V iskanju temeljnega konflikta Evrope

Jure Henigman kot Ahil (foto: Peter Uhan)
 

V času, ko Evropa uživa grenke sadove bližnje preteklosti, se spopada z globoko zakoreninjenimi vplivi velikih svetovnih religij in se zapleta v nerešljive konflikte, se v slovenskem gledališču vračajo na sam začetek z odrsko uprizoritvijo tolikokrat obravnavane »zibelke evropske kulture«, epa, ki začenja Evropo – Homerjevo Iliado.

Iliada v svojem naročju pestuje prvinska človeška občutja: jezo, napuh, poželenje in strast, ki so si po svojem delovanju tako blizu in vodijo v najrazličnejše konflikte, vojno in smrt. Prvi zapis evropske kulture se začenja z besnim, brezobzirnim junakom, uprtim v svoje strasti in nagone. To je prvi evropski junak.

Veliki projekt slovenskega gledališča se je začel snovati že pred desetimi, petnajstimi leti, svojo veličino in prebojnost v slovenski kulturni sferi pa dokazuje že s samo zasnovo izvedbe. Koprodukcija SNG Drame, Mestnega gledališča ljubljanskega in Cankarjevega doma pod režijo večkrat nagrajenega Jerneja Lorencija na oder prinaša gledališko-glasbeni hibrid, spektakel, v katerem nastopajo vrhunski slovenski igralci, hkrati pa gledališče postavlja v nov prostor – iz domačega teritorija ljubljanske Drame in MGL-ja se seli na oder Gallusove dvorane.

Iliada ni grška tragedija ali antični roman – je ep, na kar je na tiskovni konferenci poudarila dramaturginja in soavtorica priredbe Eva Mahkovic. To ne pomeni samo komaj obvladljive dolžine, ampak tudi ritmičnost, muzikalnost. Ep je izvorno peta pesem, močno povezana z glasbo, odločilno povezana z znamenitim Homerjevim heksametrom.

Postaviti ep na oder pomeni torej gledališki in glasbeni izziv, ki se giblje med spektaklom in performansom. Zato ima tudi v tej, kot v mnogih drugih Lorencijevih uprizoritvah pomembno vlogo glasba – že ob pogledu na sceno, kjer stojijo dva klavirja, harfa in mikrofoni, se gledalcu porodi misel, da je prišel na koncert, k čemur dodaja tudi namen dvorane. Ta namreč ni namenjena gledališču, temveč glasbenim izvedbam, kar predstavlja naslednji trd oreh pri uprizoritvi.

In kako preseliti herojsko atmosfero, ki se v epu izrisuje skozi ritmičnost heksametra, na oder in v gledalcu vzbuditi občutek napetosti in bojevitosti? Heksameter, verz iz šestih daktilskih stopic, igralci na odru uprizarjajo z ritmičnim potrkavanjem, v ritmu ponavljajočega se bojevitega daktila s prvim poudarjenim in dvema nepoudarjenima udarcema. Ritem epa je ritem vojne, katere izid je zapisan v usodi, ki jo določa neizprosna volja bogov z Olimpa. Kamor se bo obrnila tehtnica, tisti bodo zmagovalci, drugi bodo izbrisani iz spomina.

Uprizoritev je zasnovana dvodelno – v prvem delu smo priča recitaciji uvodnih delov epa, potem pa spremljamo temeljne dogodke. Bitke so združene v eno samo, trpljenje množice Trojancev v enega samega vojaka.

Med vsemi temami, ki jih obravnava Iliada, pod Lorencijevo režijo do izraza prihaja prav vojna, pobijanje in sploh smrt, in ob tem vrednost človeškega življenja, teža smrti enega posameznika proti množici drugih, nepomembnih smrti, in odnos do (človeškega) trupla. Prav skozi te teme postaja uprizoritev kontroverzna, ne nekaterih mestih provokativna in šokantna – z neusmiljenimi, surovimi prizori preverja meje (ne)okusnosti in v gledalcu na trenutke zbuja nelagodje.

