Warum ich?*

Peter Handke Fotografija: Alchetron

To vprašanje mi je ob naključnem srečanju na letališču Brnik zastavil Peter Handke sam. Nanašalo se je na moje dolgoletno prizadevanje, da bi prevedla njegov roman Moje leto v nikogaršnjem zalivu, ki ga je napisal leta 1994. Roman predstavlja prelomnico v njegovem življenju in pisanju. Po dolgoletnem popotovanju po svetu se je ustalil v predmestju Pariza, se osredotočil na vzdrževanje asketsko opremljene hiše in vrta, na sprehode po gozdu. Paul Jandl je zapisal, da Handke vzdržuje »empatično distanco do ljudi« in to velja tudi za ta roman, ki prehaja v neke vrste poetično transcendenco, ki je nekaterim všeč, spet drugim pa ne. Samotarski prvoosebni pripovedovalec virtualno potuje s prijatelji različnih poklicev, ki so razkropljeni po svetu.

Knjiga je čudovit razmislek o daljavah in bližinah, in že pred več kot desetimi leti sva se s prijateljem Fabjanom Hafnerjem, poznavalcem Handkeja, pogovarjala, da bi bilo treba ta roman nujno prevesti v slovenščino, kljub temu da ima okrog 600 strani. Fabjan mi je svetoval, naj prevajam zgodbo za zgodbo, saj roman povezuje le okvir pariškega predmestja. V spomin na Fabjana je bil z Beletrino že pred leti sklenjen dogovor, da roman prevedem. Žal se sovraštvo nekaterih mednarodnih institucij do Handkeja prenaša tudi na prevajalce, tako da je bila knjiga dvakrat zavrnjena s prozorno utemeljitvijo, da je Handkejevih del v slovenščino prevedeno že veliko (beri: dovolj). Moje mnenje je, da bi morali, če govorimo o »malo tudi naši« Nobelovi nagradi, prevesti vsa njegova dela, marsikatero tudi ponovno. Izredno sem vesela, da bo roman v slovenščini vendarle izšel leta 2021.

 Sanjač

Fabjan Hafner je bil Handkejev prijatelj in poznavalec njegove književnosti, o kateri je napisal doktorat Peter Handke: Unterwegs ins Neunte Land, ter v knjižni obliki izdal še krajši govor, ki ga je imel, ko je v Handkejevem imenu sprejel nagrado. Fabjan natančno analizira pomen Slovenije in vsega slovenskega za Handkejev opus. Peter Handke sam sebe opredeljuje kot sanjač in mislim, da je to vse do danes njegov najbolj natančen opis. Hipersenzibilni poet, ki se burno odzove na vse, kar je zlagano, kar dokazuje že njegova prva drama Zmerjanje občinstva. Ko se je s knjigo v roki cele dneve sprehajal po Krasu, se je sprehajal po svojem notranjem Krasu, v stiku s slovenskim jezikom je navezoval stik s predniki, kar med drugim opisuje v romanu Ponovitev, v pretresljivem zapisu le nekaj tednov po materini prostovoljni smrti z naslovom Žalost onkraj sanj ali koroškim partizanom posvečeni drami Še vedno vihar.

V čudovitem intervjuju s Ivom Štandekerjem leta 1991 v Mladini je Peter Handke razložil svoj odnos do slovenščine in ob osamosvajanju, ki ga ni mogel ne razumeti ne sprejeti, izrazil bojazen, da bo Slovenija postala provincialna država s provincialnimi politiki, ki bo namesto resnične kulture podpirala neko kvazifolkloro. Žal je imel še kako prav, a takrat niso bili dovoljeni niti takšni pomisleki in je v Sloveniji postal nezaželen, kar je morda (samo ugibam) botrovalo tudi njegovemu prehodu na srbsko stran. Jugoslavijo je videl kot svojo pravo domovino, v nasprotju z Avstrijo, ki je s svojo specifično zatohlostjo svetovni književnosti dala toliko dobrih, na svojo domovino jeznih avtoric in avtorjev. Peter Handke je Jugoslavijo morda še preveč ponotranjil kot nekaj, kar mu pripada, kar mu nekdo jemlje in uničuje, v zazrtosti vase pa ni sprevidel, kdo jo uničuje.

