Velikonočna sobota

Na velikonočno soboto je cerkev hladna. Ulice, po katerih smo se pripeljali na blagoslov jedi, so vlažne od pomladnega dežja. Velika noč je letos pozno in muhasti aprilski dež nas je presenetil, zato smo od avta do vhodnih vrat v cerkev hiteli brez dežnika. Po mojem dežnem plašču drsijo kaplje in roka, za katero me drži Filip, je mokra. V drugi nosim veliko košaro, pokrito z belim prtičkom, na katerem je izvezena podoba jagnjeta. Zaskrbljeno opazujem majhno košarico, ki jo nosi Filip, da se ne bi iz nje skotalilo kakšno velikonočno jajce in počilo. Svit je nekaj korakov pred nama in se prebija skozi polno cerkev. Spredaj je nekaj klopi še praznih, mi trije sedemo, košaro odložim k nogam. Ozrem se, iščem Andreja. Hodi proti nam, s pogledom uperjen v telefon, nato ga pospravi v žep in sede poleg mene.

»Si dala telefon na tiho?« me vpraša. Prikimam.

Zazre se predse in nepremično obsedi. Svit med nama negiben posnema očetovo vedenje. Filip se obrača v mojem naročju in s prstom pokaže na lestenec. V njegovih očeh odsevajo vse lučke z lestenca.

»Lučke so,« rečem in se mu nasmehnem. »Pazi na košarico,« ga opozorim.

Razgledam se po cerkvi. V sosednji koloni le nekaj klopi za nami opazim Tomaža, v njegovem naročju sedi otrok. Tomaž mu nekaj tiho prigovarja. Obrnem se, preden bi dvignil pogled in me zagledal. Zvonček zazvoni, vstanemo in začnemo peti. Oljsko goro tiha noč pokriva, potok Cedron žalostno šumlja. Duhovnik pred oltarjem začne govoriti, sedemo. »Šššš,« rečem Filipu, ki začne čebljati. »Zdaj bodi priden.«

Slišim odpiranje vrat, ozrem se in z menoj nekaj drugih ljudi. Nekdo vstopa v cerkev z rahlo zamudo, vendar mirno, brez nepotrebnega hitenja. V eni roki nosi svetlolasega dečka, v drugi veliko košaro. Ob kotanji z blagoslovljeno vodo se ustavi, odloži košaro, v vodo pomoči palec. S počasno kretnjo pokriža najprej otroka in potem sebe. Vzame košaro, se rahlo zaustavi in se razgleda po cerkvi, kot da bi nekaj iskal. Zavrtim se naprej, da me ne bi opazil, toda čutim, kako se približuje. V prsih mi nemirno tolče in na licih čutim rahlo toploto. Zopet pogledam čez ramo, Adam seda k Tomažu, ki se rahlo premakne ter mu naredi prostor.

Kje je njegova žena? Nazadnje sem ju videla na pepelnico sedeti nekaj klopi pred nami, toda ne v obraz. Potem nas nekaj časa ni bilo v cerkev. Zdaj je prvič po dolgem času sam. Tudi Tomaž je sam. Oba moška sedita z otrokoma v naročju, Tomažev sin je kakšno leto starejši od Adamovega. Adamov sin nima še niti eno leto, pa je sam z očetom. Ošinem Andreja, ki je s pogledom uprt v duhovnika in nepremično sedi. Svit med nama izgublja potrpljenje, nagiba se h košari in odkriva prtiček. »Nehaj,« mu rečem. »Počakaj na blagoslov,« strogo zašepetam. Filip stegne ročico k svoji majhni košarici na klopi. »Pazi,« ga tiho opozorim in močno primem košarico.

Duhovnik nekaj govori, ne poslušam ga. Misli mi uhajajo k Adamu. Ozrem se. Oblečen je v zelen pulover s kapuco, v naročju z otrokom so njegova ramena videti široka. Na njih je nekaj temnih lis od dežnih kapelj. Otrok steguje ročice k Tomaževemu sinu in moška se smehljata. Tomaž se nagne k Adamovemu ušesu in mu nekaj zašepeta. Adam se zareži in v dlani zaduši smeh. Zlat poročni prstan se rahlo zablešči v odsevu cerkvenih luči. Obrnem se naprej. Ošinem svoj poročni prstan na tankem dolgem prstu. Na nohtih imam nekaj dni star lak, ki se lušči na konicah, nisem ga uspela zamenjati. Dlan sramežljivo stisnem v pest.

