»Vedno sem sumničavo gledala na družine, v katerih je vse potekalo normalno«

Zora del Buono

Arhitektka in pisateljica Zora del Buono se je rodila Zürichu, po študiju pa je kot arhitektka delala v Berlinu. Kot urednica v je oblikovala literarno revijo Mare, svoj prvi roman pa je objavila pri petinštiridesetih letih in z njim takoj pritegnila bralsko ter kritiško pozornost. Z njo smo se pogovarjali o njenem najnovejšem romanu Maršalinja, ki predstavlja monumentalen spomenik njeni babici Zori Del Buono, strastni in močni komunistki slovenskih korenin.

Zanimivo se mi zdi, da ste arhitektka in hkrati pisateljica. Kako ste iz svoje primarne stroke prešli na pisanje?

Arhitektka sem postala v času ponovne združitve Berlina, takoj po padcu berlinskega zidu. Veliko ljudi iz zahodne Nemčije je iz prej vzhodnega Berlina dobilo nazaj svoje nepremičnine, s katerimi so želeli zaslužiti veliko denarja v zelo kratkem času. To je bil zelo buren čas, ki pa me je tudi nadvse žalostil – obrtniki so zaradi te miselnosti o hitrem zaslužku trpeli, jaz pa sem začela izgubljati navdušenje nad svojim poklicem. Do mene je prišel Nikolaus, prijatelj iz šolskih dni, morski biolog, ki je želel izdajati revijo o oceanih. Takoj sem zagrabila priložnost in se vrgla v projekt. Tako sem postala kulturna urednica revije Mare (www.mare.de). To je bil začetek. Po desetih letih urednikovanja in novinarstva sem se odločila zaplavati v bolj pripovedne vode in napisala sem svoj prvi roman. Takrat sem bila stara že petinštirideset let.

Z romanom Maršalinja ste postavili monumentalen spomenik svoji babici Zori Del Buono. Skozi vašo zgodbo jo spoznamo kot neodvisno, močno in strastno komunistko. Kakšna je bila do vas? Kako se je spominjate? Ali je bila tako stroga tudi do svojih najbližjih?

Imela sem jo neizmerno rada. Bila je močna in nežna obenem, vedno je lepo dišala po pudru. V hiši je vladala ona. Bila je neizmerno stroga do vseh svojih zaposlenih. Do mene kot otroka je bila vedno velikodušna.

Se z njo čutite še bolj povezani zaradi imena, ki si ga delita?

Da, vsekakor. Imam še eno sestrično Zoro Del Buono, s katero me povezuje nekakšna nevidna nit. Menim, da so imena močno sredstvo identifikacije. Nad mano je vedno visela podoba stare Zore, tako da sem morala postati neka druga Zora, samosvoja. A od babice sem veliko podedovala: skupen nama je močan občutek za pravičnost, želja po izboljšanju življenja drugih. Obe sva nagnjeni k temu, da venomer navezujeva stike med ljudmi. Upam pa, da sem nekoliko manj manipulativna od nje.

Ali se strinjate s prepričanjem vaše babice, da je »komunizem aristokratstvo za vse«?

Gre za naivno, romantično predstavo o komunizmu, za katero vemo, da je propadla, vendar pa si sama želim enako, kot je želela moja babica: da bi bilo vsem bolje na tem svetu, in da bi neenakost med ljudmi izginila.

Ali gresta komunizem in aristokratstvo sploh lahko z roko v roki?

Takrat je obstajal koncept t. i. salonskega komunizma. Vanj so verjeli klasični komunisti, ki pod nobenim pogojem niso želeli postati revnejši. Če potegnem črto, pa mislim, da pojma nikakor nista združljiva.

Kakšno pa je vaše mnenje o komunizmu? Predvidevam, da ste bili tudi sami vzgojeni v njegovem duhu. Kako se je vaš pogled na komunizem spremenil iz otroštva do danes?

