Tu skozi do trpečega greš mesta, tu skozi pot gre v večne bolečine, tu skozi k pogubljenim pelje cesta. Toliko ljudi tu … preveč. Lepo jim je. Udobno, toplo. Ničesar ne manjka, izobilje v vsaki pori. Ne zavidam jim, samo … v njihovih nasmeških … pred stojnicami so nagrmadeni, vsak s svojim sladkim kadilom v roki … srkajo in se smehljajo, ne ozirajoč se na kaj drugega kot to pasje lagodje … je nekaj … diaboličnega. Vražji stvor. Popolni zobje pod čudovitimi poškrlatenimi ustnami … srce se stisne, ko vidi tako ljubek obraz … imajo nekje alterzobe, in ti so, kolikor jih je, črvivi in zaudarjajoči, luknjasti in gnijoči … Fantazija. Saj, razloži jo! O, tudi sam bi bil tu, tudi sam sem tu, v isti luknji. Ničesar ne spremeni. Ja, karneval ni bil še nikoli tako sprevržen, tako brezsramen … tako vsakdanji … kdor vstopiš, pusti zunaj upe vsake.
Vse, kar bi imel takole na hitro za povedat o prehodu iz starega v novo koledarsko leto ter neločljivem zabavljaštvu s klimaksom enaintridesetega oz. prvega ponoči, lahko nemara strnem v nepredolgem dialogu pred par uricami; kako pa ti pa tole novo leto zdaj?, ja no, ma zdi se mi bolj ali manj isto sranje ko lani, se pravi, nič bolj niti manj nisem živ kot isti čas pred enim letom ter tudi isti nič ne bom naslednje leto, če ga doživim in preživim. No, nekoliko lahko tudi oblažimo pričujoč dismisivni odnos do teh naših čarobnih prazničnih obdobij, vseh polučkanih in pocukranih in povinčkanih in postaromožnjenih, ter priznamo, da se da iz njih razbrati nekoliko preroško, tudi če ob pravem razodetju še tako varljivo optiko, strnjeno v poimproviziran pregovor: po leta zadnjega mescu ali dnevu se naslednje pozna. Tj., seveda, kdor ne bo fukal na silvestrovo, ga čaka precejšnja suša celo leto.
Živimo v časih težke dialektike, ki kot da je itak itak vsem povsem jasna, zakaj bi jo potlej posebej poudarjali in ljudem kradli magične momente ob mandljih in medici, pa naj vseeno izrečemo njen preobrat (le pogoltnite, da se vam ne bo zaletelo, oz. kar naj se vam, saj vas bo dobri sočlovek poleg nekoliko potolkel po hrbtu, pa bo): praznovanja, izvorno menda manifestacije nečesa ultimativno dobrega, zavedanja in prepoznanja, hvaljenje in potrditve skupinskih želja in izpolnjenj, dobrodejne glorifikacije fantazem, njihovo použitje in oditje dalje, z novim zagonom do naslednje ponovitve, toplina in pripadnost in gorkota ob bližnjih in daljnih soljudeh itn. itd., vse to in več se je dandanes v komaj kaj spremenjeni formi, pravim, sprevrglo v svoje nasprotje.
Kot kakšne katoliške duše pred nedeljsko južino brezdušno odžlobudrajo zdravo marijo, samo da se lahko potlej kakor pomirjen nevrotik v miru pomastijo, tako naravnost smešno zvenijo, kolikor se še sploh komu da resno ubadat s tem, vsa spominjanja, zakaj smo ali moramo biti te dni pravzaprav tako jebeno veseli, čemu toliko žremo in pijemo ter si vsi poštimamo delo, da smo ja tembolj frej in lahko vso svojo tako manjkano prostočasnost med ždenjem v prazno z vsem bitjem posvečamo – veseljačenju, žretju in pitju. In jasno nakupovanju, prekrvavitvi novodobnih praznikov. Pa ne gre za nezmernost, saj se ob teh lepih posebnih časih napram običajnim neprazničnim obdobjem pravzaprav mora zapretiravat, hočem reči, da v nasprotju z nekim t. i. avtentičnim praznovanjem, takrat in takrat ter tega in tega imeti in použiti, česar sicer ni, tale naša pisana razdobja zgolj nekoliko poudarijo, kar skozinskoz že je, pogovedeno trošenje za neizbežno nepotrebno preobilje, brez katerega ne znamo več živet.