Dvignem pogled in kot že neštetokrat prej opazujem freske na stropu, že od otroštva me spremljajo podobe zabuhlih angelov, okroglih dojenčkov z zlatimi krilci, ki držijo bandera in plahutajo nad podobami trpinčenih shujšanih svetnikov. Spominjam se, da sem kot majhna deklica strmela v te angele, kazala nanje med duhovnikovo pridigo in se vrtela na klopi, mama pa mi je potrpežljivo šepetala na uho, naj bom tiho, naj samo še malo počakam in bo konec maše. Tako kot zdaj Filip, ki strmi v iste podobe, dokler nečesa glasno ne zamomlja in stegne svoj prstek proti stropu. »Ššššš,« mu strogo rečem. Plašno se ozrem, morda ga je Adam slišal in gleda v našo smer. Toda njegov pogled je odločno uperjen proti duhovniku, ni videti, da bi me opazil.

Obrnem se naprej in poskušam poslušati duhovnikove besede. Bližamo se blagoslovu jedi, otroci bodo z navdušenjem odgrnili prtičke s košar, po cerkvi bo zašumelo, duhovnik bo nekajkrat poškropil jedi in vsega bo konec. Šli bomo domov za nekaj ur in se zvečer vrnili na vigilijo. Cerkev bo polnejša in Adamov zelen pulover bo manj očiten, lažje ga bo prezreti.

Narahlo se obrnem. Adam kot malo prej jaz s pogledom motri rdečelične zaobljene angelčke na stropu. Ta cerkev, ga slišim govoriti, ta cerkev me spominja na najino domačo, ni res, Ela? Tako govori, ko opazuje baročne freske neke cerkve na Avstrijskem, ko sva parkirala avto ob cesti in si jo šla ogledat, zmotila sva duhovnika, da nama jo je odklenil. Poglej apsido, enake oblike je. In kropilnici. Z roko gre rahlo po robu kropilnice ob vhodu v cerkev, zaobljena in bela je kakor žensko stegno. Z isto potezo je drsel po mojih stegnih v študentski sobi na Gornjem trgu pri Hčerah Marije Pomočnice. Priplazil se je pozno zvečer, tiho, da ga sestre na drugi strani vhoda v samostan niso slišale.

Zdrznem se. Andrej poleg mene se rahlo premakne. Kmalu bo blagoslov, najprej kruh, potem meso. Ničesar nisem dala v košaro, kar ne spada k blagoslovu, nobenih čokoladnih jajčk in podobnih neumnosti. Samo to, kar mora biti, vedno sem bila skromna, pazljiva in skrbna. Čuječa, je govoril Adam. Najina hiša bo kot ti, čuječa, z mehkimi potezami, rumeno svetlobo, malo predmeti. Skupaj jo bova narisala.

Kot da je na mojem hrbtu nekaj, kar me kakor nit rahlo suče nazaj, spet uperim pogled čez svojo ramo. Deček v njegovem naročju se smeji, Adam ga nežno frcne po nosku, mali skoraj zavrešči. Adam prestreže njegov vrišč z nežnim šepetom na majhno uho. Zdramim se in odločno uperim pogled k oltarju.

Narisala sva jo skupaj, najino hišo. Imela je tloris latinskega križa, v zgornjem nadstropju je bila soba, oblikovana kakor romanska apsida, nad namišljenim prezbiterijem je bilo vrisano okno v obliki rozete in pod njo namesto oltarja zakonska postelja. Uporabil si jo za magisterij, Adam, vem, da si jo, kot ti veš, da jaz nisem nikoli diplomirala, da sem falirana študentka arhitekture, vsi to vedo, v vasi s tisoč prebivalci vsi to vedo, moralo ti je priti na ušesa.

Magistrsko delo Adama Mahniča: Nesojena hiša, izgubljeni raj, ki bi ga moral imeti z Elo.

»Kaj ti je?« šepne Andrej, »zbudi se, kaj tako grdo gledaš?« rahlo me dregne. Ne da bi se zavedala, jezno bolščim v hrbte pred seboj. Vse mamice okoli mene pomagajo svojim otrokom odgrinjati košarice, ven vlečejo hlebce kruha, blagoslov se je začel. Duhovnik govori nekaj o simboliki kruha, kako nas spominja na Kristusove besede o zrnu, ki mora v zemlji umreti, da lahko obrodi sad. Kruh, moja najljubša jed, več ur sem ga pripravljala, mesila, več let sem ustvarjala recept za njegov dovršen okus, popolno razmerje med sladkostjo in slanostjo, njegovo pravo, velikonočno rumeno barvo. Ko je v najinem stanovanju v hiši Andrejevih staršev, arhitekturni polomiji nepremišljenih razsežnosti, zadišalo po mojem kruhu, je bil to vonj po domu. In koliko zrn je moralo za to umreti.

