AirBeletrina - Vogue, démodé, vogue, démodé, vogue, démodé*
Panorama 13. 1. 2021

Vogue, démodé, vogue, démodé, vogue, démodé*

Fotografija: Wikipedija

Odgovor na članek Uroša Zupana z naslovom Moda

Ne mine teden, da se s partnerjem ne bi zapletla v razpravo o umetnosti nekoč in danes, o visoki umetnosti, nizki umetnosti, škartu, veličini, avtorstvu, izvirnosti ter trendih oziroma modi. Ker se vsaka takšna razprava, ki se praviloma nanaša na glasbeno umetnost, obvezno konča v opoziciji, se čutim poklicano in tudi zadosti izvežbano, da malček polemiziram z zapisom pesnika in esejista Uroša Zupana, ki je bil nedavno objavljen na pričujočem portalu. Priložnosti, da polemiko iz zasebnosti dnevne sobe preselim na internet, sem vesela, čas pa je tudi že bil, da slovenska književnost dobi svojo različico črkarske pravde, ki se v svetu odvija … hja, že vse odkar ne piske in ne bralke ne vemo več, kaj se s produkcijo literature dogaja in odkar sta se pojma literatura in produkcija pravzaprav – nevarno? – zbližala.

Naj za začetek naznanim, da v meni bivajo duhovi starih fotrov, ki se radi zmrdujejo nad sodobnimi trendi. Lansko leto sem prebrala približno 50 leposlovnih del, od tega 10 naslovov izvirne proze in približno 40 angleških ali v angleščino prevedenih naslovov; od vznemirjenja sem poskočila morda dvakrat, trikrat, pogojno štirikrat – velja poudariti, da enkrat tudi ob slovenski knjigi. Bilo je to starofotrovsko navdušenje, hopla, naletela sem na pripovedi, ki niso bile obremenjene s kontekstom, v katerem so se pojavile oziroma aktualnemu družbenemu kontekstu niso hotele eksplicitno odgovarjati, se z njim eksplicitno ponašati, ga eksplicitno problematizirati, ga eksplicitno naslavljati – implicitno, ker so bile pripovedi izjemne, so, kakopak, ga -, ga eksplicitno tolmačiti ali, če uporabim Zupanovo orodje, se za aktualni kontekst eksplicitno angažirati. Nastajale so, predvidevam, v Trumpovi eri, v obdobju, ko je postal govor o klimatskih spremembah, hehe, vroč, ko je postal feminizem zopet, hoho, hladnejši, v veku, ko je težko procesirati mnoštvo pričkanj v zvezi z zagatami identitetnih politik, in veku, ki ima na jeziku hkrati rad tako raso kot klaso, nastajale so, torej, zdaj, a so se brale, kot bi bile lahko tematsko/vsebinsko/formalno zasnovane prej ali kasneje. Dve, tri, pogojno štiri pripovedi, ki so mi ugajale, so bile potemtakem – z Zupanom in s kom drugim – univerzalne.

Moj notranji stari foter, ergo, ni posebej velik oboževalec publicistike ali teorije ali celo menjenja, ki si, da bi se razbrzdali, izposojajo Elitni Prostor Književnosti in še zdaleč ni podpornik slabo izpeljanih besedil, ki popularne tematike izkoriščajo, da bi prikrila manko veščine, ki je v prvi vrsti izvirnost ali pa celo manko nuje nekaj povedati (brezsmiselno se je pretvarjati, da slovensko književno polje – kako beden izraz – ni zasičeno s hohštaplerajem, ki bi rado prisostvovalo na Zabavi Elitne Književnosti, predvsem zaradi zmotne predstave, da je književno polje pač hoch). Moj notranji stari foter je, lahko sklenete, nosilec Prepovedi ali najmanj Opozorila, a-a, mladež, ne počnite tega tako, vse delate čisto narobe!, toda k sreči to bitje sobiva z mano, ki se zavedam, da lahko tisto, kar se danes zdi zgolj modna muha, kmalu postane novo univerzalno. Zlasti zato, ker ima književnost to prelepo sposobnost, da ponastavlja horizont ne samo našega mišljenja, ampak tudi doživljanja, in če vajo ponastavljanja horizonta dovolj dolgo ponavlja, no, potem obstaja možnost, da bomo bralke rezultate tovrstnih ponovitev pričele doživljati in razumeti kot univerzalne. Čisto mogoče je, da bo čez deset let kot univerzalno razumljeno občutje Živim Pri Starših, RIP.

