Moja hčerka bere resno, visoko književnost. Stara je štirinajst let. Bere Dostojevskega, Kafko in Camusa. To me seveda zelo veseli in navdaja s ponosom, a hkrati sem tudi malo zaskrbljen in sumničav. Veseli me, ker se ne boji potiskane beline papirja, na katerem vse miruje, kot se je boji moj sin, ki ga neznosna nepremičnost črk na papirju dela nervoznega in nemirnega. Ga spravlja v obup. In iz njega izvleče nekakšno nekontrolirano divjost.
On vsake toliko sicer dela sramežljive načrte, da bi kaj prebral, a se ti načrti, kot po pravilu, izjalovijo. Migotanje na ekranih, od katerih je odvisen, mu je požrlo koncentracijo, ki jo človek potrebuje za branje, za tvorjenje lastnih podob v duhu. Podob, ki jih narekuje tekst.
Branje nima tiste komoditete gledanja na ekrane, kjer je vse dano in servirano, ampak pušča prazen prostor, ki ga mora bralec s pomočjo lastne domišljije napolniti z obrazi, s telesi, s pokrajinami, svetlobo in vsem ostalim, kar je pisatelj shranil v tekstu. Shranil mogoče tudi zato, da bi shranjeno obvaroval pred pozabo, ali pa zato, »ker naj bi pisatelji ohranjali upanje, da bodo spet našli skrivnosti univerzalne umetnosti, ki bo s ponižnostjo in mojstrstvom slednjič oživila osebe, v njihovem telesu in trajanju« (A. Camus).
Hčerka ima lastnosti, ki so potrebne za branje, a jo knjige, ki naj bi jih brala pri štirinajstih, navdajajo z obupom, se ji zdijo smešne in neresne, trapaste, otročje in neumne in zato posega po knjigah, ki naj bi jih brali starejši obiskovalci planeta, ki je z vesolja videti moder.
Jaz si včasih mislim (sem sumničav), da so knjige, ki jih bere, zanjo »pretežke«, saj je za branje takšnih knjig potrebna človeška zrelost, ki presega zrelost najstnice, ki je po letih nekje sredi najstništva. Sprašujem se, če ji s tem svojim sumničenjem ne delam krivice. Krivico pa naj bi ji delal zato, ker jo primerjam s sabo pri štirinajstih letih. In s svojimi bralnimi navadami v tej starosti. Pa tudi knjige, ki jih bere, so same knjige za večkratno uporabo. Za uporabo pri različnih starostih, saj bralec pri repetitivnih branjih v njih vedno odkrije kaj novega, kar je, ko je bil mlajši, spregledal. Na kar ni bil pozoren. Kar mu je ostalo skrito.
Ko sem bil v njenih letih, smo pri slovenščini predstavljali knjige, ki smo jih prebrali. To je bila velika priložnost, vsaj za tiste, ki smo radi brali in pri tem celo uživali, da po bližnjici dobimo kakšno dobro oceno. Prebereš knjigo, o knjigi nekaj poveš in pade petica. Ne spomnim se, kakšne knjige so brali in predstavljali sošolci in sošolke, ne spomnim se niti enega naslova, mislim pa, da tega nismo počeli vsi v razredu, ampak samo tisti, ki smo veljali za boljše učence, a natančno vem, kaj sem si izbral sam.
Izbral in prebral sem eno od knjig iz serije Ti vražji fantje v letečih škatlah, ki je pri MK izhajala sredi sedemdesetih. Ne vem, koliko knjig je bilo v seriji, niti ne vem natančno, katero od knjig sem prebral (reklamirali so jih na nacionalni televiziji, kar pa takrat ni bila neka redkost). A tematika je bila v vseh podobna, če ne celo identična; zračne bitke nad Evropo v drugi svetovni vojni. Dogodivščine zavezniških pilotov, ki so pilotirali Spitfire in Hurricane in se trudili, da bi z neba sklatili čim več Ju Junkeresov 87, popularno imenovanih Štruke, in razno raznih Messerschmittov, ali pa je šlo mogoče za zavezniške pilote, ki so sodelovali v zračnih bitkah nad Pacifikom in so z Mustangi v oceansko modrino potapljali japonske Zere.
