Vinko Möderndorfer: »Romana nisem pisal kot politični kastrat«

Foto: arhiv založbe

Vinko Möderndorfer. Pisatelj, pesnik, režiser, dramatik, čistokrvni umetnik, ki svet še vedno dojema naivno, večplastno, z občutljivim odnosom do dogodkov, ljudi. Tak je tudi njegov zadnji monumentalni roman Druga preteklost, ki z veličastno literarno poslikavo kar kliče mlajše generacije, da bi z zrenjem vanjo oblikovali svoje mnenje do predvojnega, medvojnega in povojnega dogajanja. Starejšim generacijam roman ponuja širšo sliko nekaterih dogodkov, ki so danes poenostavljeni in spolitizirani. Tovrstni romani so stalnica v slovenskem literarnem ustvarjanju, a obseg Druge preteklosti ponuja nekaj drugega. Uspe ji ohraniti neomadeževanost pripovedovalca, ki niti za trenutek ne obsodi teh ali drugih strani,ampak jih poskuša razumeti.

Romanov s tematiko polpretekle zgodovine je v naši literaturi veliko, razlogi zanje pa so bržkone različni. Kaj je bil povod ali razlog za Drugo preteklost?

Moram priznati, da nisem bral prav veliko romanov s tematiko polpretekle zgodovine. Razen če ne mislite, da se skoraj vsak roman ukvarja s preteklostjo. V resnici je preteklost zelo hvaležna romaneskna tema. Če pa govorimo o romanih, ki opisujejo prav posebno preteklost: drugo svetovno vojno in dogajanje takoj po njej, potem jih je res veliko. Dobrih pa najbrž malo manj. Če se spomnim na tiste romane, ki so opisovali drugo vojno in dogajanje na slovenskih tleh, potem moram priznati, da me je najbolj očaral Kosmač (Balada o trobenti in oblaku, Pomladni dan) in kasneje seveda Zupan z Menuetom za kitaro. Ostalih partizanaric nisem bral ali pa vsaj ne do konca. Kar se pa tiče romanov, ki na nov način (na drug način) opisujejo našo partizansko preteklost ali dogajanje takoj po vojni, pa seveda izjemno cenim Jančarja.

Pravi povod za pisanje romana Druga preteklost je najbrž moje osebno spominjanje na pripovedovanja o preteklosti. Je nekakšen rezime vsega mojega razmišljanja o drugi vojni in povojni preteklosti slovenske družbe, saj je prav to obdobje najbolj zaznamovalo moje domače in s tem tudi mene.

Preteklost je zelo hvaležno opisovati in se o njej pogovarjati. Je jasna, ker je že minila – hkrati pa je velika skrivnost in zato omogoča toliko različnih interpretacij. Na nek način sem Drugo preteklost napisal zato, da bi razmišljal o ljudeh, ki jih sploh nisem poznal, ki sem si jih deloma celo izmislil, omislil, zamislil, skonstruiral na podlagi pripovedovanj, drobcev spominov, dokumentov, fotografij … vendar vseeno sestavljajo sliko mojega živega, sedanjega in prihodnjega. Tako je to. Preteklost je pravzaprav razumevanje življenja.

Komu je roman namenjen? 

Roman Druga preteklost je namenjen predvsem meni. Meni kot bralcu. Res, da sem napisal kar nekaj romanov, ampak vseeno še vedno pišem zato, da bi zadovoljil bralca v sebi, da bi napisal takšno zgodbo, ki bo najprej všeč meni. Lahko rečem, da je roman Druga preteklost namenjen meni kot ljubitelju literature. Hkrati pa je namenjen, tudi to je treba priznati, vsem tistim bralcem, ki mislijo tako kot jaz: da preteklost ni ena sama, da obstaja druga in tretja … in še in še preteklosti.

Kakšno vlogo pa preteklost igra v naših življenjih?

Preteklost nas opredeljuje. Vendar ne kot monolitna preteklost iz zgodovinskih čitank, pač pa kot preteklost različnih zgodb. Preteklost v resnici zavzema skoraj ves naš čas. Tisti trenutek, ko do konca izrečemo besedo sedanjost, se je preteklost že zgodila.