Vsakdan je postal neprekinjen in razpotegnjen praznik, pa mrtvi pa čarovnice, pa valentinovo pa ptički, pa miklavž pa božiček pa dedek mraz, pa zima pa delo pa krompir pa vnebovzetna marija etc., katerega klimaks erektira v trgovinah vse najprozaičnejše dneve vsakega leta, vsak dan druga akcija. Vsepovsod, strašno blagostanje, kakršno denimo uživa kakšna krava v svoji slame polni staji. Težko eksistencialno kriziranje, ki s svojimi mrtvaškimi kremplji davi iz dneva v dan več do nedavnega toplo in topo preskrbljenih občanov, je, daveče nelagodna misel, pri nas na širšem zahodu očitno še zmerom preblago.
Tako je razen zazehanega in malce bolj zacahnanega menjavanja enega in istega sranja v teh dneh težko občutit kaj bistveno drugačnega kot vse ostale dni. In vseokoli, okoliši, dogajanje, veseljačenja, kot da zgolj zdolgočaseno kima. Lučke, bolj ali manj iste, mogoče kakšen gigantski spermij nad prešercem manj. Štanti, bolj ali manj nagravžni kuhanci in desetkrat preplačane hrenovke ter sivopisan nič, pardon, kič. Muska, jah, kaj dosti več od neke harmonikarske mi smo žejni mi smo žejni mi ni uspelo slišat. Ja no, saj smo res, pa nismo zdaj psi, da se bomo protigovorično fokusirali na eno prav zdaj izkuseno stvar ter jo vzneseno in neoznačljivo ponavljali.
Nekoliko lahko morda polepšam vse skupaj, če omenim, kako mi je bilo dano vsem tem pastem navkljub vendar doživeti pravo praznično magijo, obeležiti, kako lepo je tupatam biti živ, četudi je tudi slednja zgolj podaljšek siceršnjega, kako, če ne s kratkim obrisom silvestrske noči. Že v trgovini dan prej sva se z ljubljenim bitjem začela izgubljat, brezglavo sva tavala, ono sem jaz tja. Med nepreštevnimi ljudmi, gomolji, vozički, barvami, sadeži mi je komaj ratalo najdit tistih par na seznamčku naštetih reči. Kmalu sem želel sesti v voziček, kot neka punčka poleg v dolgi vrsti pred delikateso. Z najbistvenejšim ni šlo dosti boljše, pir sva zbirala z najdolgoveznejšim hamletovstvom in tudi pri še bistvenejšem od najbistvenejšega, sadjevec ali absint, je trajalo in trajalo, kot bi ti vsa neskončna izbira na policah pred tabo hotela tupit, da izbire sploh nimaš …
No, na noč je šlo vse kot mora iti. Biti z ljudmi, človekom, ki ga imaš rad. Do polnoči postat ravno toliko luštno fahjten, da te na priložnost spomni šele odštevanje kar od nekod, pri sosedih, zunaj, kje kdaj?, ah, tri dva … a je že, ja ja, vse že poka povsod. Poknit šampanjec dol na cesto. Voščit. A potlej se žurka šele začne. Res našponat musko, tisto lepo, vsakokratno privatno, nostalgično smetje. Začet res zlivat v čedalje odprtejše grlo. In se ne vem kdaj znajdit v čudnih momentih. Padajo stoli. Lasje gorijo. Ljudje zginevajo. Kar naenkrat smo samo še trije, šilce, čik in jaz. Poskušat se spomnit, kaj in zakaj obhajaš. In potem temnenje in potem …
