AirBeletrina - »Vedno gre za življenje. Kadar ga človek ne more živeti po svoje.«
Kritika 5. 2. 2014

»Vedno gre za življenje. Kadar ga človek ne more živeti po svoje.«

 

Radka Denemarková (vir: http://www.autorskecteni.cz)

Romane Radke Denemarkove v Sloveniji beremo z minimalnim zamikom. V zadnjih treh letih smo bili v slovenščini deležni trojice njenih romanov, ki, z avtoričinimi besedami, tvorijo »trilogijo o srednjeevropskem 20. stoletju«: leta 2010 Denar od Hitlerja (izv. 2006), nato pa skorajda hkratno Jaz pa vprašam, kdo to tolče (izv. 2005) in Kobold (izv. 2011), oba konec minulega leta.

Kobold je dvojni roman z dvema podnaslovoma – Presežki nežnosti ali O vodi in Presežki ljudi ali O ognju. Bralec lahko sam odloči, kje se bo knjige lotil, ker to za doživetje celote ni bistveno, saj zgodbi delujeta kot samostojni enoti, čeprav se potem izkaže, da je ena nadaljevanje in razplet druge. Sama sem začela s tanjšimi Presežki ljudi.

Konkreten v občutju, a zaradi prostega menjavanja žarišč tudi nekoliko nejasen začetek se kaj hitro razvije v pregledno novelistično pripoved o socialno deprivilegirani družini, z Justino, vdovo in samohranilko z devetimi otroki, na čelu. Že zaradi presežka otrok nezavidljivi položaj družine otežuje Justinina brezposelnost, priseljenski status, odsotnost sorodstvenega zaledja (Justina, kakor se izkaže v drugem delu romana, je sicer Koboltova hči, rojena v prešuštni zvezi s Cigančico), izoliranost in popolna odvisnost od socialne pomoči ter spolnih uslug, ki jih Justina nudi šefu socialnega zavoda. Stanje še dodatno začini posebnež, sosed »knez Krvopoljski«, uslužbenec pogrebnega zavoda, spolni iztirjenec, nekrofil – ko poskuša pronikniti v Justinino življenje, saj je vanjo platonsko zaljubljen.

V prvoosebni pripovedi spoznavamo Justinin vsakodnevni boj za preživetje, njene sanje, hotenja, a tudi življenje kneza Krvopoljskega v njegovih iztirjenih, a zato nič manj iskrenih spolnih nagnjenjih do trupel in ljubezni do Justine. Pripoved je nastavljena tako, da ju bralec po eni strani vidi kot žrtvi – družinske usode, sistema, neprizanesljive in netolerantne družbe in njenih pristojnih socialnih ustanov, ki stvari urejajo površinsko, po črki zakona –, vendar tudi kot posameznika s čustvi, hrepenenji, z željo po ljubezni, varnosti in sprejetosti. Denemarková se pri izpisovanju zgodbe izkaže s svojimi dramaturško-scenarističnimi izkušnjami in znanjem. Pripoved s premišljenim lokom, ki bralca drži v napeti pozornosti, temelji na ponavljajoči se strukturi s klasičnim zapletom v smislu »tragedije zmešnjav« in napetim psihološkim stopnjevanjem, ki dočaka tragičen in presenetljiv konec. Na način deus ex machina Justinino družino s požigom njihovega doma s tega sveta izbrišejo rasni nestrpneži, kar roman s sicer poudarjeno socialno noto dodobra umesti tudi na družbeno-kritično notno črtovje.

 

Kobold (naslovenica izvirnika)

Poleg nenehnega preklapljanja med ožariščencema (Justino in knezom Kvopoljskim) pa zaradi fragmentarnosti, spominskih okruškov in skokov v sedanjost izstopa tudi ubeseditvena plat romana, toliko bolj v Presežkih nežnosti. Poetično, ekspresivno, zaznamovano besedje – jutranja nergačka (budilka), pogoltna copatka (zevajoči copat), gosti slap (lasje), milni solzi (milna mehurčka) ipd. – in mestoma zatikljive skladenjske strukture bralca sprva napeljujejo na misel, da se srečuje še z enim okornim prevodom. A se to v nadaljevanju branja izkaže za dosledno izpeljano prevajalsko strategijo, s katero uveljavlja potujitveni učinek. Izstopa tudi nadpovprečna raba (v češčini pogostih) nedoločniških polstavkov, slogovno zaznamovanih ponavljalnih glagolov (posedevati, ranjevati ipd.) ter čehizmov (zmestiti se, osmeliti se, zametati ipd.), dodatno utemeljena na posebnem besedišču izvirnika, ki ga Radka Denemarková v enem izmed intervjujev pojasni tako: »Z jezikom se je treba ves čas boriti, kajti besede z oguljenim plaščem enostavno ne zadostujejo, da bi z njim izrazili vso zapletenost in raznorodnost življenja, pisanje ni proizvajanje besed.« Prevajalsko strategijo, ki teži k posnemanju izvirnega sloga oziroma njegovega učinka pri bralcih, pa v svojem zapisu k Jaz pa vprašam, kdo to tolče pojasnjuje tudi prevajalka Tatjana Jamnik, ki je poskrbela za vse tri prevode, nenazadnje tudi za izdajo omenjenega romana v lastnem založništvu.