Reči hočem, dol mi visi za trenutne književne trende in reči hočem, književne trende toplo pozdravljam. Reči hočem – univerzalnost je konstrukt in za nas, bralke in piske, je bilo v zgodovini književnosti konstruiranih, čeravno ne izrecno načrtovanih, nekaj variacij univerzalnosti, ki so jo, pardon, oblikovali po večini beli moški sprva višjega, nato pa srednjega razreda (vem, da misel ni posebej izvirna, a se mi vseeno zdi prava, saj, prosto po Okornu, obožujem klišeje, ki so najgostejši sežetki bistev sorodnih fenomenov). Če karikiram – tudi Zupan je -, potem naj sklenem, da smo z njimi spoznali univerzalnost Ljubezni, Smrti, Vojne, Alkohola in vobče tega, Kako Je V Svetu Biti In Čutiti Kot Beli Moški Srednjega Razreda (melanholija, osamljenost, rivalstvo, opravljanje – glej: Proust). In, če karikiram še bolj nesramno, tudi njihove vsebine in tematike so se po-na-vlja-le, tehnike pa zgoščevale v različnih literarnih gibanjih. Ne samo pet, temveč več sto let.

Lenoba ali kaj, da nobeden od Velikih Avtorjev ni zastavil zgodbe, ki bi odpirala feministična vprašanja, vprašanja potrošnje, migracij, rase, klimatskih sprememb in, da si nobeden od Velikih Literarnih Teoretikov ni zastavil kanonizirati del avtor-ic, arbajterjev, temnopoltih, gejev, transseksualcev, eee… čakajte! Pa saj moški so pisali o tem – minus feminizem, sevede –, in to celo belopolti, čisto taki, kot so nam že od nekdaj všeč! Don DeLillo in kritične pripovedi o kapitalizmu, Jonathan Franzen in kritične pripovedi o climate warriors, Jeffrey Eugenides in zajebane identitete, Salman Rushdie in kritične pripovedi o delu sveta (in njih migracijah), za katerega so se do Otrok polnoči najbolj ogrevali njuejdžerji, DFW in kritične, tisočstranske pripovedi o konzumu, in ko smo naštete in številne druge pripovedi brali, smo imeli – kajne, da smo?! – zveličavni občutek, da smo priča nečemu univerzalnemu. V čem, torej, za Zupana tiči težava?

Morda, prvič, za Zupana sploh ni težava, da zgoraj navedene – in, jasno, ob tem še vse nenavedene, ki jih lahko vpokličete po nekakšni intuiciji – tematike ne bi bile univerzalne, temveč, da so, kar je maloprej ekspliciral že moj notranji stari foter, pravzaprav najbolj, čisto, novičarsko aktualne, da potemtakem brbotajo pri površju – ali na dnu, kakor se vzame – kolektivne zavesti, zanimanj, celo ravnanj. Morda je za Zupana velik problem, da se zdi, kot da v književnosti spremljamo razširitev področja boja raznovrstnih družbenih gibanj, kot da je književnost novi, ne posebej dobro raziskani teren tovrstnih bojevitih gibanj, kot da, skratka, so družbena gibanja uzurpirala Elitni Prostor Književnosti.

Mnja, saj to se dogaja, vendar za razliko od svojega notranjega starega fotra v tem ne vidim posebej pomembne dileme. Mislim, da tudi zupani razumejo, da je književnost, čeprav v spregi z drugimi oblikami umetnosti nekakšna sfera izjeme, še zmeraj sfera izjeme v svetu in od sveta, med ljudmi in od ljudi, in prav zato lahko postane tisto, kar še nikdar prej ni zares bila – in bistveno bolje, da postaja izraz širitve področja boja kot pa povsem redundantna. Književnost, menim, lahko postane natanko tisto, kar hoče in v določenem zgodovinskem trenutku mora; tako se je vedla od nekdaj. Mogoče je šokantno le to, da smo tako avtorice kot bralke prvič zakorakale v fazo razvoja, ki hoče ključarje Velike Skrivnosti Književnosti zamenjati, v fazo, ki oporeka hegemoniji in ključ zato po prelepi osmozi podarja vsem in vsemu, še zlasti tistemu, kar se je poprej javljajo kot kurioziteta – kritika kapitalizma in potrošništva, feminizem, zavzemanje za pravice manjšin, dekolonizacija ipd. –, in tistim, ki jih nekdanji ključarji niso pripustili govoriti drugje kot v novicah in/ali osmrtnicah. Ti nouveau ključarji, ki bodo, sem prepričana, medse povabili tudi stare – ko se bodo stari zresnili ali pa vsaj malce odpočili -, utegnejo prenoviti, posodobiti kanon, ga pripraviti za generacije, ki šele prihajajo.

