveno vemo. Velja pa tudi obratno: psihična travmatiziranost se odrazi na telesu, prav tako depresija. Nedavno sem spremljala večdnevno ameriško konferenco o travmi, na kateri so sodelovali znanstveniki, družboslovci, zdravniki in terapevti različnih strok. Peter Levin, ki ga poznamo po knjigi Kako prebuditi tigra, je v svojem prispevku navedel statistične podatke, da v Ameriki samo pri desetih odstotkih obiskov pri zdravniku odkrijejo fizične vzroke za težave in bolečine. V 90 odstotkih ne najdejo vzroka in ne pridejo do rezultatov. Kaj je potemtakem v teh 90 odstotkih, zaradi katerih »zbolimo«, se je vprašal Levin in dodal, da bi se s tem morala medicina pospešeno ukvarjati, a se ne. V teh 90 odstotkih se večinoma odvija psihosomatika: psihološki razlogi, ki imajo svoje posledice v somatiki, torej v telesnem ustroju. Ko smo pod dolgotrajnim psihičnim pritiskom, nas lahko začne boleti glava ali peči želodec, tudi to smo večinoma izkusili. Fantomske bolečine hrbta, ki jih je desetletja raziskoval ameriški zdravnik Sarno, so tipičen odraz pometanja težav pod preprogo. Problem, ki nas žuli, je prevelik in čustveno prezahteven, zato naredimo obvod in ga kanaliziramo v fizično bolečino, kajti fizično bolečino lažje prenesemo kot psihično. Nato so depresije, ki se odrazijo tako na našem telesu kot v počutju, bolečinski sindromi ipd.

Če psihološke rane, travme in viharji povzročijo tolikšna razdejanja v telesih, kako jih pozdraviti in vzpostaviti psihično ter telesno ravnotežje (homeostazo)? Kaj sploh so zdravi psihološki mehanizmi? Kako razvijati svoje najboljše potenciale? Iz iskanja odgovorov na tovrstna vprašanja je nastala druga knjiga Smem biti to, kar sem. V njej sem osvetlila nekaj naših temeljnih bivanjskih pravic, recimo, da imamo pravico reči ne, postaviti meje, izraziti svoja čustva, poskrbeti za svoje temeljne potrebe, se postaviti na prvo mesto, biti nepopolni in delati napake, imeti lastne vrednote in izbire, biti srečni idr.

Je bilo težko napisati prvi del knjige Smem biti, to kar sem, v katerem govoriš o spolni zlorabi, ki si jo doživela v otroštvu in ki je zaznamovala tudi odraslo življenje?

Zelo. Vsakdo ima pravico govoriti o sebi po svoji presoji in izbrati, kaj bo delil s svetom in kaj ne. Ko pa so vpleteni drugi ljudje, je to drugače. Pri pisanju sem viharila skozi vrsto etičnih dilem. Knjigi sem namreč dodala razgaljajoč, boleč, intimen uvodni del o zlorabi, ko sem uvidela, da knjige ne morem dati v svet, če ne povem, iz katerih izkušenj črpam spoznanja, o katerih pišem. Brez tega pričevanja knjiga izgubi verodostojnost, kajti vem, o čem pišem, ker sem to izkusila in preživela, se z grozo soočila, jo zdravila, pozdravila (kot je sploh mogoče) in se prenovila. Z razgaljanjem težke in boleče intimne otroške zgodbe pa sem morala odložiti tudi vse maske. Ničesar več ne skrivam. Knjiga mi je zato podarila brezmejno svobodo.

Vendar pa knjiga ni namenjena samo žrtvam spolnih zlorab, temveč  vsem, ki so jih v otroštvu zlorabljali tudi na drugačne načine, denimo zanemarjali, zapostavljali in razvrednotili. Kaj žrtve zlorab v kasnejšem življenju naredijo same zase, kako se lahko poberejo in zastavijo življenje na novo?

