AirBeletrina - Vzporedna življenja
Dom in svet 14. 2. 2019

Vzporedna življenja

 

Foto: L. H.

Obstaja resničnostni šov 90 Day Fiancé, ki naslavlja čas, ki ga imata zaročenec in zaročenka (eden izmed njiju ameriški_a državljan_ka), da se po vstopu v ZDA poročita in zaprosita za zeleno karto. Ta bizarno-zabavni real-life scenarij so televizijski ustvarjalci spremenili v resničnostni šov, v katerem sledijo prigodam parov na poti do zakonskega stanu v Ameriki. Dobesedno moj lajf, a brez kamer.

First things first, najprej je potrebna pridobitev vize za vstop v državo, šele nato začne teči 90 dni. Do tja vodi proces, v katerem vlagatelja (jaz, Slovenka, in on, Američan) napiševa izjavi How we met, sestaviva kronološki opis srečanj s fotografijami kot dokazilo, da je razmerje resnično, vloga za vizo nato potuje na tri različne urade in za to porabi okrog deset mesecev, jaz opravim zdravniški pregled in intervju na ameriški ambasadi v Ljubljani in se obvezno cepim proti gripi, če ne me v državo sploh ne bi spustili, nato pa imava trimesečni deadline, da se poročiva v obljubljeni deželi. V fazi čakanja na vizo pomeni biti vsak v svoji državi in po videoklicu loviti čas v deveturnih presledkih, ko sva oba budna.Pomeni tudi, da v kafkovskem procesu, ki traja skoraj leto dni, ne moreva narediti ničesar, da bi ga pospešila. Energijo vlagava vsak v svojo rutino in potrpljenje, da se ta resničnostni šov le izpelje do konca, za katerim čaka še malo potrpljenja, nekaj let do zelene karte. 

V tem času sva uspela obržati kontinuiteto srečanj na vsakih nekaj mesecev. Ta so pomenila asimilacijo nazaj na razmerje v rekordno hitrem času in za kratko obdobje, kot bi se na vsake toliko postavila v mikrovalovko, se na zunaj močno ogrela, v sredici pa ostala hladna. Za teden ali dva sva bila spet par, team, bodoča zakonca, čimprej sem se trudila otresti otopelosti in izključiti obrambni mehanizem, ki kot radirka vztrajno briše pogrešanje, ki vznika v mojem »samskem« vsakdanu v Ljubljani. V teh srečanjih sva izživela vse, kar ni bilo povedano preko videoklicev in pisanja sporočil, ter mesece razmerja zapakirala v nekaj deset dni.

***

V paralelni resničnosti sediva v njegovem pickup truck-u in se peljeva mimo suhih, bežečih pokrajin pod svetlobo, ki je drugačna kot doma, mimo neštetih postojank ob avtocesti z nizkimi, kvadratnimi, hitrimi restavracijami. Pot nama občasno prestreže tumbleweed, posušena jerihonska roža, ki jo preko planot nosi veter in jo poznam iz risank iz otroštva. Poslušava Grateful Dead po radiu na postaji, ki ne vrti ničesar drugega kot posnetkov njihovih koncertov in pove mi (tako kot vsakič), da so bili baje leta ‘77 res dobri, res na vrhuncu svoje kariere. Potem zavije na stransko cesto in odkrijeva vrt kaktusov in skrito plažo, obdano s pečinami. Pickup je topel in varen, sedenje v njem je prijetno. Potovati skupaj je ultimativna povezovalna izkušnja, peljeva se v svojo prihodnost, ki je iz tega zornega kota vedno na obzorju. Prečkava dolg, rdeč most, se ustaviva na robu ceste, v oceanu opazujeva tjulne ter svečano dvigovanje hrbtov kitov grbavcev. Peljeva se, dokler nisva v divjini obdana z ogromnimi drevesi z rdečim lubjem, ki segajo v nebo in so tam že na tisoče let, ovita v meglo, s katero se hranijo.

Think big girl, like a king. Think kingsize. Did you learn nothing in America? Iz telefona se zdaj predvaja norvežanka Jenny Hval, medtem ko kolesarim po Dunajski. Preskok v življenje v Ljubljani pomeni zožati fokus na svet, ki mi je zelo pri srcu, a veliko manjši. Iz miselnega okvirja, kjer se ob jasnem vremenu vidi otočje Farallon na robu prostranstva spokojnega oceana, se preslikam v malo manjši okvir, ki je širok do obzorja, posejanega z Alpami. Vijugam med jezikom, v katerem sem odraščala in tem, ki sem ga posvojila, v slovenščino vstavljam angleške besede, ki jim ne vem natančnega prevoda, a jih čutim. Včasih se je skupaj z besedami treba naučiti tudi občutkov, ki jih opisujejo. Razmišljam v jeziku, ki je v tistem trenutku bolj priročen, medtem ko moje sanje nimajo jezika. Pišem pesmi v angleščini in jih prevajam nazaj in spet obratno, besede se valijo prek obeh razumevanj in odpadajo, dokler ne ostane bistvo. Poiščem delo, kjer je tretji jezik telo in njegov gib. Telo je univerzalno, tu se vedno počutim doma.

***

Ko sem se takrat po treh letih preselila iz Kalifornije nazaj v Ljubljano, se mi je zdelo, kot da gledam svoj resničnostni šov. Ne zato, ker bi bila Ljubljana tako groteskna, ampak zaradi moje vpetosti v neko drugo življenje. Kot da nisem bila zares del tega, kar se dogaja, ampak sem vse opazovala z neke distance, s sedeža v gledališču. Naenkrat sem zavzela vlogo v tem vzporednem slovenskem življenju, moj jaz – self – pa je tičal nekje med svetovi in se gledal. Sčasoma se je ta vrzel zmanjšala, postala sem bolj slovenska, začela ponotranjati pogovore in odnose, ki so se odvijali, in spet začela živeti namesto igrati. Življenje, ki se je odvijalo v Ljubljani, medtem ko sem bila drugje, sem zamrznila, postavila na hladno, premoščanje vrzeli je bila doba odtajanja. V letih odsotnosti se v mojem rodnem kraju pravzaprav ni spremenilo veliko, a preskok nazaj v to življenje je vedno terjal več časa za asimilacijo kot traja vožnja z letalom in dlje ko me ni bilo, dlje sem potrebovala, da se je bistvo odtajalo, da sem stopila iz sedeža nazaj na oder s celim svojim bitom.

***

Danes držim v roki potni list z vizo. Odtajano slovenska se pripravljam na novo dobo taljenja in na nov-star oder v Kaliforniji. Na letalu bom jokala, vem, na dolgih letih vedno postanem čustvena.