Sledeč kronološki logiki bi bilo branje smiselno začeti pri Presežkih nežnosti, ki bolj kot nežnosti tematizirajo presežke človekovega zla, ki se kot kuga, domala naturalistično, prenaša iz roda v rod: »V čemer se otrok rodi, tak model obnašanja prenese naprej.« Vsega naj bi bil kriv Kobold, škratovski simbol zla, ki v romanu nastopa kot povsem običajno (zlobno) moško bitje. Če (klavrno) življenje njegove nezakonske hčere Justine spoznamo v Presežkih ljudi, pa Koboldovo (klavrno) življenjsko zgodbo, natančneje zgodbo njegove žene Helle in drugih treh zakonskih otrok (hčere in dvojčkov) doživljamo skozi pripoved njegove prvorojenke Judite, ki se ostarela, po več letih bivanja na drugi strani velike luže, vrne na kraj zločina, na Češko, v »deželo presekanih rek«. Bolj kot o nacističnem in komunističnem nasilju preteklega stoletja priletnica razmišlja o patologijah lastne družine. »Vseeno je, kakšna doba je, in vseeno je, kdo vlada. Ker naš čas določa Kobold.« Kobold, ki tako zaradi svoje patološke ljubezni do kipov na praškem mostu, in vode, ki teče pod njim, kakor zaradi svoje presežne (nasilne) ljubezni do judovske izvoljenke Helle tragično zaznamuje vse svoje bližnje, ki se ne morejo otresti njegovih spon.

Spričo pripovedne nadrobljenosti, ki jo v tem delu dvodelnega romana nadgrajujejo nenehni časovni in krajevni zasuki, je bralski vstop v Presežke nežnosti še nekoliko tesnejši od vstopa v Presežke ljudi. Predvsem za ljubitelje preglednih zgodb in čiste naracije. A že po nekaj straneh je vztrajanje pri lovljenju tančin poetičnega podobja, najpogosteje vezanega na vodo (»Voda se pretaka skozi vse, prilagaja se, v oglatih časih oglata, v okroglih časih okrogla, razvrščam, kar je naplavilo.«), in prebijanju skozi razlomljeno, zamegljeno, le navidez nečlenjeno naracijo poplačano. Zgodbo bralec dojame intuitivno. Posamezni ostri, celo nabrušeni koščki se sestavljajo v kompleksno celoto, sprimek usod ljudi treh generacij, ujetih v tragično in grozljivo družinsko formacijo. »Družina je koncentracijsko taborišče. Povsod po svetu. Otroci zaporniki. Starši pazniki.« Družina je totalitarni sistem, kotilnica tiranov. Tudi takšnih, ki to postanejo skozi svojo pasivno držo, ker se krvniku ne znajo postaviti po robu, postaviti zase, in se odrečejo svobodi, volji ter trpinčijo tudi sami (sebe). Da je žrtev lahko (so)krivec, postane eden temeljnih uvidov pripovedovalke Judite, ki v svoji materi, Koboldovi ženi Helli, prepoznava hromeči stockholmski sindrom. Ob soočenju življenjskih usod treh generacij pa se jasno pokaže, kako se zlo skozi vedenjske vzorce prenaša iz roda v rod in kako težko je to preseči.

Presežki nežnosti so tako v osnovi posvečeni raziskovanju, iskanju človeških vzgibov, vzrokov za izprijena, nasilna ravnanja. Pripoved si prizadeva plavati proti toku, nazaj k izviru, prapočelu, h Koboldu. Zakaj zlo? Zakaj gordijski vozel ostaja nepresekan, od kod otopelost, apatičnost, nezmožnost odklopiti se? V spoznanju determiniranosti je za slovenskega bralca navezava na pisavo Zofke Kveder oziroma podobna dela z naturalistično (feministično) podstatjo skoraj neizbežna. Se mar človek ni spremenil? »Kako to, da smo pristali na tako igro. Kako to, da so nas prisilili pristati na tako igro, sodelovati v njej. Nismo izkusili nič drugega. Kot otroci smo mislili, da je tako povsod.« Vendar Denemarková v Koboldu vendarle dopušča možnost preloma zapečatenosti usode. Juditino raziskovanje družinske preteklosti, vrnitev v deželo otroštva, je namreč pot k sebi, ki obeta nov začetek: »/…/ gre bolj za vrnitev k lastnim občutkom, kaj pravzaprav čutim jaz. Nekje sem se porazgubila. Porazgubila sem se po poti. Po isti se vrniti. In se sestaviti. In šele potem nadaljevati.«

Denemarková se v Koboldu s premišljeno psihološko naracijo, dognano pripovedno tehniko in metaforično natančnostjo odločno loteva vse bolj pereče teme sodobne odtujene (individualizirane) družbe – razgaljanja osnovne družbene, zaporniške, celo plinske celice. Knjiga dopušča različna branja; zaradi izpostavljenih ženskih usod (Helline, Juditine in Justinine) v odnosu do moškega trinoga feministično, zaradi tematizacije posameznikovih socialnih stisk družbenokritično, zaradi jezikovnega eksperimentiranja pa denimo epistemološko. Pri nobenem od branj pa ne moremo mimo temeljne sugestije romana, »koboldi« so povsod med nami, predvsem pa v nas samih. »Vojna poteka vsak dan.«

Kobold
Radka Denemarková. Prevod:Tatjana Jamnik
Izdaja:

Prevajalec: