Novinarka in publicistka Irena Štaudohar se loteva zelo različnih knjižnih projektov. Po lanskoletni uspešnici z naslovom Kaj hoče ženska? je sedaj pred nami njena knjiga o vrtnarjenju z naslovom Fižolozofija (Mladinska knjiga). V njej je zbrala kolumne, ki jih je nekaj let objavljala v časniku Nedelo. Prinašajo njena razmišljanja in izkušnje, ki jih je prineslo obdelovanje lastnega vrta. Knjiga je hkrati praktična in filozofska, meditativna in poetična, skratka žanr, ki ga pri nas ne srečamo prav pogosto.
Kaj te je pripeljalo do tega, da si v Ljubljani najela kos zemlje in začela vrtnariti?
Preprosta želja po tem, da bi imela svoj vrt. Da bi imela košček svoje zemlje, kamor bi se vračala. Pa tudi to, da bi eksperimentirala z zelenjavo, s semeni. Vrt je vedno zatočišče. Spomnim se, da sem kot otrok opazovala svojo staro mamo, kako je tiho delala na svojem ograjenem zelenjavnem vrtu, ki je bil res lep in v katerem je bilo tudi polno starinskih rož in grmov – zdela se mi je najbolj zatopljen in srečen človek na svetu. Sedaj nimam vrta in ob koncu tedna gostujem na maminem. Trenutno sem res bolj teorija kot praksa.
Vrtnarjenje je zelo praktična zadeva, a je tudi polno metafor, praviš v knjigi. Kaj da vrt človeku poleg zelenjave?
Vrtnarjenje je posebna meditacija. Tudi delo z rokami, kot ugotavljajo nevrologi, zelo pomirja. Všeč mi je prav ta dvojnost, ki jo je omenjal že Orwell, ki je dejal, da je vrtnarjenje delo realista, ki na vrtu postane romantik. Vrt je delo in hkrati si moraš vedno vzeti tudi čas in ga opazovati kot kakšen slikar, ki slika.
Katere so glavne življenjske lekcije vrta?
Mislim, da če imaš vrt, se veliko bolj zavedaš vremena in letnih časov. Če greš na sprehod v gozd, ima ta skrivnostni prostor neko svoje življenje, vrt pa je košček zemlje, ki smo ga ukradli naravi, da bi ga ukrotili, in narava si ga vedno znova vzame nazaj. Če nas nekaj časa ni na vrtu, bodo divje rastline povsem prerastle občutljivo zelenjavo. Če imaš vrt, se tudi zavedaš, da je najbolj pomembno tisto, kar se dogaja v zemlji, in ne le tisto, kar je na površini.
Praviš, da opažaš pomanjkanje poljudnih knjig o naravoslovju v slovenščini, v angleščini pa je takih knjig veliko. Imamo do narave in kmetovanja ter vrtnarjenja res drugačen odnos kot Angleži?
Angleži so imeli aristokrate, ki so se lahko cele dneve sprehajali po naravi in pisali o njej, naši predniki pa so bili kmetje, niso se imeli časa čuditi lepoti narave, ampak so se morali z njo vedno boriti. Saj se spomnite tistih groznih podob iz Prežiha, ko vse propada, ko umira živina, ko je zemlja razmočena brozga, ko so otroci lačni, ko so samo delovna sila … Ko je obdelovanje zemlje, od katere je bilo odvisno, ali bo družina preživela ali ne, eno samo trpljenje. Prav zato nimamo naravopisja in se počasi razvija šele zdaj. Pa tudi zato ne, ker imamo zelo dobro ohranjeno naravo in se bomo tega začeli zavedati in o njej pisati, šele ko jo bomo dodobra uničili.
Ali lahko narediš krajši seznam obvezne literature o filozofiji vrta?
Najbrž je zelo raznovrsten, nekaj priročnikov etnologije, botanike in leposlovja. Vsekakor je to knjiga Vlaste Mlakar Rastlina je sveta, od korenin do cveta, dela Zmaga Šmitka, Zeleni kvadrat Kornelije Benyovsky Šoštarič, Colettin Claudinin dom in kakšen dober priročnik o prepoznavanju ptic … Če nam že pomagajo vrtnariti, si zaslužijo, da jih poznamo po imenih.
Ko že bralec misli, da je tvoja najljubša rastlina fižol, se izkaže, da si enako navdušena tudi nad solato, paradižnikom, kumarami … Katera rastlina na vrtu te najbolj navdušuje?
Vse, kar dobro obrodi. Ampak pri zelenjavi je tako, da vsako sezono ena vrsta bolj uspeva kot druga. Paradižniki se mi zdijo precej zanimivi – tudi zato, ker jih je treba ves čas povezovati, rezati zalistnike, ker rastline oddajajo precej nenavaden vonj, ker so menda tudi mesojede – drobne dlačice na steblih so strupene in lahko zastrupijo manjše žuželke, ki potem padejo na zemljo, propadejo in njihove ostanke vsrkajo korenine. Kaj je lepšega kot velik poletni sočen paradižnik, ki je prišel naravnost iz vrta?
O vrtnarjenju si pisala kolumne za Nedelo. Kakšne odzive bralcev si dobivala?
Odzivov je bilo res kar veliko. Čeprav sem vedno poudarjala, da sem amaterka, so me bralci in znanke veliko spraševali, če jim lahko kaj svetujem. Moram reči, da sem kar uživala, ko sem pisala kolumne, saj ko je sezona na vrtu, se dogaja toliko zanimivih reči, da tem ni zmanjkalo.
Si kdaj pomislila, da bi imela vrtnarsko oddajo na televiziji?
Ne.
Imamo v Sloveniji kako vrtnarsko avtoriteto?
Gotovo obstaja, vendar se žal z vrtnarskimi priročniki res nisem prav veliko ukvarjala. Bolj so me zanimale druge stvari – kdo vse je vrtnaril, kaj o deževnikih menijo biologi, kako so o vrtu pisali pesniki, pisatelji …
Tebi je najljubša hrvaška vrtnarica Kornelija Benyovsky Šoštarić. Zakaj?
Ker ima res lep vrt in imela sem to srečo, da sem ga obiskala. Mislim, da sem se iz te knjige, njenih oddaj in pogovorov z njo res največ naučila o tem, kako lahko tudi drugače obdeluješ vrt.
Zakaj nimaš več vrta?
Ker nimam časa in ker ga nočem več najemati. Morda spet nekoč, ko bom imela hišo z vrtom. Nekje v Toskani.
Glede na to, kako različnih tem se lotevaš v svojih knjigah, z napetostjo pričakujem, o čem bo govorila naslednja. Nam lahko že sedaj kaj izdaš?
Idej imam zelo veliko, težava je čas. Mislim, da bom na letošnjem dopustu končno zasnovala kaj leposlovnega.