Ko sem se preselila v Berlin, je bil tam še vedno zid, in vedno ko sem se vozila med Berlinom in Švico, sem se morala peljati skozi NDR (Nemška demokratična republika).Vsakič znova me je bilo groza obmejnih policistov, ki so bili hladni, strogi in strašljivi. Šele takrat sem se začela zavedati grozljivosti rigidnih sistemov, v katerih sem odraščala in bila vzgojena.

V Maršalinji izvemo tudi številne temačne skrivnosti vaše družine. Se vas je kakšno spoznanje še posebej dotaknilo, kaj vas je najbolj pretreslo?

Da, ko sem spoznala našo veliko družinsko skrivnost, mi je veliko stvari postalo jasnejših. Nenehno govorjenje o tem, da smo nesrečna družina, ki se mora odkupiti za svoje napake, mi je nemudoma postalo smiselno. Na očeta, ki ga nisem poznala, saj je umrl, ko sem bila stara osem mesecev, sem po pogovorih z raznimi družinskimi člani začela gledati v drugačni luči. Ko sem se poglobila v svet, iz katerega je prihajal, se mi je začela oblikovati slika o tem, kdo je bil. Celoten proces raziskovanja in pisanja o moji družini je bil zelo ganljiv.

Veliko vaših sorodnikov je umrlo v prometni nesreči, vsi prezgodaj. Ali verjamete, da nad vašo družino visi prekletstvo?

Sestrična mi je nekoč povedala za preblisk, da bo tudi ona umrla v prometni nesreči. Sama tega videnja nisem imela nikoli, a vedno sem bila prepričana, da bom umrla mlada. Moj oče je umrl pri triintridesetih letih. Zaradi tega sem bila vedno nevrotična, polna strahov, klavstrofobična itd. Po triintridesetem letu sem se zavedala: »Uau, še vedno sem živa.« Potem so počasi začele izginjati tudi nervoze.

Vedno sem sumničavo gledala na družine, v katerih je vse potekalo normalno, kjer so stari starši na primer umrli prvi. Ti ljudje se sploh niso zavedali, kakšno srečo imajo. Pri nas so prvi umrli mladi. Seveda me je to zaznamovalo.

Od smrti vaše babice je minilo že skoraj štirideset let. Zakaj ste se odločili knjigo napisati šele zdaj?

Morala bi jo napisati že veliko prej! Ko je bila teta Pepca še živa. Bila je iz Bovca in vedela je čisto vse. Morala bi jo intervjuvati, pa sem to priložnost zamudila. Knjigo sem napisala zdaj, ker sem želela, da jo prebere tudi moja mama, saj gre v bistvu tudi za njeno zgodbo. Ima Alzheimerjevo bolezen – knjigo ima sicer na nočni omarici, vendar ne ve, da sem jo napisala jaz, kar me žalosti. Mami bi bila kot zgodovinarki zgodba fascinantna in z veseljem bi se z njo rada pogovorila o njej. To je res žalostno.

Ali se danes lahko prepoznate v svoji babici? Katere karakteristike si delite z njo?

Obe sva nagnjeni k dramatiziranju, a tega je pri meni s starostjo vse manj, hvala bogu. Tako kot ona obožujem pripovedi in rada uprizarjam svoje življenje na različne načine.

Pred kratkim ste obiskali Slovenijo. Kako vam je všeč rojstni kraj vaše babice?

Bovec je najlepši kraj v najlepši pokrajini na svetu. Vedno sem se spraševala, zakaj imam tako rada planote. Vedno, ko pridem na planino, se mi odpre srce – ali je to v Ameriki, na Škotskem, ali v Švici. Na levi in desni strani so gore, vmes pa ravnina. To je najlepša stvar. To sem se spraševala, dokler se nisem spomnila, da je to verjetno zato, ker sem v otroštvu veliko časa preživela v Bovcu.

Knjigo Zore del Buono z naslovom Maršalinja, ki je izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.