AirBeletrina - Vrag je odnesel šalo: uprava novinarki grozi z odpovedjo zaradi šaljive interne korespondence
Refleksija 8. 6. 2015

Vrag je odnesel šalo: uprava novinarki grozi z odpovedjo zaradi šaljive interne korespondence

Del dopisa, ki ga je novinarka dobila od uprave Dela.

Pretekli teden je po elektronskih poštah ljudi, ki smo bolj ali manj povezani z mediji, zakrožil dopis, s katerim je uprava časopisne hiše Delo eno od svojih novinark opozorila, da je objektivno okrnila dostojanstvo delodajalca in uprave. Stvar morda ne bi bila vredna pozornosti, če ne bi do opozorila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov prišlo le zato, ker je novinarka v internem elektronskem dopisovanju, med kolegi, napisala nekaj, kar je očitno razjezilo upravo. In če ne bi ta nesrečna prigoda povedala o razmerah v slovenskih medijih več več kot tisoč člankov, ki tematizirajo umiranje pisane besede.

Uprava Dela je svojim novinarjem dvignila normo z neuradnih 1000 na 1350 vrstic, ki morajo biti vsak mesec objavljene. Na ta način naj bi ločili zveličane in pogubljene: sklepamo lahko, da bi prvi, ki bi vsak mesec objavili 1350 vrstic, obdržali službo, drugi, ki bi jim spodletelo, pa ne. Človeku ni treba delati v medijih, da ve, kako absurdna je za novinarstvo količinska norma; kdor prebira tuje časopise, opazi, da se nekateri novinarji lahko zgodbi posvečajo mesece – in da ena sama dobra in prodorna zgodba za medij (in bralce!) lahko naredi več kot sto prirejenih agencijskih novic ali Guardianovih člankov. Uprava časopisne hiše Delo se je torej odločila, da je količina pomembnejša od kakovosti (kot da svet hiperprodukcije informacij ni že dovolj nagneten). Pri tem ji najbrž ni treba pripisovati prevelikega razmisleka; gonilna sila gotovo ni bila želja po boljšem časopisu, ampak po manjši izgubi. Zakaj bi skušali pridobiti nove bralce, če se lahko znebijo starih novinarjev? Kdor se pred 1350. vrstico upeha – tega pač ni več.

Ko je uprava dela zaposlene obvestila o dvigu norme, se je med novinarji Dela razvila živahna razprava po elektronski pošti. Ena od novinark je postavila retorično vprašanje, kakšno nagrado si bodo prislužili tisti, ki bodo normo presegli in nanj tudi duhovito odgovorila: »Ker vemo, da denarja ni, bi se lahko domislili tudi kakšnih simboličnih nagrad, recimo omemb udarnikov in udarnic s fotografijami in imenom v prostorih družbe Delo …« . Na koncu pa je zastavila še vprašanje: »Kakšno normo ima uprava?«

S tem je novinarka, tako ji očitajo v dopisu, podajala negativne vrednostne sodbe o delodajalcu, s čimer se je okrnilo dostojanstvo delodajalca in uprave. Uprava časopisne hiše Delo nato še dodaja, da je delavec kršil sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, pri čemer je bistveno izpostaviti, da mora novinar ravnati vestno, strokovno, učinkovito in pravočasno in da se mora vzdržati vseh ravnanj, ki bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca.

Novinarka, katere delo naj bi bilo predvsem postavljanje vprašanj, je zastavila vprašanje preveč. Novinarka, ki naj bi ravno z lucidnostjo in zmožnostjo povezovanja pritegnila bralce, je bila preveč iskriva. Službe jo lahko stane en sam mejl, en sam napačen stavek, ki pa niti ni namenjen javnosti. Ob tem se seveda odpirajo številne teme, od tega, kako naj verjamemo medijski svobodi, če je svoboda izražanja prepovedana že v interni korespondenci, do dvoma o korektnih delovnih razmerah (v Zakonu o sodelovanju delavcev pri upravljanju denimo jasno piše, da imajo delavci pravico do pobude in odgovora na pobudo, pa tudi pravico do dajanja mnenj in predlogov). Vprašanje delovnih razmer je pereče pri številnih medijih, prav na Delu pa so pred nekaj dnevi honorarnim sodelavcem (prekercem, ki že itak nimajo osnovnih delavskih pravic) določili, da morajo upravi po novem plačevati 30 evrov na mesec za uporabo mize, računalnika in stacionarnega telefona. (Nekaj podobnega je Friedrich Engels leta 1844 opisal v Položaju delavskega razreda v Angliji. »Tkalci, ki nimajo škarij s seboj, plačajo za vsak dan 1 peni. Tkalci morajo plačati vse čolničke, krtače, oljne robčke, koleščke, okna itd., ki se razbijejo.«)

Razmere v medijskih hišah niso skrb zbujajoče le zaradi odmiranja javnega prostora in svobode izražanja, ampak ker se v mehanizmih njihovega delovanja odraža vse, kar je sporno na celotnem trgu dela (čedalje manj socialne varnosti, vse večji pritiski delodajalcev, negotovost delavcev …). In ko bo polovica novinarjev upehana izgubila glas pri 1350. vrstici, druga polovica pa se bo bala zastaviti besedo zase, kaj šele za druge, ne bo več nikogar, ki bi glas lahko dal tistim, ki ga že itak nimajo.

Besede so vsak dan manj vredne, je ugotavljala novinarka iz te pripovedi v enem od zadnjih člankov, ki ga je napisala pred opozorilom o odpovedi delovnega razmerja. A očitno lahko besede, čeprav so brez vrednosti, koga tudi drago stanejo.