Najbolj pa seveda preteklost opredeljuje prihodnost. Opredeljuje, nikakor ne določa. Prihodnost določamo sami, ker se o njej sleherni trenutek odločamo. Vendar nas preteklost vseeno določa. Določa nas najprej naša osebna preteklost, potem pa tudi preteklost malo širše. Preteklost naših bližnjih, in nato še širše, preteklost naroda, preteklost celine, sveta, če hočete. Vse to je naš družbeni DNK. Tkejo pa nas zgodbe, iz njih smo sestavljeni. Pripovedujemo si jih in vanje verjamemo, celo v pravljice. V resnici sem Drugo preteklost napisal, ker obožujem resnico, ki je skrita v pravljicah.

Zapriseženci te ali one strani bi znali roman obsoditi, češ da niste govorili resnice. Pripovedovalec zgodbe se namreč ne postavlja na nobeno stran, zato vas pilatovsko vprašam, kaj sploh je resnica za vas?

Resnica je neulovljiva psica, ki se goni z vsakim in povrže ogromno mladičev različnih pasem; samih pankrtov, mešancev in bastardov. Zato je tako zanimiva. Zato je tako živa. Zato je tako življenje. Čistokrvna resnica me sploh ne zanima. In je dolgočasna. In predvsem ni zdrava in naravna. Zato je čista resnica neresnična. 

In še nekaj: nisem imel ambicije napisati resnice, ki bo univerzalna, ki bo ustrezala vsem. Sploh ne. Tega se niti ne da. In to ne sme nikoli biti cilj literature. Smisel in glavno poslanstvo literature so zgodbe in jezik, s katerim so zgodbe povedane. Res pa je tudi, da nekatere pisatelje zapelje skušnjava, da bi pripovedovali resnico. In to edino pravo resnico. Takšna literatura se zelo hitro spremeni v deklaracijo, v ideologijo, v pamflet, v papir, potiskan z mnogimi praznimi besedami. 

Zastavljam vam vprašanje iz knjige: »Je objektivna resnica sploh mogoča ali pa je resnica vedno samo subjektivna, vedno samo osebna?«

Resnica je vedno samo osebna, subjektivna. Ali kot je rekel zgodovinar Božo Repe (približno takole je rekel): Morali se bomo navaditi, da bodo zgodovinarji vsake toliko časa na novo pisali zgodovino.

Zgodovina ni nekaj stalnega, večnega, nepremakljivega. Čeprav se nam zdi, da je preteklost ustavljen čas, ki je nepremakljiv. Dogodki so minili in so zamrznjeni v času, ne moremo jih popraviti, spremeniti … Lahko pa jih gledamo in opazujemo z različnih zornih kotov. In to počnemo. Navadni ljudje in poklicani zgodovinarji. Zorni koti gledanja se spreminjajo s časom. Ampak vse to vseeno ne pomeni, da smo v interpretaciji preteklosti popolnoma svobodni in brez obveznosti. Obvezujejo nas nekatere točke v času, ki so dejstva. Nekateri datumi, nekatere osebnosti, nekateri dogodki … Meso, tkivo med temi dogodki, so mnogi anonimni ljudje in njihove zgodbe, pri opisu teh zgodb znotraj nekega časa pa je pisatelj popolnoma svoboden. In ta svoboda je močnejša od zgodovine.