Številčno skromna igralska zasedba je sestavljena iz skrbno izbranih slovenskih igralcev, katerih talent se ne kaže samo skozi izrazito, skoraj nevarno vživljanje v vlogo, temveč tudi spontanost in pripravljenost na vse. Samo teden dni pred krstno uprizoritvijo je načrte prekrižala višja sila (neizprosnosti usode se ne more zoperstaviti niti sodobni človek) in zaradi poškodbe iz igralske zasedbe umaknila Sebastijana Cavazzo, ki bi moral odigrati Ahila. Njegovo vlogo je prevzel Jure Henigman, ki mu je, kot moramo priznati, vloga čvrstega, samoljubnega, besnega junaka pisana na kožo (in telo).

Kljub neoporečnemu nastopu drugih igralcev izstopa Matej Puc v vlogi Zevsa. Zevs, ki mu sledijo drugi bogovi, je sprevržen, izprijen oblastnež in njegov nastop je izjemno prodoren. Tudi vloga Priama (Janez Škof), očeta, ki objokuje truplo svojega sina, se v poslednjih prizorih gledalcu zapiše v spomin. Njegova vloga je tudi vloga pevca, Homerja.

Nezanemarljiva, čeprav navidez manj opazna, ampak nadvse pomembna je vloga Brizejde, ki jo izpelje Zvezdana Novaković. Ta komaj kaj spregovori, njena vloga je predvsem muzikalnost, poigravanje z raznobarvnostjo glasov. S svojim petjem in glasbo v uprizoritev vnaša vse od prvinskosti do sodobnosti. Z igranjem na harfo in grlenim petjem uprizoritev oplemeniti z avtentičnostjo, o čemer priča tudi njena obleka – Brizejda je Trojanka, ljudska, folklorna, cvetoča, drugačna od vzvišene, napol božanske lepe Helene. Vlogo te usodne ženske s svojo brezčasno lepoto spretno odigra mlada Tina Potočnik.

Prav številčno manj zastopane ženske vloge, ki se v dogajanje vpletajo predvsem v senci moških, uprizoritev aktualizirajo in v gledalcu vzbujajo dvom: je Lorenciju bližje moško, bojevito gledališče, v katerem je ženska šibkejša in nastopa zgolj kot ponižana, karikirana manipulatorka? Ali je res ženska tista, ki zaneti to klavnico? Po drugi strani pa lahko iz uprizoritve razberemo vlogo nemočne ženske, ki je igračka v rokah moških, predmet, ki si ga prilastijo, in ko jim je ta odvzet, svoj sebični bes izkoristijo za vojskovanje. Šibkost ženskih likov se kaže skozi izrabljanje svojega telesa, golote, ki je v svetu moških njihovo edino orožje, s katerim lahko kaj pridobijo. V tem svetu je samo erotična privlačnost tista, ki zanje nekaj pomeni, kot za moške like slava in junaštvo – pa čeprav jih ta spreminja v nasilne morilce.

Brezčasnost Iliade uprizarjata tudi minimalistična scena in nevpadljiva kostumografija. Da smo v antiki, nam sporoča samo lastno znanje – vse drugo se odvija zdaj. In čeprav je prostor velik in komaj obvladljiv, je tehnični ekipi uspelo ustvariti posebno intimo. K temu pripomore tudi oblikovalec luči Pacal Mérat.

Čar slovenskega gledališča, ki se tako očitno izrisuje v tej dovršeni uprizoritvi, je v njegovi majhnosti, zlasti če ga postavimo ob bok drugim večjim evropskim gledališčem. Ne samo da smo znane igralce ugledali v novi luči – v času radikalnega individualizma smo bili priča enotnosti in sodelovanju dveh največjih gledaliških hiš, ki sta zabrisali tekmovalnost, tako tipično za slovenski (kulturni) prostor. Morda gre celo za enega največjih gledaliških projektov v samostojni Sloveniji.

 

Homer, Lorenci, Mahkovic, Starina: Iliada. (r. Jernej Lorenci, premiera 24. 1. 2015, Gallusova dvorana Cankarjevega doma, koprodukcija SNG Drama, MGL, Cankarjev dom)