Ne vem, ali te knjige in knjiga, ki sem jo predstavljal, nasploh niso imele nekih globokoumnih refleksivnih elementov in trenutkov ali pa mene ti elementi preprosto niso zanimali in sem jih spregledal in užival predvsem v opisih bitk in v zmagoslavjih zavezniških pilotov. Kar je nekako sovpadalo z mojo takratno starostjo. Z mojo človeško zrelostjo. A ko sem svoj nastop precej hitro končal in si mislil, kako dobro sem se odrezal, me je učiteljica za slovenščino, ki je bila tudi moja razredničarka, nejevoljno pogledala in rekla: »Ali je to vse, ali se v knjigi ne dogaja nič drugega kot bitke? Kot streljanje?«
Moj odgovor je bil seveda pritrdilen. A seciranje se pri vprašanju in kratkem odgovoru ni končalo. Učiteljica je imela v rokavu še enega asa, tistega, ki naj bi me dokončno postavil na realna tla in mi dal vedeti, da se stvari pri tako resnih predmetih, kot je slovenščina, ne gre lotevati nonšalantno in z levo roko. Tako mimogrede in po liniji najmanjšega odpora. Če je seveda šlo za nonšalanco in linije najmanjšega odpora. Če ni šlo med njo in mano za nekakšno pomoto. Bazično nerazumevanje, ki ga ni mogoče premostiti in razrešiti. Za nesporazum. Preden sem se vrnil v klop, me je še enkrat premerila z očmi in rekla: »Od tebe sem pričakovala, da bereš bolj resne in boljše knjige.«
Sem v šestdesetem letu. Moja hčerka je v svojem petnajstem letu. Bere F. M. Dostojevskega, Franza Kafko in Alberta Camusa. Občasno pa tudi Mojstra in Margareto. Začela je z Mary Sheeley, Harukijem Murakamijem in Donno Tartt. Potem je prebrala Kazua Išhigura. V zadnjem času se je obrnila h klasikom. K najvišjim vrhovom. K tistim, ki naj bi presegli časovne omejitve, roke uporabe in roke trajanja. Včasih ji skušam dati kakšno sugestijo, česa naj se loti. A moje bralni predlogi zaenkrat, tudi zaradi različnih, precej bizarnih razlogov, kot je recimo postavitev in font črk v knjigi, niso padli na plodna tla. No, obstaja ena izjema: Niccolo Ammaniti in njegova Ni me strah. Tu me je hčerka poslušala in je knjigo požrla v enem dnevu. In bila precej zadovoljna.
V resnici je zelo težko in nehvaležno ljudem priporočati, katere knjige naj berejo. Tudi če ljudi poznaš. Ali pa misliš, da jih poznaš. Če gre za tvoje najbližje. Lažje je priporočati knjige tistim, ki imajo podobno bralsko zgodovino, kot jo imaš sam, to pa so, vsaj v mojem primeru, profesionalni bralci. Bralci podobne starosti, kot sem sam.
Sem v šestdesetem letu. V zadnjem času bolj slabo berem. V zadnjem času sem slab. Tako ali tako sem bil vedno samo kampanjski bralec, ki je imel obdobja, ko je knjige požiral, in obdobja, ko ni bral skoraj nič ali pa samo tisto, kar mu je neposredno »koristilo« pri lastnem delu.
Lani sem z resnično očaranostjo in občudovanje prebral predvsem dve knjigi: Veliki sen Raymonda Chandlerja in Moonraker Iana Fleminga. Dogodivščine Philipa Marlowa in dogodivščine agenta 007. Žanrski knjigi, ki sta brez vsakih naporov, tako nonšalantno in mimogrede, razbili vrata, na katerih piše visoka književnost. Knjigi, napisani z istimi sredstvi in pripomočki, ki jih pri svojem početju, da bi postala visoka književnost, uporablja visoka književnost, le s to razliko, da sta imeli ti dve knjigi še dodatno dimenzijo, ki se ji reče – napetost. Napetost, ki bralca priklene nase. In ga tudi obdrži v tem klinču. Od prve do zadnje strani. Od začetka do konca.
A to ni edini razlog moje očaranosti nad knjigama. Ti dve knjigi imata moč, da me lahko postavita nazaj v kožo naivnega bralca, bralca, ki pristopa k čtivu s popolnim čudenjem, bralca, ki je pozabil, da zelo dobro pozna pisateljske trike in zelo hitro začne vihati nos, če ga kaj zmoti, v kožo bralca, kakršen sem bil, ko sem imel štirinajst let. To pa ni bilo dolgo po tistem, ko smo se na dvorišču igrali Jamesa Bonda.
Sprašujem se, kaj bi na moje bralske podvige rekla razredničarka.
Bi odobravajoče prikimala ali me razočarano premerila z očmi (če bi me spoznala) in v nekakšnem večnem vračanju istega samo ponovila svoje davne besede?
In sprašujem se, kaj bi rekla na bralske podvige moje hčerke.
Mislim, da ne bi rekla nič, ker bi preprosto ostala brez besed.