Vpreteklih tednih so se meje mojega sveta – kakor meje sveta mnogih ljudi po svetu – zožile na hišo, vrt in okoliške poti.
Pripravljena na ta scenarij sem že ob samem razglasu epidemije vzela najnujnejše, zaklenila vrata ljubljanskega stanovanjca in krenila na podeželje, ne da bi dobro vedela, koliko časa bo trajala ta nenadna sprememba življenjskega sloga.
V običajnih razmerah so moje poti zelo razgibane – redno se vozim z vlaki in avtobusi, prečkam mejo z Italijo, kak konec tedna grem na kapučino v center Ljubljane ali pa se umaknem na Kras in v Podravje. Ob naglem minevanju življenja sanjarim in kujem načrte o poletjih, morskih oddihih, letalskih vozovnicah, hotelih. Pot je neločljivo povezana z mojim bivanjem.
Nenadoma pa se znajdem v statičnosti, v majhni vasi, ki šteje nekaj več kot tisoč prebivalcev. Kamor pogledaš, so obdelana polja in griči v daljavi, tu in tam se razrašča gozdič.
V tem lenobnem vaškem okolju me najde knjiga Atlas rahločutnega moškega enega pomembnejših avstrijskih pisateljev Christopha Ransmayrja (1954, Wels, Avstrija), avtorja večplastnega pustolovskega romana Grozote teme in ledu (1984) in kultnega romana Poslednji svet (1988), za katerega je prejel nagrado Franz Kafka. Tudi pričujoča knjiga je avtorju prinesla nekaj mednarodnih nagrad, med drugim nagrado bratov Grimm, ki jo podeljujejo v njunem rojstnem mestu Hanau v Nemčiji.
Že sam naslov knjige in z njim avtorjeva uvodna beseda prefinjeno napoveduje vsebino sedemdesetih zgodb, ki jih pripoveduje pisatelj. Kot zapiše na začetku knjige, »sedemdesetih epizod tega Atlasa pripoveduje izključno o krajih, v katerih sem živel, ki sem jih prepotoval ali prehodil, in samo o ljudeh, ki sem jih tam srečal, ki so mi pomagali, me varovali, ogrožali, reševali ali ljubili.« Ob tem zapiše, da se le ena od sedemdesetih zgodb ni zgodila njemu, temveč njegovi ženi, o kateri pripoveduje s stališča poslušalca zgodbe.
Ta Atlas torej odprem v času, ko so meje zaprte, ceste prazne in bodoča potovanja v nedoločljivi prihodnosti. Spomni me na Nevidna mesta Itala Calvina, v katerih Marco Polo pripoveduje o petinpetdesetih izmišljenih mestih, ki pričajo o kulturi, jeziku, času, spominu, smrti ali splošni naravi človeške izkušnje. O vsem tem, le da o (domnevno) resničnih krajih in izkušnjah piše tudi Ransmayr: skozi opise svojih potovanj pripoveduje o svetu, kot ga morda ne poznamo: z izrazito lastnega stališča, lastne občutljivosti, opisuje antropološko, astrološko, ekološko, etnografsko, geografsko, kulturološko, mitološko in zgodovinsko podobo krajev. A se, kot v znamenitem citatu, ki ga v delu Nevidna mesta izreče Marco Polo, potem ko mu njegov sogovornik Kublajkan postavi vprašanje, zakaj nikoli ne pripoveduje o Benetkah, ta odgovori: »Vsakič ko pripovedujem o mestu, povem nekaj o Benetkah,« tudi skozi teh sedemdeset epizod izrisuje ne zgolj zempljepisni atlas mest, temveč tudi atlas rahločutnega moškega, njegove dojemljivosti in značaja.
Rahločuten moški je drugi del naslova, ki nagovarja ob atlasu. Prvič se rahločutnost, tudi občutljivost in razumevajočnost, kaže že v poetičnem slogu, ki obenem ni nikoli nabuhel. Ta slog, ki ga je z izjemno spretnostjo prevajalcu Štefanu Vevarju uspelo ujeti do potankosti, bralca potegne v nekakšno meditativno sonavzočnost z avtorjem. Tudi sama beseda rahločuten v pravi meri zajame pomen tako nemške besede ängstlich, boječ, plašen, občutljiv, kot angleške anxious, tesnoben, tudi neučakan: ti pomeni se nežno prelijejo v avtorjevi rahločutnosti.
Ta rahločutnost se ne kaže zgolj v njegovi odprtosti za zgodbe ljudi, ki jih srečuje na svojih potovanjih, temveč tudi v samem videnju. Vsaka od sedemdesetih epizod vsebuje videl sem: »V senci zares visoke smreke aravkarije sem videl odprt grob.« (Herzfeld) Tako je knjiga Ransmayerja nekakšen edinstven seznam videnega. S tem ponavljanjem mestoma spominja na pesniško zbirko Si videl Daneta Zajca, ki je kakor vprašanje na njegov odgovor: Si videl? Videl sem.
Ob tem smo v knjigi priča drugačnemu videnju, netipičnemu za potovanja. V knjigi, v kateri z avtorjem potujemo od kitajskih provinc preko Brazilije do odročnih otokov, niso znamenitosti teh krajev, četudi se lahko tu in tam pojavijo, nikoli bistvene: namesto Kitajskega zidu je zanimivejša prisotnost poslušalca petja ptic in sneg, ki naletava sredi jeseni. Namesto enkratnega astrološkega pojava na nebu je zanimivejši natakar, ki se spotakne. Pisatelj vidi tisto, kar ni očitno, kar je za druge morda nevidno.
Omejena na majhno občino v srcu slovenskega podeželja sem sledila avtorjevemu glasu, pričevanju o videnem. Kaj vidiš, če kljub trenutni ujetosti na majhen košček sveta pogledaš z očmi pisatelja? Videla sem prvo pomladno polno luno, srne na begu, žabje poskoke, tudi majhna trupelca krtov in miši. Videla sem sovo, ki je zaprhutala nad drevesi, zajca, ki je ubral pot čez polje, in gosenico, ki je nerodno rinila dalje. Videla sem tudi ljudi, ki so »kršili postavo« in se srečevali med seboj. Videla sem odprta vrata baročnega dvorca. In ugotovila, da niso vedno poti tiste, ki nas delajo drugačne – včasih je to mirovanje.
Knjigo Christopha Ransmayrja Atlas rahločutnega moškega (Beletrina) lahko kupite na tej povezavi.