Verjamem, da je ob tem marsikdo zmeden. Toda zmeda je, maybe baby, samo simptom prebiranja oziroma interpretacije sočasnosti po benevolentnem principu nič ne štekam, ampak ziher je kul.

Morda, drugič, je za zupane težava v dozdevku, da je čedna četica avtoric in avtorjev pri izbiri svojih aktualnih tematik oportunistična. Da taktizirajo, ker se zavedajo, da bo pripoved o temnopoltem moškem v Ljubljani/čefurju v Ljubljani/lezbičnem odnosu na vasi/ klozetiranem geju na obali pritegnila nemalo pozornosti in lajkov, če pa takšna pripoved izide tudi kot knjiga, ni vrag, da na goodreads ne bi dobila vsaj 200 ocen. Pomnimo – taktizirati je danes izjemno lahko, najlažje je, pravzaprav, poloviti trende, sčekiraš temperaturo bralskega življa: dvakrat preveriš FB in formula je rojena.

Mnja, tako moj notranji stari foter kot jaz taktiziranja seveda ne marava, pa čeprav nama je klozetirana homoseksualnost intrigantna, vse odkar sva bila izvedela, da je nekdanji mož mamine frizerke pravzaprav gej (opravljanje – glej: Schnabl). Kakorkoli, preračunljivost je odvratna, ogabna pa postane, kadar je sparjena še s slabo tehniko in, besedo zopet staremu fotru, očitnim mankom talenta. Toda sočasje v tem reeees ni izjema, epigonstvo, pa četudi trenutno pridobiva nove konture, ne bi smelo vzbujati posebnega ogorčenja. Epigoni so, epigoni bodo, ku …. seveda.

Rokohitrsko, jasno, lahko odpravim tudi pridušanje nad povprečnostjo, ki je značilnost vseh literarnozgodovinskih razdobij in ne bi smela ravno zdaj, ko pa se morebiti vseeno bijejo špecialni boji, takooo zelooo vznemirjati. Ker sem velikodušna oziroma se to trudim biti, bi rada verjela, da nouveau ključarji Velike Skrivnosti Književnosti mediokritete ne bodo – iz čiste objestnosti ali dolgčasa – povišali v vrhunce. Menim, da se to ne dogodi zlahka. V slučaju, da pa bo postalo pravilo, no, potem pa moj, tvoj, njen, njegov stari foter to the rescue.

Morda, tretjič – prav nič obešenjaško in kot povzetek -, zupane, ki književnost ljubijo, pač zgolj skrbi, da bo šlo s književnostjo v hiperinformiranem, hiperproduktivnem, orkansko glasnem in hitro zadovolj(e)nem veku, če uporabim babiški izraz, vse zu Grund. Da bo Velika Skrivnost Književnosti postala banalna. Anemična. Benigna. Upravičena skrb, ki pa je, sklepam, pospremila čisto vsak književni premik oziroma spremembo in meni, ki sem deloma stari foter, tej skrbi prisluhniti ni čisto nič pod častjo. Nekoga, pa naj so to zupani ali jaz, mora za književnost (in drugo) vedno skrbeti in nekdo bo moral vedno opominjati in težiti, konzervirati in bremzati, paničariti in se vznemirjati, da bi vsaj malo oklestil, kar doživlja kot samopašnost književnih procesov, za katere torej sumi, da jim ni mar za zgodovino književnosti, za zgodovino, ki književnosti šele podarja stabilno in kakovostno prihodnost. Nekdo bo vedno tisti lik in tako je v redu. No, natančneje, prav je tako, vse dokler je tisti lik, naj bo to Zupan ali jaz, vsemu teženju navkljub dovolj fleksibilen in dovzeten za dopolnila in popravke zgodovine, ki ji jih ima razložiti sodobnost. Prav je tako, vse dokler je tisti lik ob vsem, kar ga utegne mučiti, s sodobnostjo, ki itak nikoli ne ve, kaj točno hoče, dovolj potrpežljiv, da ji dovoli svoje ključne književne konflikte razrešiti s postopki in s sredstvi, ki jih sama obvlada in scela naseljuje, dovolj moder, da nad njenim kaosom ali spremembami ni moralno ogorčen in dovolj premeten, da ji svoje konsolidirano znanje in premisleke ponudi v obliki dialoga. Ne, ker bi bila sodobna književnost – njene avtorice in avtorji – občutljiva snežinkica, temveč ker smo lahko edino z njo zares v dialogu. Se pogovarjati s preteklostjo … hja, je najbrž rahlo psihotično.

Tistim, ki niso čisto nič stari fotri, pa: may the bridges you burn light your way. Čeprov, lol, se še ni zares zgodl, da bi.

 

*Moda, iz mode, moda, iz mode, moda, iz mode