Pri pisanju Druge preteklosti sem moral razmisliti o marsičem, tudi o smislu pisanja. In ta razmišljanja sem vpletel v roman – to so razmišljanja pisatelja, ki želi napisati zgodbo. Osnovna ideja (zgodba) je bila ta: opisati zgodbo fanta in dekleta, moškega in ženske, moža in žene, ki živita običajno partnersko, zakonsko življenje. Še več, živita pravzaprav srečno/povprečno (z vzponi in padci družinskega življenja, jasno), njuna sreča je povprečna in običajna; njuni starši pa so bili v usodni in dramatični preteklosti druge svetovne vojne (na Slovenskem celo državljanske vojne) na različnih svetovnonazorskih in socialnih bregovih. Nevestin oče je ženinovim staršem po vojni storil najbrž nekaj zelo hudega. Celotna zgodba se mi je zdela zanimiva predvsem zato, ker je mož (ženin) kljub temu lepo skrbel za ostarelega tasta. Če bi opisal samo to dejstvo, da nekdo ve za tako imenovano krivdo in je kljub temu sposoben lepo in človeško skrbeti za krivca tragične usode svojih roditeljev, bi bila zgodba patetična, ideološka, celo neresnična. Saj odpuščanje samo po sebi še ne pomeni sprave. Da bi razjasnil vse okoliščine, socialne, politične, človeške … sem se moral v pripovedovanju spustiti še bolj v preteklost. Moral sem začeti opisovati stare starše, prastare starše, življenje, preden sta se rodila glavna protagonista romana. Tako da je Druga preteklost roman, kjer glavna junaka nastopita šele na petstoti strani. Če hočemo doumeti življenje in določene dogodke, jih moramo osvetliti z mnogih zornih kotov. Začeti moramo pripovedovati prej, veliko prej, da bi lahko razumeli človeška ravnanja v času, ki se mu reče vojna. In samo opisovanje zgodb, različnih zgodb, v različnih plasteh preteklosti, lahko postavi pred bralca neobremenjeno in neideološko razumevanje ljudi in njihovih ravnanj. Ni pa to resnica. Kdo ve, kaj je resnica? Najbrž sploh ne gre za resnico, ampak za razumevanje. Ja, mislim, da lahko namesto patetične in neulovljive besede resnica rečemo razumevanje.

Knjiga ima širok kontekst in za razumevanje se moramo potruditi. Je danes človek še pripravljen na tako bralsko potovanje, ki mu lahko na novo oblikuje prepričanje? Kakšni so odzivi? 

Mislim, da bralci radi berejo tudi debele knjige. Pogoj je, da pripoved ne pridobiva na debelini s praznimi opisi, ki so sami sebi namen. Še vedno verjamem v Aristotelovo tezo, da mora biti umetnina zgrajena tako, da ni v njej nič preveč in nič premalo, predvsem pa nič samo sebi namen. Tako sem poskusil pisati in napisati Drugo preteklost. Mi je to uspelo? Kdo ve? Najbrž lahko to ve res zgolj bralec. Mislim pa, da je notranja dramaturška zgradba Druge preteklosti trdna in kompaktna, da ima roman kljub obširnosti močno dinamiko in se zato najbrž dobro bere.

Kakšni so odzivi? Dobri, bi rekel. Res pa je tudi to, da se pisatelj, ko napiše delo, nekako odmakne od njega. Zgodba zaživi svoje življenje. Gre svojo pot. Avtor na življenje svojega romana nima več vpliva. V gledališču na primer (kjer tudi delam) je odziv publike na predstavo viden takoj. Isti trenutek tako rekoč. In to vsak večer, dokler je predstava na programu. Branje knjige pa je samotno opravilo, samoten užitek. Pisatelj bralcu ne more videti v dušo.

Je obširno pisanje o posameznikih, ki jih premetavata vojna in družbena nevihta, recept za pisateljsko neoporečnost, ki ne zre skozi oko ideologije?

Ja. Točno tako. Ali kot je napisal avtor spremne besede Aljoša Harlamov: »Kako pisati resnico o dogodkih, ki so bili že tolikokrat izrabljeni za politične slogane, se sprašuje pisatelj, ki se postavi na stran literature – preteklosti se lahko poklonimo in se je osvobodimo le tako, da se vživljamo v druge. In dobra literatura je najmočnejša učiteljica empatije.« 

Če pozorno preberemo roman, si na koncu priznamo, da najbrž sami ne bi bistveno drugače reagirali, kot so osrednje osebe. Je to tudi sporočilo romana, da je težko obsojati preteklost, če ne poznamo detajlov okoliščin?

Točno to je bila moja želja. Morda ne od vsega začetka. Na začetku je bil moj namen skromnejši. Samo povedati zgodbo o fantu in dekletu. Ker pa sem želel njuno ravnanje in življenje osvetliti tudi drugače, preko njune družinske in socialne preteklosti, sem začel opisovati in se vživljati v mnoge okoliščine v predvojnem, vojnem in povojnem času. Moji literarni značaji so začeli bivati v preteklosti in reagirati na dogodke logično, v skladu z odnosi med njimi, v skladu s svetovnonazorskim prepričanjem, v skladu z osebno integriteto in osebnimi čustvi (strah za lastno življenje, ljubezen, maščevanje, zavist). Zato osebe v romanu reagirajo organsko. Lahko včasih narobe, ampak kljub temu logično in človeško.