Spolne zlorabe, posebno v družinah, so še vedno tabu, četudi raziskave ministrstva za pravosodje iz oktobra 2020 kažejo, da je vsak peti Slovenec doživel spolno zlorabo. Zakaj tabu? Ker družbe ne sestavljajo samo žrtve, temveč tudi zlorabljevalci, pedofili, spolni iztirjenci, nadlegovalci in drugi slinavci. Slovenija je premajhna, da bi se lahko pred storilci umaknili na drugi konec države v drugo veliko mesto, kjer bi imeli enako kakovostno ponudbo zaposlitev kot v prestolnici. V Sloveniji ni tega oddaljenega velemesta, kjer bi lahko začeli na novo. Večinoma spolno zlorabljeni ostanejo v bližini zlorabljevalcev, kar je zanje grozno boleče in povzroča neprestano retravmatiziranje. In četudi so spolne zlorabe resda najhujše oblike zlorab, nič manj usodne niso posledice alkoholizma in nasilništva. Tudi ti otroci so bili zanemarjeni, neljubljeni, brez varnosti in zaščite. Vsi imajo rane. Mnogotere. Njihove posledice nosijo v odraslost.

Kot odrasli pa imamo moč izbire: lahko živimo iz otroških ran in škodljivih obramb ali pa rane pozdravimo in se naučimo novih vedenjskih mehanizmov. Kot otroci se iz grobega, nezdravega okolja nismo mogli umakniti. Ko odrastemo smo mi sami odgovorni za lastno dobrobit, za tvorno skrb za sebe, za razvoj svojih potencialov, za svojo srečo in zdravje, za hranilne odnose s soljudmi. Povsem v naših rokah je, kaj bomo v svojih življenju storili. Nismo več nemočne žrtve.

V obeh knjigah citiraš številne znanstvenike in mislece, vidi se, da si tematiko temeljito preštudirala. Ob katerih avtorjih si se največ naučila?

Opiram se na evropsko kulturno, filozofsko in družboslovno dediščino ter sodobno nevroznanost, ki je razprla povsem nova obzorja v razumevanju delovanja človekovih možganov, čustvovanja in kognicije. Že od študentskih časov prebiram knjige vseh duhovnih tradicij sveta, krščanstva, budizma in zena, indijske vedske tradicije, vedante in joge, islamskega sufizma, šamanizma. Morda bi izpostavila le enega, prvega, tistega, s katerim sem začrtala smer svojega življenja.

Na fakulteti sem sredi osemdesetih let ob primerjalni književnosti študirala starogrški jezik s književnostjo. Precej čudaško v času punka in rahljanja socializma. A takrat je postal zame Sokrat v Platonovih dialogih edini relevantni svet, ki me je zanimal. Platonovega Protagorasa sem prebirala kot briljantno literarno (in ne filozofsko) delo, kot dramatično soočenje dveh velikih umov tistega časa, sofista Protagorasa in Sokrata. Prvi je bil vešč retorik, spreten v besedi, mojster leporečja. Sokrata pa površne zunanje spretnosti niso zanimale, temveč resnica. Bil je mojster analize, indukcije in eden etično najvišje stoječih mož. Od takrat do danes se v dva tisoč letih ni kaj dosti spremenilo. Še vedno se, kot je v času mojih študijskih let v svojem delu Umetnost življenja zapisal Erich Fromm, razlikujemo le po tem, ali nas zanima življenjska usmeritev k »biti ali imeti«. V tistih zgodnjih časih mladostnega zorenja ni bilo nobene dileme več: zanima me pot resnice in usmeritev k temu, kako biti.

Kakšne so tvoje izkušnje s slovenskim založniškim trgom?

Trd in neizprosen je, kot katerakoli druga dejavnost, ki je za masko plemenitega služenja človekovi odličnosti tudi nekorektno rivalska, celo izkoriščevalska. Imam založbo Reset.Restart, v kateri izdajam le svoje knjige. Nikogar ne ogrožam in nikomur ne bom nič odvzela. Upam, da ne bom pristala kot plen v kakšnih pogoltnih čekanih (smeh).

O čem bo govorila tvoja naslednja knjiga?

V pripravi jih imam več. Dve sta dozoreli in sta v večjem delu spisani, esejistična in ljubezensko-potopisna. Tudi mene zanima, katera od njiju se bo prva dokončala in stopila med bralce.

Knjigi Stres, kuga sodobnega časa in Smem biti to, kar sem lahko kupite na tej povezavi.