 Vplival na nemški film, gledališče in prozo

Če se naslonim na izjavo Elfriede Jelinek, da je vesela, da je Nobelovo nagrado prejel prav Peter Handke in da bi jo lahko prejel že pred njo, in trditev Paula Jandla, da bi lahko Nobelovo nagrado prejel že samo za besedilo filma Wima Wendersa Nebo nad Berlinom, se ne bi mogla bolj strinjati. Peter Handke je spremenil nemški film, nemško gledališče in prozo. Vplival je na toliko avstrijskih in svetovnih avtorjev, tudi slovenskih. V svoje notese s svinčnikom zapisuje literaturo, ki bo ostala. Peter Handke črpa iz sebe, kar mu nekateri očitajo kot samoljubje. Kot vsi najboljši umetniki na dan spravlja vse, kar je neprijetnega v vseh nas. Ne ozira se na druge in se hkrati zaveda, kako izjemen je, kar gre marsikomu na živce. Njegov vpliv bo trajen, vsaj za tiste, ki ga bodo dejansko brali, ne le o njem pametovali.

Nobelove nagrade za literature in za mir so se mi od nekdaj zdele »kar nekaj« in z burno razpravo se jim le napihuje pomen. Nagrado je iz slabe vesti osnoval izumitelj dinamita, dolga leta jo je izročal kralj z dvomljivo preteklostjo (že sama institucija kralja se mi v današnjem svetu kot takšna zdi vprašljiva), dvomljivega slovesa in okusa pa je bila tudi žirija. Slišati je pikre kritike, da je žirija napovedala, da se bo začela ozirati po svetu, nato pa je izbrala Avstrijca in Poljakinjo. Oglašajo se kritike, da gre za (srednje)evropsko nagrado, ki bi jo bilo treba ukiniti. Slišala sem že šalo, da lahko ohranimo samo še vilenico, ki dejansko je srednjeevropska po definiciji in očitno mnogo prej prepozna literarno kakovost istih oseb, ki nato prejmejo Nobelovo.

 Eden slogovno najbolj izpiljenih avtorjev

V teh dneh si Handkeja v Sloveniji podajamo kot vroč kostanj. Na koncu naj bi bili prav prevajalci tisti, ki naj bi dajali neke pomembne izjave. Ampak Handkeja ne poznam osebno dovolj dobro, da bi lahko odgovarjala na vprašanja, kaj si on misli, prav tako ne vem, kaj si je mislil v preteklosti. Nekaterih stvari pri njem ne razumem, se politično ne strinjam, njegova zasebnost me ne zanima. Še vedno pa je po mojem mnenju eden od peščice slogovno najbolj izpiljenih avtorjev in meni tudi po načinu opazovanja najbližjih – z nagrado ali brez. 

Sprva upravičena načelna razprava vse bolj polzi navzdol v smeri poskusa diskreditacije avtorja kot pisatelja in kot osebe. Kot takšna trenutno več pove o tistih, ki Handkeja napadajo kot o njem samem. Toliko krvoločno zavidljive agresije že dolgo nismo videli. Najglasnejši ali najpikrejši pa so avtorji, ki so sami poskušali zasloveti z balkanskim folklorizmom, rakijo in podobnim, a je njihovo oko in njihov jezik toliko siromašnejši od Handkejevega.

Če bo jutri nemško književno nagrado za leto 2019 prejel Saša Stanišić, se bo lahko zahvalil le Handkeju – kot zgleden, vljuden priseljenec, ki se je pridno naučil nemško, in ki zna Balkan pojasniti s preprostimi stavki brez pridevnikov (kakor se je sam iz Handkeja ponorčeval na twitterju, češ da bo prejel Nobelovo nagrado za lepe pridevnike), menda dobro izgleda (po mnenju nemške blogerke, ki je ta kriterij navedla kot svoj argument, zakaj je za predstavitev izbrala prav njegovo knjigo), pa še dobro se prodaja, kakor je kriterije letošnje žirije največje nemške nagrade po neumnem že vnaprej razkrila njena članica v nerodnem samoljubnem prispevku v Die Presse, ki je potožila, da so nekatere knjige v izboru zanjo pač pretežke, da bi jih lahko prebrala. Tako ima Nemčija že nov literarni škandal, karavana gre dalje.

Handkejeve dolge, poetične povedi so pač nasprotje vsega, kar je instantno.

*Zakaj jaz?

  1. Odličen članek.

    Tajda Liplin Šerbetar