Ja, prav imate, težko je obsojati preteklost, če ne poznamo razmer. Še več: nimamo pravice obsojati preteklosti, če se ne znamo empatično vživeti v okoliščine in ljudi, ki so ustvarjali preteklost.

V romanu zapišete: »Prvi korak sprave je v tem, da si nihče ne lasti pravice do absolutne resnice.« Kako bo do tega prišlo v Sloveniji? Bodo k temu pripomogli spomeniki, maše, proslave, politika ali čas, ki celi takšne rane?

Sprava ni stvar politike, ni stvar religioznih ritualov, proslav, in predvsem ni stvar odpuščanja. Seveda tudi ni stvar literature. Z romanom se ne da, kot tudi s spomenikom ne, doseči sprave. Sprava je stvar vsakega posameznika. Notranji, človeški občutek, da razumeš dejanja preteklosti kot zaključena dejanja, ki ne smejo okužiti sedanjosti. Zame so spori naših dedov njihovi spori. Sovraštva naših prednikov so njihova sovraštva. Vojne morajo ostati v preteklosti. To niso naše vojne. Vse to pa ne pomeni, da se moramo delati, da preteklosti ni bilo. Bila je. Mi smo njeni otroci, vendar moramo živeti svoja dejanja in početi svoje odločitve, seveda z zavedanjem, kaj nas preteklost lahko nauči. In to zato, da se preteklost ne bi ponovila v svojih najhujših napakah. Ampak kot je znano, se človeštvo iz preteklosti zelo malo nauči. Po Auschwitzu smo verjeli, da nov Auschwitz ni več mogoč. Nikoli več. Ampak se je zgodil. Koncentracijska taborišča na Balkanu v devetdesetih … Taborišča v Afriki danes. Skrivni zapori z mučenjem in razvrednotenjem človeškega dostojanstva in življenja obstajajo vsepovsod po svetu. Tudi ta trenutek. Kaj je Guantanamo drugega kot koncentracijsko taborišče, kjer vladajo vojaški gospodarji življenja in smrti? Ali pa begunska taborišča, kjer vsem na očeh umirajo ljudje, otroci … Kaj so ta taborišča drugega kot drugačna oblika iztrebljanja? Zgodovina je zelo slaba učiteljica življenja. Žal. Sprava in modrost, empatija, humanizem, to so v resnici zgolj zadeve posameznikovega spoznanja in odločitve. Nekateri ljudje so sposobni nadaljevati in živeti življenje, čeprav se jim je zgodila krivica, njim ali njihovim prednikom, drugi spet tega niso sposobni, kar je tudi legitimno in prav. Sprava se zgodi v človeku in je rezultat človekovega spoznanja, da življenje vedno teče naprej in ne nazaj. Sprava je mogoča kot zelo osebna odločitev za življenje. Res pa je tudi, da kratkost človeškega bivanja deluje v smeri sprave. Ko danes govorimo o prvi svetovni vojni, ne omenjamo več enih in drugih, dobrih in slabih, zmagovalcev in poražencev … ampak govorimo o vseh vpletenih kot o žrtvah velike morije. Najbrž morajo pomreti vsi vpleteni, pa ne samo vpleteni, morda tudi njihovi sinovi in vnuki, da bi se zgodila sprava. Čas dela za spravo. Življenje ima moč samozdravljenja. Morda vsi ljudje nismo sposobni spravnega očiščenja, čas, ki teče (naprej), bo to slej ko prej uredil tudi v našem imenu.

V celotnem vašem opusu je pogostokrat prisoten erotični vitalizem. Tudi Druga preteklost ni izjema. Nekaterim glavnim akterjem pripišete celo posebnosti pri spolnih odnosih. Lahko tu govorimo o simboliki ali gre zgolj za naturalizem, pomešan z domišljijo?