Bili smo mi trije, Adam, se spomniš? Sol zemlje neke slovenske vasi, trije, ki smo šli študirat v Ljubljano, midva, bodoča arhitekta, in Tomaž, bodoči kipar, ki bo iz očetove obrti kamnoseštva napravil umetnost, najboljši prijatelji. Vi ste sol zemlje. Če pa se sol izpridi, s čim se bo osolila? je rekel nekoč po maši pater Avgust nam trem, ko smo postavali pred cerkvijo v sproščenem nedeljskem klepetu, kmalu po tem, ko smo maturirali, in malo preden je umrl. Prišel je k nam, poznal nas je, krstil nas je, vodil k prvemu svetemu obhajilu, pripravljal na birmo, poročil bi nas, če bi doživel naše poroke, in nas vprašal, najbrž stotič tisto leto, kaj bomo študirali v Ljubljani. In potem je rekel to, pohvalno, toda z zrnom svarila, kot bi želel reči, pazite, Ljubljana vas bo potegnila v grešnost, v sprijenost, v svet mehkih drog, varanja, v ostre robove ljubezenskih trikotnikov. Ti vedno najbolj ranijo mlada srca, prebodejo jih kakor nazobčane sulice.

Nismo bili sol zemlje, bili smo samovšečni najstniki, vzvišeni nad to pozabljeno vasjo, hodili smo po cerkvi z dvignjenimi nosovi, ker smo vedeli o njej več kakor predani farani, ker smo se poglabljali v njene stebre, v obliko oken, v podobe na križevem potu, domišljali smo si, da gledamo izpričano zgodovino, umetnost, vredno študij in interpretacij. Pa je to le ena izmed več tisoč cerkva na Slovenskem, ki je brez posebnosti.

»Pusti jajčka v košarici,« tiho rečem Filipu, napoveduje se blagoslov pirhov. Veš, na kaj me spominjajo, Adam? Taki so kot kaplje krvi, ki so ti brizgnile iz nosa, ko te je Tomaž treščil po njem. Ko je izvedel, da si se od vseh študentk arhitekture, ki si jih imel na voljo, zagledal ravno vame, v njegovo dekle, gimnazijsko ljubezen, prvo simpatijo še iz osnovnošolskih dni. Dekle, ki ji je on posvečal toliko pozornosti, ti pa si si jo objestno vzel, ko je postala mlada ženska, pripravljena na resnejše ljubezenske prekrške.

Spet pogled čez ramena. Bo Andrej opazil moje nemirno obračanje? Tomaž in Adam vlečeta iz košarice vsak svoje pirhe, zelene, modre, bleščeče, prelepljene z nalepkami, zjutraj so jih barvali skupaj z otroki in ženami. Jaz sem svoje pobarvala sama, vsi so rdeči. Morajo biti rdeči, druge barve ne govorijo o ničemer, vsaj ne o kapljah krvi, ki so padle iz ljubezni.

Tomaž dvigne pogled proti meni. Najine oči se srečajo, hitro pogledam stran, čakam blagoslov pirhov. Spet sramežljivo stisnem roko v pest, nočem, da bi kdo opazil moje neurejene nohte. Včasih so bili oblikovani do popolnosti, pobarvani z rdečo, kakor velikonočna jajca. Bila sem študentka arhitekture z dolgimi prsti in rdečimi nohti, ki je natančna pri risanju, z vedno dovršenimi skicami. Zdaj sem samo nedokončan projekt, stavba, ki je imela potenciale, vendar se je izkazala za predrago in premalo funkcionalno, sedaj pa razpada, polna je praznih, nenaseljenih prostorov.

Kmalu po blagoslovu hrena duhovnik konča obred. Ljudje gredo proti vratom, Andrej se odpravi ven, Svit steče za njim, ostaneva sama s Filipom, vzameva košarici in stopiva izza klopi na cerkveno ladjo. Ker gledam, kako stopa Filip, sprva ne opazim Tomaža, ki se znajde pred menoj.

»Vesele praznike, Ela,« reče in se nasmehne.

»O, Tomaž, hvala. Tudi tebi. In pozdravi Heleno, kje pa je?« skušam biti vljudna.

»Zadržale so jo priprave na veliko noč. Midva sva prišla brez kruha,« se poskuša pošaliti.

Ne gledam ga v oči, pri kropilnem kamnu vidim postavo v zelenem puloverju, ki naju opazuje. Vem, kaj počne. Svojega najboljšega prijatelja pušča samega v kratki, zasluženi nasladi, ki mu jo je nekoč, pred leti, hinavsko prevzel. Toda onadva sta si vse odpustila.

»Pozdravi jo,« rečem. Tomaž pokima, dvigne dečka v naročje in odpravita se proti izhodu.

Filip ob meni stoji pri miru, s pogledom uprt v daljavo premišljuje svoje preproste otroške misli. Dvignem pogled in se zazrem v tiste angele nad seboj, okrogle nabuhle dojenčke z zlatimi krili.