AirBeletrina - v prizadevanju da bi spet imela srečo
Panorama 8. 8. 2019

v prizadevanju da bi spet imela srečo

Prizor iz filma Kliči me po svojem imenu (r. Luca Guadagnino, 2017)

v prizadevanju da bi spet imela srečo
je začela krasti
sonce ji je bílo v hrbet
dlačice, breskvino telo
tega se je bala
pa tudi nemogočega seksa
v prizadevanju da bi spet imela srečo
je stopila v belo prodajalno sladkarij
(tu je nekdo nekaj vlil)
njeno srce je bilo pes
pred vrati pesmi
malo po malem
je začela krasti
to kar bo razglasila za izmišljeno
posebno tistega
človeka ki je dišal po potepuških poteh
začela je krasti
vse kar ji pripada
čudež iz jezera
zahod, poletje in psa
lupina samote je počila
in začela je krasti
temeljna dela
dno je bilo bogato
spužve in korale
hobotnice, temni kardinali
zamenjala je dan za noč in samega namestnika
manjkal je konec
začela je krasti od tam
bila je nekako šibek človek
imela je koreninje, ki jo je oviralo
zakaj je kradla
od tebe njegove oči
(takoj so se srečale)
zdaj so tam zdravniki in kup cvetja
v neki nedolžni sobici
ker je kradla
v prizadevanju da bi spet imela srečo
in dvorišča, slapovi
kitare, psi in jaz ki
se spet pojavljam
toda ukraden
kot tudi več kot pol najine ljubezni
cigani na ogrskih ravnicah
voda se dviga
ali lahko greš čez to
v prizadevanju da bi spet imela srečo
je začela krasti
in bila je ljubezen
kot ko sem prvič odšel od doma
razrezano zrno
zapuščeno morje
ljubim te
in tebe
zamolkel hrsk vejevja
žogice skokice in gumbi
to je bilo davno
ne ljubim te več
na krožniku je mrak
ne ljubim tvojih rok niti tvojega vonja
pristani so z morja tako mirni
popil si kavo, mreno, sled
nekje globoko se lomi os
kradla je, kot je tudi ona kradla
zato je kradla
v prizadevanju da bi spet imela srečo
tako mi je kradla
da sem pobegnil
malo je ostalo od mene
smeri, tetive
menice v stiliziranem vetru
mislil sem na jesen
edino
nisva več mogla govoriti
mravlje so oblegale fotoaparat
nisva mogla, drug drugemu, ničesar več

 

Robert Perišić (1969) je eden najvidnejših in mednarodno prepoznavnih sodobnih hrvaških avtorjev. Literarno pot je začel kot pesnik in pisec kratke proze, uveljavil pa se je predvsem kot romanopisec. V slovenščini lahko beremo Vse te smešne zgodbe (2002) ter romana Naš človek na terenu (2010) in Območje brez signala (2018).
Prevod: Mateja Komel Snoj