Eros, ljubezen, erotika, spolnost v vseh oblikah … to je vitalnost življenja! To je veselje do življenja. To je tisto, kar daje življenju smisel. Ljubezen. Ljubiti se. Iskati brez prestanka telo za ljubljenje in se poskusiti (tudi brez prestanka) zliti z ljubljenim telesom v novo telo, samosvoje, v telo ljubezni. To je edini smisel našega bivanja. Vse ostalo – kreativnost, ustvarjalnost, dejavnost – izhaja iz tega. Človek, ki ne čuti tako, ni ustvarjalen, ne živi, vegetira, umira … TO JE MOJE MNENJE. In če pišem zgodbe o ljudeh, ne morem mimo njihovega intimnega bitja, mimo njihovega odnosa do ljubezni in ljubljenja. To je bistvo. Ne prestavljam si, da bi lahko celovito govoril (pisal) o nekem značaju, če ne bi pisal tudi o njegovem ljubljenju, o njegovem erotičnem okusu. 

Moji junaki v svojem intimnem življenju počnejo to, kar počnejo ljudje vsak dan v realnem svetu. Nič ni izmišljeno in hkrati je vse izmišljeno. Tako kot značaji tudi njihove erotične sanjarije in življenje. Gre za vprašanje prepričljivosti. O prepričljivosti pa odločajo bralci.

Ena od odlik romana je tudi ta, da se niti za hip ne postavite na to ali ono stran. To vrlino lahko seveda relativno ocenimo, a če gledamo z vidika, da zgodovina uči, moramo nanjo gledati neobremenjeno. Ste se vmes kdaj zalotili, da bi se opredelili?

Osebno sem opredeljen. Svetovnonazorsko in seveda tudi politično. Tega romana nisem pisal kot politični kastrat. Politika je del našega življenja. Žal vedno bolj. Nisem pisal političnega romana in zato se mi ni bilo treba opredeljevati do političnih prepričanj svojih junakov. Ravno tega nisem hotel. Ukvarjal sem se z življenjem, z gledališko predstavo, z odnosi med ljudmi, s krivicami, ki se v življenju ljudem zgodijo mimo ideologij … Moja opredelitev ni bila za to ali ono stran, bila je opredelitev za zgodbo in za zgodbe v nekem času. Hkrati pa nisem hotel zatajiti svojega mnenja. Nisem ga izpostavljal, nisem pa ga tudi zatajil. Moje mnenje je, da je bilo partizanstvo najpomembnejša in najbolj državotvorna odločitev slovenskega naroda. Moje mnenje je tudi, da je izdajstvo, kolaboracija nekaj slabega. In moje mnenje je tudi, da so se ljudje odločali po svoje in v dobri veri, da delajo prav. In bili so tragični. Na obeh straneh. Prevarani, izdani, razočarani, tragični … Poskušal sem čutiti vse ljudi v svoji zgodbi. Jih čutiti z empatijo, z mislijo, da je življenje dragoceno, da ima vsak mater in očeta, brate in sestre, prijatelje in znance … Tako nekako. Nisem se trudil zatajevati svojih levičarskih prepričanj, ki me kljub mojim šestdesetim letom niso zapustila, in nisem jih želel izpostavljati. Druga preteklost je zgodba o ljudeh. Ne o razdeljenosti sveta. Ta pride, je, mine, se spet vrne … ljudje pa se vmes rojevajo, živijo … in umirajo, ne glede na vse.

Vedno znova je slišati očitke zaprisežencev te ali one strani v smislu: kako bo lahko mlad človek vzpostavil odnos do preteklosti, ko pa te ni doživel? Hkrati pa družba zahteva neko prepričanost. Kako naj si torej uredi filter, preko katerega si bo oblikoval svoje mnenje? 

Odgovor je preprost. Mladi si mnenje o svetu in življenju najbolje oblikujejo s pomočjo znanja, izobrazbe in seveda s pomočjo umetnosti! S pomočjo knjig najpoprej. S kvalitetnim branjem. Ne pa skozi popularno kulturo, ne skozi umetnost, ki ni umetnost, ampak zabavljaštvo, namenjeno poneumljanju in tako imenovani sprostitvi po suženjskokapitalističnemu garanju za druge … Mnenje o svetu si lahko nove generacije oblikujejo preko umetnosti, ki ne propagira lažnivega hepienda ameriškega galofak načina življenja, ampak kritičen razmislek. Samo umetnost in kreativno razmišljanje o problemih sveta in bivanja nas lahko rešita iz brezna, kamor so nas potisnili. V tem smislu, sem prepričan, umetnost spreminja svet.

