V spomin Agnès Varda: "Ko nam uspe, da nas ljudje spustijo blizu, odkrijemo pokrajine"

 

Prizor is filma Les Plages d'Agnès, 2008

Bistvo življenja je želja. Bistvo ustvarjanja je navdih. In deljenje.
Agnès Varda (30. maj 1928–29. marec 2019)

Agnèsine plaže (Les Plages d'Agnès, 2008), film o filmu, svojevrstna oda filmski umetnosti, ustvarjanju in življenju, razgrne kolaž resničnih in fantazijskih Vardinih svetov oziroma plaž – plaž Sene, na katerih je postavala kot študentka umetnostne zgodovine, fotografije tistih, na katerih je snemala svoje filme, plaž, kjer se je radostila s svojimi otroki in plažo sredi mesta, kamor je na pesek, posut po mestni ulici blizu križišča, postavila pisarne svoje produkcijske hiše. S humorjem in emotivnostjo med delci svojih filmov in reportaž z gledalcem deli svoje začetke odrske fotografinje ter pionirske začetke francoskega novega vala. Medtem ko v filmu ganljive spomine na francoskega cineasta in življenjskega sopotnika Jacquesa Demyja   (Jacquot de Nantes, 1991) staplja s svojimi feminističnimi intervencijami ter okruški z izletov na Kubo, Kitajsko in v ZDA – tja se je odpravila pred svojo producentsko kariero in družinskim življenjem – se zdi, da izumlja neke vrste avto-dokumentarni film, nekakšen refleksiven avtoportret z implicitnim komentarjem avtoričinega razumevanja mnoštva potencialnih form in funkcij filma, ki so bile venomer sestavni del njenega opusa.

Sprva osamljena, a igriva vizionarka francoskega novega filma, lep čas pa ena osrednjih figur modernega (svetovnega) filma, je s svojim radikalnim prvencem Kratka konica (La Pointe Courte) iz leta 1954 tlakovala smernice novega vala že nekaj let, preden se je ta sploh vzpostavil, kar ji je v prodorni študiji zapletenega odnosa zakoncev uspelo s t. i. regionalnim realizmom (v film so vpeti regionalni posnetki lokalnih ribičev, ki se vsak dan borijo za preživetje), abstraktnimi kompozicijami ter stilizirano, diskontinuirano montažo dialogov. Vse odtlej je Varda neutrudno izumljala in z domišljijo, radovednostjo, drznostjo bogatila filmsko umetnost. Skozi šestdeset let ustvarjanja je preizkušala različne pripovedne strategije in eksperimentirala ter presegala žanrske konvencije. S svojim idiosinkratičnim, eksperimentalnim stilom je proizvedla nove esejistične oblike ter opus, ki šteje več kot štirideset med dokumentarnim realizmom in poetično fikcijo mehko prehajajočih filmov.

Ob formalnem novovalovskem izbruhu v Franciji je posnela samosvoj cinemaveritejevski Cléo od 5 do 7 (Cléo de 5 à 7, 1961), ki prikazuje »realni« čas, ko mlada pariška pevka Cléo pričakuje rezultate laboratorijskih preiskav. Kmalu zatem je na hitro spisala in posnela svoj tretji celovečerec, Srečo (Le Bonheur, 1965): »Predstavljala sem si poletno breskev v svojih perfektnih barvah, znotraj pa črva. In impresionistične slike, ki vzpostavljajo melanholijo, kljub temu da obravnavajo prizore vsakdanje sreče. Poslušala sem Mozarta in razmišljala o teži smrti … kot živopisana svetlost naših kratkotrajnih poletij.«[1] Varda v Sreči »predstavlja romantično fantazijo o ljubezni in poroki, vendar jo opredeli kot moško, saj kaže, kako nadzira proizvodnjo podob, s katerimi naj se identificira ženska.«[2] Tema individualne svobode in nezmožnosti, da bi jo dosegli, je bila v središču mnogih novovalovskih filmov (na primer Do zadnjega diha [À bout de souffle, Jean-Luc Godard, 1960], Štiristo udarcev [Les quatre cents coups, François Truffaut, 1959], Jules in Jim [Jules et Jim, F. Truffaut, 1962]), a obravnavana izključno z vidika moškega protagonista. Sprva je film izzval komentarje, kmalu zatem, ko so ga v Berlinu nagradili s srebrnim medvedom, pa poniknil. Zatem ko je posnela Bitja (Les Créatures, 1966) z Michelom Piccolijem in Catherine Deneuve, se je preselila v Hollywood. Aktivna v levičarskem filmu je posnela kratki film o Črnih panterjih (Panthers, 1968), v katerem staplja podobe s protesta in intervjuje, z Jean-Lucom Godardom, Chrisom Markerjem, Alainom Resnaisom in drugimi je sodelovala pri kolektivnem projektu, protivojnem esejističnem agit-propu Daleč od Vietnama (Loin du Vietnam, 1967). Po sproščeni proslavitvi ameriške kontrakulture v Levji ljubezni [Love (…andLies), 1969] je posnela nekaj kratkih del in niz politično angažiranih v sedemdesetih, v katerih prevprašuje položaj ženske v družbi (v Ena poje, druga ne [L'une chante, l'autre pas, 1977] o prijateljstvu dveh žensk v letih 1962–1974 pa je z vprašanjem splava namenoma merila na široko občinstvo).