Mlad človek hitro postane zbegan. Včasih je nasprotoval režimu in si potihem želel vsaj kapitalistično kulturo, izdelke. Danes, ko je vse to na dosegu roke, ko to živi, se spet obrača nazaj v preteklost in želi čase svojih staršev. Je to narava človeka – upirati se trenutnemu in jokati po preteklem? Katere razlike bi vi izpostavili med časom socializma in današnjo globalizacijo?

Tudi v socializmu se mladi niso preveč upirali. Če si si želel kapitalistično kulturo in potrošnjo, si jo lahko dobil, samo malo dlje si se moral zapeljati. Danes se zategneš do kakšnega trgovinskega centra izven mesta, včasih si šel pač še malo dlje. Socializem jugoslovanskega tipa ni bil hermetično zaprta družba. To velikokrat namenoma pozabimo. Ampak tudi danes se mladi ne upirajo. Oziroma premalo se upirajo. Ne mislijo s svojo glavo. Bojijo se. Želijo sodelovati v sistemu, ne razmišljajo, da bi ga spremenili na bolje. Živimo v času največjega egoizma. Včasih smo živeli v času individualizma, ko je posameznik hotel svet spremeniti po svoji meri, danes smo v času egoizma, ko hoče posameznik iz danega sveta čim več egoistično prigrabiti zase in pri tem ga drugi ljudje sploh ne skrbijo. Za uresničitev egoističnih ciljev je pripravljen žrtvovati svoja etična, moralna načela in principe. Grozno!

Sicer pa: res mislite, da je danes vse na dosegu roke? In tisto, kar je na dosegu roke, mar to ni cenena in prazna vsebina potrošniškega poneumljanja? Dvomim, da si človek, ki razmišlja, zares želi vso to navlako, v kateri se dušijo naša življenja. In še celo to: vsa ta navlaka, s kapitalistično kulturo na čelu, itak ni dostopna vsem. In to zato, ker je potrošniško blago. Zanjo je treba plačati. In žal je tudi za dobro, pravo, poglobljeno kulturo treba plačati in ne morejo si je privoščiti vsi. Večina ljudi, tudi mladih – o tem problemu sem pisal v dramskem besedilu Romeo in Julija sta bila begunca (Grumova nagrada 2018) –, tako ostaja zunaj možnosti, da bi sploh lahko sprejemali kvalitetno umetnost in kulturo. In to zato, ker vladajočemu kapitalističnemu sistemu to ustreza. Sistem potrebuje garače, ki delajo za majhen denar, ki so neprestano v strahu, ki denar, ki ga s težavo zaslužijo, porabijo v cenenih trgovinah, ki so spet v lasti istih kapitalistov, in zvečer zaspijo ob neumnih televizijskih nadaljevankah, ki jim dajejo lažen občutek kulture, zabave, sprostitve … Sistem poneumlja, ker potrebuje neumneže. Zato, da se obdrži. Mladi ne jokajo po preteklem času. Saj ga niti ne poznajo. Pravzaprav sploh ne jokajo več. Samo životarijo. Pa saj so v resnici tudi njihovi starši preživotarili svoje življenje. Kam naj se človek vrne? V preteklost ne gre. Sedanjost je brezupna. Prihodnost je rezervirana za druge. Kam?! Mislim, da zgodba Druga preteklost naposreden način, ko opisuje uporne ljudi v upornem času, govori tudi o tem.

Včasih je pisateljevanje opravljalo funkcijo narodnega buditeljstva, kasneje so bili pisatelji skorajda heroji. Kakšna je vloga pisatelja danes? 