Brez strehe in zakona (Sans toit ni loi, 1985), ki ji je prinesel beneškega zlatega leva, v središče postavlja enigmatično mlado žensko Mono, ki po dolgem in počez raziskuje podeželje ter se v svoji samouničevalnosti ne more iztrgati neortodoksnemu življenju. Orisujejo jo ljudje, ki jih srečuje. Preiskava, ki sledi njeni smrti, se s flashbacki vrača v njeno preteklost. Kamera junakinjo spremlja na zadržan način in tako izraža občutje zapravljenega časa, hkrati pa spoštovanje do junakinjine samozadostnosti. Varda je želela, da kamera sledi njenim potem tudi v njeni poslednji refleksiji – predavanju, ki nam ga je zapustila in zavzema formo televizijskega dokumentarca v štirih nadaljevanjih – Varda (od) Agnès (Varda par Agnès 2019), kjer do potankosti razloži domišljeno detajlno strukturo, katere elementarnega pomena je trinajst kadrov vožnje s kamero. Vsak traja eno minuto, premikajo se z desne proti levi, kar je obratno zahodnemu branju z leve proti desni. Tako z desne proti levi na ruralnih pokrajinah spremljamo Mono z nahrbtnikom, na koncu vsakega kadra pa jo kamera zapusti in preide na lokalni element ali objekt. Vsak kader z vožnjo se pojavi deset minut kasneje in se spet začne z elementom/objektom, ki smo ga videli – je portret v formi nekontinuirane vožnje kamere, za katero so uporabili tudi posebej skomponirano glasbo. Če je svoje zanimanje za odnos med podobo in realnostjo v Brez strehe in zakona ujela v precizno strukturo in »vagabundski« stil, pa je v izvrstnem dokumentarnem filmu Paberkovalci in paberkovalka (Les Glaneurs et la Glaneuse, 2000) glavne protagoniste in pobiralce odsluženih vrtnin ali zavrženih predmetov predstavila tako, da jih je postavila v kontekst likovne umetnosti in lastnega filmskega opusa.

Svoj predzadnji film O ljudeh in vaseh (Visages Villages, 2017) je soustvarila z mlajšim uličnim umetnikom JR-om. Ko sta z njegovim kombijem, tiskalnikom fotografij, potovala po francoskem podeželju, srečevala domačine in izdelovala njihove velikanske črno-bele portrete, ki sta jih razstavila na zidovih hiš, kjer živijo in delajo – pri tem so ključno vlogo odigrali naključje, Vardin čudovit asociativni miselni tok in njeno (ne glede bolezen) ostro oko –, je umetnikoma uspelo ustvariti navdihujoč in ganljiv film ceste, v katerem sta duhovito,  z lahkoto in tudi strastjo razgrnila svoje premisleke o moči umetnosti, minljivosti in prijateljstvu. V pristanišču Le Havre, v katerem so zaposleni pretežno moški, se na primer Varda s tremi ženami pristaniških delavcev pogovarja o stavki njihovih mož in položaju, v katerem so se znašli. Ko jih pofotografira, jim postavi ogromen spomenik z njihovimi portreti, nalepljenimi na zložene zabojnike v pristanišču, ki čakajo na pot čez ocean. S tem jih Varda umesti v moški svet. Črno-beli portreti običajnih ljudi delujejo kakor akcije pripoznanja, kot razstavljeni eksponati pa obstojijo, dokler jih ne spere dež ali morje. Na zapuščeni bunker na plaži sta tako z umetnikom JR-om umestila portret avtoričinega prijatelja iz otroštva, s spominom na nastanek same fotografske kompozicije. Godarda, s katerim so se nekoč družili ter skupaj ustvarjali, v filmu mimogrede okliče za »pesjana«, ki ne premore empatije, ko ji na vhodnih vratih pusti sporočilo, zaradi katerega postane žalostna, pa k svojemu nekoliko jeznemu sporočilu doriše srček, saj ga ima vseeno rada. »Spomin je kakor pesek v dlani,« pravi Varda, ki nam je zapustila veličastno zapuščino in plejado smernic – tistih povsem konceptualnih, ki se tičejo mojstrstva kadriranja in drugih filmskih postopkov, ter drobnih življenjskih.

Hvala, Agnès Varda!

 

 

[1]Iz Agnès govori o Sreči (Agnès parle de »Bonheur«, 1998) – kratek film, ki ga je Varda posnela, da bi predstavila film za prikaz na francosko-nemškem televizijskem kanalu Arte.

[2] Cook, Pam Knjiga o filmu. Ljubljana: Slovenska kinoteka in Umco, 2007, str. 473.