Mislim, da so pisatelji tudi danes zelo pomembni. To, da umetniki (pisatelji) nimajo več takšnega vpliva na družbo kot včasih, pa ni samo slovenski problem. Svet so prevzele druge sile, drugačni centri moči, ki jih kultura in umetnost ne zanimata, razen če ne proizvajata ogromnih dobičkov, razen če nista tržno uspešni. Umetnost pa seveda ni nikoli tržno uspešna. To ni njen namen. V tako majhnem narodu in na tako majhnem kulturnem tržišču pa sploh ne. Umetnost oblikuje duha. Je presežek življenja in življenju (narodu) daje smisel in vsebino. Ker pa živimo v času, ko se vzpostavlja dronska civilizacija, času, v katerem vladajo nevidni centri moči,ki poskušajo ustvariti svet slepih in gluhih sužnjev, potem je umetnost jasno odveč, saj ozavešča in s tem kliče k uporu. Nova dronska civilizacijase v globalnem svetu zelo trudi, da bi umetnost porinila v območje amaterizma, hobija, prostovoljne dejavnosti, ki naj se sama preživi, če se hoče. Za majhne narode, in Slovenci smo najmanjši od najmanjših, je takšna pozicija kulture v družbi tragična, za preživetje naroda smrtno nevarna.

Včasih so na Slovenskem imeli umetniki pomembnejšo funkcijo tudi zaradi tega, ker nismo imeli svoje države in so preko umetnikov, predvsem pisateljev, ljudje doživljali svojo nacionalno identifikacijo. Pisatelji so z močjo besede, jezika, ki je seveda največja identifikacijska točka naroda, na nek način nadomeščali tiste institucije, ki so se kasneje oblikovale in formirale v samostojni državi. Pisatelji so bili predsedniki vlade, ministri … vse. Narod brez države jim je verjel, ker je verjel v besedo. Poleg tega so bili pisatelji v svojih bodrilnih izjavah popolnoma čisti. Razen svojih misli niso imeli ničesar zadaj. Nobene koristi, nobenih strank, nobenih lobijev … Ko pa smo dobili državo, smo z njo dobili tudi vse slabe reči: politiko, lobije, korupcijo, demagogijo, grabežljivost … In kar je najhujše, primitivizem in nekulturo. Države, in s tem tudi moči nad nacionalnim duhom, so se polastile barabe in nekulturneži.

Naša kultura se vedno bolj spreminja v cankarjansko mater. Že kavo si je težko privoščiti, in vendar nam jo še vedno postreže toplo. Podobno je s kulturo. Navkljub finančnim rezom dosegamo mednarodne uspehe, naši umetniki so redno priznavani po vsem svetu, a redke politične stranke v svojih programih namenjajo kulturi konkretne predloge. Kdaj smo tako obrnili hrbet kulturi?

Res je tako. Slovenska umetnost in umetniki se vsemu navkljub ne dajo. Trmasto delujejo naprej. Vendar ta boj je izčrpljujoč. Ta ignoranca oblastnikov ubija. Trma ne traja večno. Boji z mlini na veter utrudijo na smrt. Lakota trka na vrata. Vse več je vrhunskih umetnikov, ki ne morejo preživeti, ki umirajo v bedi. Umetnost mora imeti, če se hoče razvijati, podporo tudi z vrha države.

Politiki, ki jih na vsakokratnih volitvah izberemo, imajo veliko moč nad upravljanjem kulturnega duha naroda. Vodijo državo in odmerjajo politično podporo določenim segmentom družbe ter ne nazadnje odmerjajo tudi finančna sredstva šolstvu, znanosti, kulturi … Skozi način, kako s političnimi ukrepi in zakoni urejajo duhovno stavbo naroda, se kaže njihov odnos do šolstva, znanosti, kulture ... Odločitve politikov najprej odražajo intelektualno stanje duha vsakokratne politične garniture. Politiki, ki mislijo, da sta umetnost in kultura nepomembni, nekakšna kolateralna škoda obstoja države, so tudi sicer netolerantni do drugače mislečih, do tujcev, do manjšin, do obstrancev, do novih idej … V resnici nam vladajo, kar priznajmo si, v večini desne vlade, četudi se vsi hočejo drenjati nekje na sredini. Odnos vsakokratnih novih oblasti do izobraževanja, znanosti, šolstva, do socialnih transferjev, do etičnih vprašanj … je vedno bolj mizeren.

Kaj je za vas sreča?

Sreča je, da živim.